Vida Taufer

ŽIVLJENJE IN DELO VIDE TAUFER

V pričujočem članku bomo obudili spomin na življenje in delo pesnice Vide Taufer (1903–1966), ki je začel kljub obetavnim kritikam za časa življenja po njeni smrti naglo bledeti. Vida Taufer, ki jo odlikuje iskrena, pristno občutena in uglašena lirika, iz katere je čutiti usodo in miselnost prenekatere slovenske ženske, rojene v prvi polovici dvajsetega stoletja, se v novejših literarnih zgodovinah in pregledih pojavlja le še mimogrede, zgodi pa se celo, da je sploh ne obravnavajo.

Iz življenja Vide Taufer

Poezija Vide Taufer

Pesniško ustvarjanje Vide Taufer lahko razdelimo na pet obdobij, čeprav pesmi iz zadnjega, torej petega obdobja, niso bile objavljene in jih je pesnica pisala le še zase.
Iz prvega obdobja, ki traja nekako do leta 1931, so ohranjene le pesmi, ki so izhajale v revijah Preporod, Dom in svet, Kres, Trije labodje in Ljubljanski zvon. Rokopisni zbirki se nista ohranili. Za to pesničino prvo ustvarjalno obdobje so značilne drobne ljubezenske in socialne pesmi v prozi, ki kažejo, da je pesnica očitno stopala iz sveta brezskrbnega otroštva v svet odraslih. Čas je za prva razočaranja, tako v ljubezni kot tudi ob spoznanju družbe, v kateri biva. 

Iz pesmi veje nemir, strah, tesnoba, razočaranje, spoznanje, da svet pač ni tak, kot si ga je pesnica mogoče predstavljala v varnem naročju staršev. Prve dosegljive pesmi so še vse v prostih nerimanih verzih. Mnogokrat so videti kot osnutki v prozi, kot hipne domislice, ki prihajajo iz pesničine zavesti. Včasih dajejo vtis neizoblikovanosti, sicer pa se že v teh zgodnjih pesmih kaže pesničina silna iskrenost, čustvenost, neposrednost in občutljiva duša. Že v teh pesmih Vida Taufer razkrije sebe, vse svoje bolečine in hrepenenja. Leta 1927 pa je Ljubljanski zvon objavil pesem V morju lana, ki pa že kaže premik v njeni liriki. Svobodni ritem brez blagoglasne rime je sicer še ostal, v tri neenake kitice podaljšana pesem pa preseneča z bogastvom okrasnih pridevkov in barvitostjo.
Drugo obdobje lahko zamejimo z letnicama 1931 in 1939. V tem času, ko se je Vida Taufer udomačila v Stični sredi čudovite dolenjske pokrajine, je doživelo njeno pesništvo pravi razcvet. Veliko je objavljala (Ljubljanski zvon, Dom in svet, Ženski svet, Naš rod, Sodobnost, Luč, Kraljestvo božje, Roditeljski list, Božji vrelci, Naš dom, Mladika, Dejanje) in leta 1939 je izšla pesniška zbirka Veje v vetru, ki prinaša štiriintrideset pesmi. Njene pesmi so zbudile pozornost kritikov, začeli pa so jo tudi prevajati. Temeljna značilnost večine pesmi je, da se iz njih zrcali podoba v duši ranjene, obnemogle, po lepšem, drugačnem življenju hrepeneče ženske, bolestno tavajoče po sami sebi. Pesnico še kar naprej spremlja trpki nesporazum z življenjem in postaja njena glavna značilnost. Je vsa nežna in plaha, vdana in žalostna, ranljiva in brez obrambe. Sicer se ne zapira pred življenjem, a vanj vendarle ne more dokončno stopiti. Obsojena je na životarjenje. Pogosto si išče odrešitve. V želji po ljubezni in toplini v svetlih višinah strmi proti Bogu ali pa se bolj in bolj zateka v čudoviti svet narave, tudi v spomine.

Žena
Jaz sem le trta,
a ti si drevo,
kako bi te vsega ovila!
Jaz sem le zemlja,
a ti si nebo,
kako bi brez tebe molila?

Sence boleče ječijo z menoj,
na tebi se sonce leskeče.
Zvezde velike zvenijo s teboj,
na meni še cvetje trepeče.
Jaz sem le trta,
a ti si drevo,
kako bi te vsega ovila!

Jaz sem le zemlja,
a ti si nebo,
kako bi brez tebe molila?

Magdalena (3. pesem cikla)
Klečim ob tebi, mir me je prevzel.
Na vzhodu se je zarja zableščala.
Vonj mirt se usiplje tiho čez pepel,
čez zrna, ki so v žari vzplapolala.
Tvoj glas poslušam, ti si kakor cvet,
občutim te, sladkost se je razlila
čez moj obraz. Razjasnil si pogled.
Tema noči je pred teboj minila.

Ljubezen diham, polna sem besed,
ki so jih tvoja usta govorila.
Ob tebi, Jezus, je izginil svet
in s tvojo lučjo sem se prebudila.

Planjava 
Luč, nebo, spominčice na trati,
ob razorih pladnji sočne trave.
Vsak bi hotel se po njih igrati,
bresti z lučjo po brsteh planjave.

Vsa grivina bilja se leskeče.
Predvečer ob vetru vztrepetava,
tisoč bitij, tisoč sanj trepeče,
vonj pomladi v dihu trave plava.

Slišim pesem, lije po planjavi,
luči, travi, cvetju tke pozdrave.
Vsi obrazi so nocoj sanjavi.
Sonce se zamika čez daljave.

 

Po pesmih iz prvega ustvarjalnega obdobja, ko se je Tauferjeva izpovedovala v prostih nerimanih verzih, so pesmi po letu 1930 v glavnem drugačne. Zdaj namreč prevladujejo v kitice členjene pesmi (največ je trikitičnih). Posamezne kitice so zgrajene iz treh do sedmih največkrat deset ali enajstzložnih verzov, melodija verza se ji najpogosteje zlije v jambe, rima je največkrat prestopna, tudi oklepajoča. Na ravni besednega in stavčnega ali sintaktičnega stila dajejo posebno polnost njeni poeziji okrasni pridevki (mehke peroti, svetla luč, voščena bleda roka, ognjen okvir, rumena lepota …), poosebitve (zelena pokrajina spi, sonce se smeje, mak sanja, nebo molči in strmi …) ter svojevrstne primere (roka je lepa ko telo otroka, življenje je piščal brez zvoka, srce je bolni veter sredi trav, čoln se ziblje ko peruti čaplje …). V okviru figur je v ospredju ogovor ali apostrofa, tudi vzklik je kar pogost, izmed logičnih figur pa je najočitnejša antiteza ali nasprotna stava (jaz sem trta : ti si drevo, večer šepeče rahlo : mene trga divja bolečina, jaz sem noč : ti si sonce …).

Naslednje obdobje pesničinega ustvarjanja je moč zamejiti z letnicama 1939 in 1951. Po zbirki Veje v vetru poezija izpod peresa Tauferjeve ni zamrla. Vse do kulturnega molka med drugo svetovno vojno so njene pesmi objavljale revije Ženski svet, Naš rod, Razori, Modra ptica, Dejanje, po osvoboditvi pa se je oglašala v Mladem svetu, Razgledih, Kmečki ženi in v Naši ženi. Leta 1941 je izšla še knjižica Križev pot z ne več le osebno pesniško izpovedjo, ampak s kolektivno pesmijo, nekakšno liturgično molitvijo, ki jo je avtorica ustvarila ob slikah slovenskega baročnega slikarja Fortunata Berganta (1721–1769), ki predstavljajo križev pot. Knjižica vsebuje štirinajst Bergantovih slikarij in šestnajst pesmi Vide Taufer (uvodna, sklepna in štirinajst postaj). V teh pesmih se je pesnica vsa zlila z neizmerno skrivnostnostjo dogajanja na poti na Kalvarijo ter z vero svojega ljudstva. Ob deveti postaji se ji je na primer zapisala taka pesem: 

Na vrh Kalvarije so že dospeli,
pod križem tu se Kristus tretjič zgrudi,
do dna srca je od bridkosti strt.
Vsa zemlja mu je zdaj mrtvaški prt.
Do smrti mučimo ga v zmoti hudi,
o da bi vsaj njegovo bol umeli!

Zelo zanimiva je v svoji dognanosti pesniška forma. Vsaka pesem je sestavljena iz šestih verzov, ki so z rimami tako povezane med seboj, da se stikata prva in zadnja, druga in predzadnja in srednji dve. V taki obliki šestvrstičnic je pesnica pospremila Kristusa na Kalvarijo. Ves ciklus se podreja veličini dogodka na njej. Stvaritev je doživela celo uglasbitev skladatelja Matije Tomca in predvajanje na ljubljanskem koncertu. Po vojni, leta 1950, pa je luč sveta ugledala še pesniška zbirka Izbrani listi, ki je poleg pesmi iz zbirke Veje v vetru prinašala še lepo število novih. Pri branju le-teh lahko ugotovimo, da je ostala motivika tistih starejših osnovno gibalo pesničinega izpovedovanja, torej ljubezen in smrt, hrepenenje in razočaranje. Iz pesmi se še vedno zrcali podoba po sebi bolestno tavajoče ženske, ki se nikakor ne poravna z življenjem, ga ne sprejema in se tudi ne more in ne zna boriti z njim. Vedno znova se zateka v samoto, utaplja se sama vase, potuje v globine razbolele duše. Vendar pa se v teh svojih globinah vedno manj ozira v onstranstvo. Vse več je razmišljanj o lastni usodi in nasploh o usodi ljudi tukaj in zdaj.

Bolečina 
Ne daj razrušiti nikoli,
kar sije ti na dnu srca;
četudi v temni težki boli
vsa tvoja duša trepeta.

Saj prišel konec bo trpljenja
in konec težkih bo prevar,
zasmeh ljudi nekje se jenja,
iz teme vzklije svetel žar.

Zato pa nosi, tiho nosi
vse breme svojega gorja;
in nikdar več ljudi ne prosi
ljubezni ne usmiljenja!

Tudi njena ljubezenska pesem izgublja nadzemeljski sij, ko se prevesi v erotično globino.

Krila
Zapredi me med niti svojih sil,
zajeli so viharji me ognjeni;
na tvojih rokah rastem ko plameni,
četudi sem le veslo ptičjih kril.

Vso tvojo pesem čutim na dlaneh,
ovija me ko bele kite cvetja
in v jutranja preč ista razodetja
se siplje sonce in tvoj žgoči smeh.

Oh, saj je le samotne duše klic!
Poletna jutra plavajo v višini
in z njimi se potaplja po sinjini
niz mojih misli kakor krila ptic.

Četrti del Izbranih listov pa sestavljajo pesmi, skozi katere se v veliki meri kaže čas, v katerem so nastale, a se je pesnica tudi tu trudila ostati sebi zvesta (Bratu, Deklica v mesečini, Jasmin, Rože, Žrtvam, Tovariš, Pomlad). Četudi obravnavajo te pesmi tematiko iz časa narodnoosvobodilne borbe ter čas obnove po njej, je pesnici še v veliki meri uspevalo ostati v območju osebnih vtisov. A vendar se splošni miselnosti povojnih let, ko se je dan za dnem slavilo žrtve, ki so padle za domovino, ko se je opevalo tovarištvo in udarniško delo, tudi ona ni mogla čisto izogniti. Še posebej pesmi iz povojnega časa, ki jih je pustila v revijah in v katerih je bila »aktualna«, postajajo neosebne in stilno šibke. Sicer za pesmi iz zbirke (tudi novejše) še velja, da ji posebno polnost dajejo številni okrasni pridevki (otožni vzdihi, trudno srce, bledo nebo, tiha sreča …), pogoste poosebitve (misel je razgrebla črna tla, češmin oči odpira, poletna jutra plavajo …) in zanimive primere (duša sije kakor zvezda, na tvojih rokah rastem ko plameni, vsa trepetam ko v vetru rahli trsi …).
V četrtem obdobju, ki ga je moč zamejiti z letnicama 1951 in 1961, se je Vida Taufer po izletu v aktualistično liriko znova zatekla k sebi. Ob težavah s sostanovalko Novyjevo pa z boleznijo se je poglobila vase, v svoj intimni osebni svet, v samotno misel o življenju in smrti. Objavljala je sicer manj (Naša žena, Obzornik, Nova obzorja, Naša sodobnost, Novi svet, Rodna gruda), vendar pa je leta 1961 izdala še zadnjo pesniško zbirko Svetli sadovi, v kateri je izšlo petintrideset pesmi, ki so nastale izključno po letu 1950. V pesmih so spet v ospredju elegično obarvani motivi do najbližjih, razmišljanja o človekovem poslanstvu in njegovi usodi, spomini, motivi samote, smrti, pesniškega iskanja … Vendar gre v pesmih s takimi motivi pesnica vedno bolj v smer refleksije oz. meditacije, ki jo je sicer začela stopnjevati že v Izbranih listih. Pesmi so razmeroma nezahtevne, podložene z dokaj vsakdanjimi miselnimi spoznanji. V njih je resda zaznati upad metaforične zmogljivosti, vendar za vsakim, še tako priložnostnim verzom, stoji resničen čustven vzgib. Poleg takih pesmi pa so v zbirki spet tudi številne impresije z izrazitim melanholičnim občutjem, ki ji dajejo še poseben pečat. V njih vedno znova prevladujejo motivi različnih letnih časov, zlasti jeseni in pomladi, večerni motivi, motivi propadanja v naravi idr.

Nevidni zid     
Nevidni zid vetrov
ustavlja mojo pot,
ne morem več od tod.

Napori so zaman,
vsa strta sem od ran
in bolna že od zmot.

Globok postaja dan.
Le kam naj stopim, kam?
Od boli trepetam.

Bolesten, strt nasmeh
trepeče na očeh,
če jočeš v stiski sam.

V teh sivih mračnih dneh
mi zaživi še zdaj
mladosti moje kraj.
Sred vetrnih tokov
želi srce domov,
ne more več nazaj.

Večer
Že dih glicinij polni zrak
in tiho se večer preliva,
temen je kakor siv oblak.

Vse tišji je njegov korak,
v cvetoče drevje naglo sega,
zavijajoč ga v rahli mrak.
Ustavlja se na strehah koč,
počasi k črni grudi lega,
srebrne strune zibajoč.

Temnejša je njegova moč,
v sen se zamika siva njiva,
na zemljo stopa majska noč.

Če se ustavimo ob zunanji zgradbi, ugotovimo, da pesnica še kar vztraja pri členjenju pesmi na kitice, a je, glede na prejšnje zbirke, opaziti pestrejše oblikovanje. Poleg štirivrstičnic in sonetov se pogosteje pojavijo še dvovrstičnice, tudi kitice s petimi, šestimi, osmimi, celo desetimi verzi. Verze pesnica še vedno bogati z okrasnimi pridevki (svetla luč, smrtna bol, siv pepel, žalostna samota …), pogoste so primere (vsak gori in dogori ko sveča, večer drhti ko voda vrh posod …) in personifikacije (mrak temne sence riše, jesensko listje v vetru poplesava, sonce veje smrek objema …), a resda je, kot smo že omenili, predvsem v refleksijah že čutiti postopno usihanje pesniške moči. V okviru figur spet prevladujejo ogovorne, akumulacijskih razen asindetona v dveh pesmih ni zaslediti, v okviru logičnih figur pa se v določenih pesmih pojavi antiteza ali nasprotna stava.
V letih 1961–1966 pa Vida Taufer ni več mogla v javnost. Pesnila pa je vse do zadnjega, zase. Ko ni več mogla sama zapisovati verzov, je le-te narekovala strežnici v domu in ta jih je marljivo zapisovala. Tako rekoč umrla je s pesmijo na ustih.

Vida Taufer – mladinska ustvarjalka

Poleg pesnjenja za odrasle pa se je Vida Taufer poskušala tudi v ustvarjanju za mladi rod. Med letoma 1951 in 1954 je namreč objavljala v Cicibanu, Pionirju, Galebu, Pionirskem listu, ter v Ljudski pravici. Vendar pa se v tem literarnem žanru ni najbolje znašla. Vse preveč se je zatekala v opisnost, pesmice so programske, preveč očitno didaktične. Preveč očitno se je naslonila na čas, v katerem je pesnila. Gre za čas graditeljstva, čas, v katerem se je še posebej poudarjala pridnost, pomembnost dela, učenja, pomen skupnosti, udarništvo. Ob poudarjanju tega je pozabila na komičnost, na besedne igre, miselne preobrate, kar je za pritegnitev otrokove pozornosti nujno. Nasičeno z moralizirajočimi monologi in dialogi je tudi dramsko delo Mojca in živali, predelava znane koroške ljudske pravljice o Mojci Pokrajculji, ki jo je Vida napisala skupaj z Lily Novy in je izšlo leta 1950. Igri, sestavljeni iz uvodne slike ter še iz šestih slik, manjka dramatičnost, ni pravega odrskega dejanja, pogrešamo pa tudi domiselne odrske efekte, saj jih iz didaskalij ni razbrati.

Kritiški odmevi na pisanje Vide Taufer

O ustvarjanju Vide Taufer je bilo največ napisanega v revijah in časopisih. Tam se je kritika njene poezije pojavljala dosledno, obravnavali so jo ob vseh izidih zbirk.1 Skoraj brez izjeme so o njenih pesmih pisali pozitivno, celo z občudovanjem. France Vodnik je leta 1939 v Obzorjih o njeni poeziji med drugim zapisal:
1 Ob izidu pesniške zbirke Veje v vetru so se literarni kritiki oglašali v Modri ptici, Jutru, Slovencu, Ženskem svetu, Večerniku, Franjevačkem vijesniku, v Dejanju, Obzorjih, Slovenski mladini in v Sodobnosti, o knjižici Križev pot se je pisalo v Naši knjigi in v Slovencu, ob izidu Izbranih listov so literarne ocene in kritike izhajale v Ljudskem tedniku, Slovenskem poročevalcu, Delavski enotnosti, Ljudski pravici, Naši ženi in v Novih obzorjih, ob izidu pesniške zbirke Svetli sadovi pa v Naši sodobnosti, Naših razgledih, Prosvetnem delavcu in v Novih obzorjih.
Njena poezija ni več niti začetniška niti epigonska, ampak predstavlja v resnici drago- cen donesek k naši liriki, v kateri bodo njene pesmi slej ko prej zavzemale svojsko mesto ter se bodo vsaj nekatere izmed njih nedvomno ohranile kljub vsem menjavam časov, okusov in struj. (Vodnik 1939: 447–48.)
V Jutru je bil nad Vidino poezijo navdušen Božidar Borko:
V pesmih Tauferjeve se nekako uravnovešata glasbeni in likovni element lirike in v tem je velika prednost njene lirike pred večidel opisno in retorično poezijo njenih prednic na slovenskem Parnasu. (Borko 1939: 9.)
Že leta 1962 da Kajetan Kovič v Naših razgledih njeni poeziji vse priznanje, ko med drugim zapiše:
/P/esniški svet Vide Taufer ni obsežen, je pa vedno pesniški svet, samostojna, avtonomna pokrajina med drugimi pesniškimi svetovi /…/ /T/o /je/ mirna, čista in lepa poezija /…/ vredna vse naše pozornosti in ji v zgodovini slovenske lirike dvajsetega stoletja pripada trajno mesto. (Kovič 1962: 251.)
Le tu in tam je pesnici kdo očital (res upravičeno) motivno ozkost in včasih že enoličnost v obliki, v glavnem pa so kritiki poudarjali iskrenost, pristnost občutja in uglašenost njene poezije. Neredko so jo postavljali v vrsto naših najboljših lirikov.
V literarnih zgodovinah in pregledih pa so Vido Taufer, še posebej v zadnjih desetletjih, obravnavali vedno bolj površno in mimogrede. Malo več prostora so ji namenili edino Boris Paternu leta 1967 v knjigi Slovenska književnost 1945–1965, Anton Slodnjak leta 1968 v knjigi Slovensko slovstvo in Lino Legiša leta 1969 v Zgodovini slovenskega slovstva VI, zelo na hitro pa so ustvarjalno delo Vide Taufer ošvrknili v letih 1975 in 1999 Franc Zadravec v knjigah Zgodovina slovenskega slovstva 7 in Slovenska književnost II, leta 1975 ponovno Anton Slodnjak v knjigi Obrazi in dela slovenskega slovstva, Janko Kos pa je v Pregledu slovenskega slovstva, pomembnem priročniku za pouk književnosti v slovenski osnovni in srednji šoli, podal le še naslednjo, celo napačno ugotovitev: Vida Taufer (1903–1966) je gojila manj intenzivno ljubezensko in socialno liriko, značilnejše so bile pesmi na religiozne motive (Križev pot, 1941). (Kos 2002: 340.)
Zgodilo se je tudi, da je ostala lirika Vide Taufer povsem prezrta.2 Nasploh je bilo o nekoč cenjeni pesnici po njeni smrti zapisanega in objavljenega silno malo. Še najbolj je, tudi posmrtno, s svojimi pesmimi prisotna v antologijah slovenske lirike, čeprav se zgodi, da jo tudi te (predvsem novejše) mimogrede spregledajo.3
2 Pesnico Vido Taufer sta iz pregleda izpustila Franc Zadravec in Jože Pogačnik v knjigi Zgodovina slovenskega slovstva (1973), Franc Zadravec je ni uvrstil v knjigo Slovenska besedna umetnost v prvi polovici dvajsetega stoletja (1974), Denis Poniž pa ne v pregled Slovenska lirika 1950–2000 (2001), čeprav je pesnica še po letu 1950 izdala kar dve pesniški zbirki.
3 Spregledana ostane v leta 1970 izdani antologiji 57 pesmi od Murna do Hanžka (ur. Tomaž Brejc, Tomaž Šalamun), v antologiji Antologija slovenske poezije: po izboru sodobnih slovenskih pesnikov, ki je izšla leta 1990, in v leta 1993 izdani antologiji Sončnice poldneva: antologija slovenske poezije (ur. Drago Bajt in Peter Kolšek).

Sklep

Vida Taufer je nedvomno prispevala bleščeč kamenček v bogat mozaik slovenske literarne zgodovine. To so ji napovedovale tudi časopisne in revijalne kritike, ko je predstavljala svoje pesniške zbirke. Neposrednost izpovedovanja pesničine ranjene duše, njene impresije iz narave in čut za preprosto, a lepo oblikovanje stihov – vse to je očaralo številne bralce. Slog njenih pesmi vseskozi zbuja vtis izredne čistosti in poetičnosti in prav tako pretehtanosti. Zanimivo je, da je pesnica po prvih pesmih v prostih nerimanih verzih kasneje iznašla svojevrsten lasten izraz, ki ga do konca zlepa ni spreminjala. Prav trudila se je, da ne bi podlegla ne času ne modi. To se ji je pripetilo le v redkih priložnostnicah in pri ustvarjanju za mladi rod, kjer se resda ni najbolje znašla. Kljub obetavnim napovedim kritike, kljub dokaj vestnemu vključevanju njenih pesmi v številne antologije, celo tuje, pa je ime Vide Taufer v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začelo vztrajno toniti v pozabo. Predvsem v literarnih zgodovinah se njeno ime pojavi zgolj mimogrede.

 S klikom na to povezavo se odpre novo okno Viri in literatura…klik!

Avtor članka:
Boštjan Božič
Revija Jezik in slovstvo, 2004, letnik 49, številka 6
(UDK 821.163.6.09:929 Taufer)
Fotografije niso sestavni del članka!

---

 

STIŠKO OBDOBJE 1928 – 1944

Vidino pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Na spodnji sliki je izrezek iz časopisa Slovenec, kjer pisec v krajšem prispevku bralcem predstavi vsebino zbirke. Avtor članka je podpisan z začetnicami td (Tine Debeljak?) Članek je prepisan in je dosegljiv s klikom na to povezavo!

Prelistajte zbirko pesmi “Veje v vetru”

Med njenim službovanjem v Stični je nastala tudi knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. “Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni,” je zapisala Marja Boršnikova. “Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva…” 

Na spodnji sliki je izrezek iz časopisa Slovenec, kjer pisec v krajšem prispevku bralcem predstavi pogovor s pesnico o njenem delu. Avtor prispevka je Vido srečal pred ljubljanskim kolodvorom, ko je odhajala v Stično in jo poprosil za pogovor o njeni zadniji zbirki “Križev pot”. Avtor članka je podpisan z začetnicami td (Tine Debeljak?) Članek je prepisan in je dosegljiv s klikom na to povezavo!

 

 

Prelistajte zbirko pesmi “Križev pot”

Križev pot v pesmi in glasbi

V časopisu Slovenec, z dne 25. avgusta 1942 , je bil objavljen razgovor s skladateljem Matijo Tomcem o njegovem delu Križev pot, kantata za mešani zbor, ženski zbor, alt solo, bas solo, orkester in orgle. Kdo bi mogel o delu povedati več in bolje kot avtor sam, zato objavljamo pogovor v celoti.

Tomc Matija: Križev pot
Kantata za mešani zbor, ženski zbor,alt solo, bas solo, orkester in orgle.
(Iz razgovora s skladateljem.)

Bral sem, da je bila med novimi, od Glasbene Matice odkupljenimi skladbami slovenskih skladateljev tudi Tvoja z gornjim naslovom. Povej nam kaj o svojem najnovejšem delu!

Kmalu po božiču mi je prišla v roke lična knjižica s kratkim naslovom: Vida Taufer — Križev pot — Fortunat Bergant. Podrobnejša opomba na koncu knjižice pravi, da visi ta križev pot v baziliki v Stični, naslikal ga je pa 1. 1766 slovenski baročni slikar Fortunat Bergant iz Mekinj (1721—1769), academicus capitolinus v Rimu. Te slike so navdihnile pesnico Vido Tauferjevo, da je spesnila k vsaki primerno besedilo. V tej knjižici so priobčene Bergantove slike obenem s tekstom Vide Tauferjeve. Slike je posnel raziskovalec in najboljši slovenski poznavalec Berganta Marijan Marolt, ki obljublja o njem posebno razpravo. Ugotavlja pa že sedaj (“Umetnost” 1942, št. 10 do 12), da je Mekinjčan Fortunat Bergant edinstven slovenski slikar, ki je vseskozi na sodobni evropski višini, pa vendar tako sam svoj po oblikovanju, kakor pri nas noben njegov sodobnik in komaj kateri od naslednikov. Priznam, da do izida te knjižice nisem poznal, kot še marsikdo drugi ne, Berganta in njegove umetnosti. Ko ob razpisu natečaja Glasbene Matice, za vokalno instrumentalne skladbe nisem mogel najti primernega besedila, sem postal pozoren na to knjižico; bil sem pa tudi od drugod opozorjen nanjo. Pri podrobnejšem pregledovanju je budila v meni vedno večje zanimanje. Posebno so me privlačile opazke pesnice, ki pravi, da so jo že kot otroka močno zanimala romanja slovenskega ljudstva na božja pota. Hotela je napisati slovenski križev pot; kljub večkratnemu poskušanju ji ni uspelo, vendar ni odnehala. Kot rezultat teh prizadevanj je izšla omenjena knjižica, moj “libreto”. Pesnica dalje pravi, da je črpala snov za svoje pesnitve največ iz starih nabožnih pesmi, ki jih poje ljudstvo ob božjem grobu, in dih koralnega petja stiških menihov na veliki teden.

Kolikor poznam Tvoje dosedanje glasbeno delo, so bile te pripombe zate kaj vabljive!

Res je; bile so mi pa tudi vodilne smernice pri delu. Lotil sem se skladbe in tako pridružil delu slikarja in pesnice še delo glasbenika. Pripomniti pa moram, da je pred menoj in pred Taufarjevo slovensko zavedni organist Fiip Jakob Repež že 1. 1770 v vznešenih besedah opeval Bergantove slike na Križni gori in uvrstil s svojim pevskim zborom ta poetični opis med pesmi, ki so se leta in leta razlegale po akustični romarski molilnici (Marijan Marolt, Umetnost 1. c.). Tako sta se že pred 170 leti sešla pri skupnem delu dva slovenska kulturna delavca, prvi slikar, drugi pesnik in glasbenik obenem; danes smo se sešli v troje.

Kaj pomeni prav za prav naslov kantata?

Po glasbeni strukturi spada kantata nekako v isto vrsto kot oratorij ali tudi pasijon. Eno kot drugo so večje glasbene oblike, zložene za zbor in soliste z instrumentalno spremljavo. Večja je razlika v njih vsebini. Pasijon ima za svoj vsebinski predmet izključno obravnavanje trpljenja Kristusovega. Vsebinska podlaga oratorija je kaka biblična zgodba sploh, obdelana bolj ali manj dramatično. V vrsto kantate bi pa prištevali daljše skladbe vsebinsko lirično-religioznega ali tudi svetnega značaja za zbor in soliste z instrumentalno spremljavo. Kot kantato bi lahko uglasbili tudi kak psalm. Ni pa meja med oratorijem in kantato potegnjena tako ostro. Za lajika bi bila morda glavna razlika v tem, da nastopajo v oratoriju kot nosilci solističnih vlog določene osebe, n. pr. Marija, Peter, itd., dočim so nosilci solističnih vlog v kantati brezimni. Oratorij bi se torej bolj nagibal k operi in so ga v začetku v resnici scenično izvajali, kantate si pa ne moremo misliti postavljene na oder. Seveda je tudi tukaj cela vrsta izjem. Če pogledamo samo našo domačo oratorijsko literaturo, vidimo, da je Sattner naslovil svojo “Jeftejevo prisego” “kantata”, čeprav je dramatično bolj razgibana kot njegova “Assumptio” in nastopi v njej solistično Jefte. V “Assumptio”, ki je vsebinsko močno razčlenjena, nastopi sicer Marija, glas ženinov, angelski in preroški glas, vmes so vpleteni zbori nebeščanov, angelski zbor kot tudi zbor zemljanov, vendar se zdi, da je v vsem oratoriju več lirike kot dramatike.

Kako je pa Tvoj “Križev pot” grajen?

Oblika mu je bila že po sami pesnitvi dana: štirinajst druga od druge ločenih postaj brez medsebojne zveze z uvodom in sklepom, ki si vsebinsko odgovarjata. Večina točk (deset) je poverjenih mešanemu zboru, dve točki ima ženski zbor, po dve pa alt oziroma bas solo. Mediger, ki bi vezale posamezne točke, ni; vendar pa so tonovi načini tako izbrani, da si posamezni deli lahko brez odmora sledijo drug za drugim. Vso težo dela nosi zbor, čigar zvočne možnosti so do dobra izrabljene, in pa solisti; glede izrabe zbora bi morda brez pretiravanja lahko rekel, da je to delo edinstveno v naši glasbeni literaturi. Orkester zbor podpira, včasih rahlo ilustrira, nima pa prvenstvene vloge. Ni pa skladba pisana “moderno” v običajnem pomenu besede, zlasti kar se tiče porabe kromatike; te sem se, lahko rečem, načeloma izogibal. Za slog je bil merodajen deloma čas nastanka slik, deloma pa tudi vidiki, ki so vodili tudi pesnico pri njenem delu. V nekem smislu bi lahko rekli, da se slog nagiba rahlo k arhaizmu, pa močno k polifoniji; seveda pa glasbeni izraz ni kopija skladb katerekoli starejše glasbene dobe, saj ne more biti pesnik, slikar in glasbenik današnje dobe vsaj v svojih osnovah drugačen kot doba, ki ga je rodila.

Ali se glasba naslanja tudi na sliko, da bi v smislu programske glasbe slikala vsakokratni dogodek, ob katerem se ravno mudi?

To komaj kje. Dobimo sicer v njej mesta, kjer je besedni izraz, ki se naslanja na sliko, služil za podlago glasbeni misli, slika sama pa skoraj ne. V glasbeni literaturi najdemo precej zgledov, kjer je slika neposredno vzbudila v skladatelju glasbeno predstavo; pred seboj imam Regerjeve “Štiri glasbene slike po Böcklinu“ za orkester z naslovom: Goslajoči eremit, Igra valov, Otok mrtvih, Bakhanal. Res skuša biti skladatelj pravičen naslovu tudi v glasbi; vendar, če bi te naslove črtali, bi imeli pred seboj čisto navadno simfonijo v smislu čiste glasbe z običajnimi štirimi stavki: slika je dala skladatelju samo nek impulz, ni pa bila za njegovo fantazijo nujno potrebna. V moji skladbi, kot rečeno, slika nima posebnega pomena; kaj naj bi si na primer skladatelj predstavljal ob sliki, kako vzame Kristus križ na svoje rame ali kako poda Veronika Jezusu potni prt? Ne ostane pa seveda brez vpliva na izraz glasbe snov sama, ki jo glasba obravnava. Tudi je v delu neka gotova dramatičnost: kolikor bolj se vse dogajanje zgoščuje, po človeško gledano, v katastrolo, toliko bolj se zdi, da teče vzporedno z naraščajočim tragičnim momentom vse močnejši žarek upanja na končno vstajenje. Pazljiv poslušalec bo morda tudi v glasbi zasledil odsev tega dvojnega dogajanja.

Koliko časa bi trajala skladba?

Izpolnila bi cel večer. V pospešenem izvajanju bi trpela nekako poldrugo uro, z običajno pavzo v sredi in s primernimi presledki med posameznimi deli pa ne dosti izpod dveh ur.

Ali je na vidiku možnost izvedbe v bližnji bodočnosti?

V normalnih razmerah bi jo Glasbena Matica, ki ji je skladba tudi posvečena, izvajala v prihodnjem postu. Izvedba večjih del pa zahteva tudi večjih priprav, pogostejših in daljših vaj, ozira na že prej določen spored pevskega zbora, zato so možnosti za večje koncerte včasih večje, včasih manjše. Upam pa, da bodo razmere čim prejšnji izvedbi naklonjene.                   td.

 

 Intervju z Vido Taufer objavljen v časopisu Slovenec. 6. junija 1937

V Ljubljani je “Splošno žensko društvo” priredilo “Teden ženske knjige”, ki so ga spremljala predavanja. Ob tej priložnosti so objavili pogovor s pesnico Vido Taufer, ki učiteljuje v Stični. Vprašanja so Vidi poslali po pošti, na katera je pisno odgovorila. Prepis intervjuja je prepisan v celoti in ga lahko preberete s klikom na to povezavo.

Učiteljevanje v Stični

Vida Taufer je prišla v Stično leta 1928 poučevat na tukajšnjo šolo. Stanovala je v šoli, v zgornjem nadstropju, kjer so bile majhne sobice za samske učiteljice in učitelje. Šolski upravitelj Lazar je z družino stanoval v pritličju. Njena soba je bila na severni strani, obrnjena proti Nogradu. Ko je bila leta 1940 dograjena občinska hiša, se je Vida in še nekateri učitelji preselila v novo stanovanje. Njeno stanovanje je bilo v drugem nadstropju, s pogledom na samostan. Kaj veliko znanega o njej ni, še najbolj se je ohranila zgodba iz vojne, ko je peklenski stroj ob eksploziji porušil dobršen del stavbe.  Ob eksploziji jo je vrglo v zaboj za premog in na njeno srečo je med ruševine na dvorišču pristala brez omembe vrednih poškodb. Poleg stanovanja je bilo uničeno prav vse, kar je imela in hranila: rokopise, korespondenco s Cankarjevimi pismi očetu vred in vso drugo najdražjo ostalino njenega rodu. To se je zgodilo zadnjo nedeljo v avgustu 1944, ko se je Gubčeva brigade odločila za nenavadno diverzantsko akcijo proti štabu domobranskega bataljona v Stični, ki je bil nastanjen v tamkajšnji občinski zgradbi. Brigadni minerci so Mariji Grmovšek iz Dolnjih Prapreč izročili paket za poveljnika bataljona, majorja Ladislava Križa. Pošiljko je v štab odnesla skupaj s svojo sestrico Božo Grmovšek. Spričo odsotnosti komandanta Križa sta paket izročili nadporočniku Dragu Banu ter počakali, da jima je izročil potrdilo o prejemu. A ob odpiranju paketa je nastala strahovita eksplozija, ki je malodane odtrgala vso severno polovico dvonadstropne občinske stavbe. Podatki o številu mrtvih se med seboj precej razlikujejo; po eni od različic naj bi bilo ubitih šest domobrancev, po drugi pa le Križev namestnik. Deklici, prinašalki peklenskega stroja, ki seveda nista vedeli, kaj je bilo v paketu, pa sta bili ranjeni in prepeljani v bolnišnico.

O Vidinem življenju  in učiteljevanju v Stični ne vemo veliko, v tisku iz tistega časa pa lahko najdemo kakšen drobec, kot je tale:  Da je bila Vida Taufer dobra učiteljica izvemo iz članka, objavljenega v Učiteljskem tovarišu iz leta 1939:

JUU – SRESKO DRUŠTVO LITIJA
je zborovalo 21. maja v Stični na Dolenjskem. Kljub slabemu vremenu je prišlo učiteljstvo iz dolenjske strani, častna pa je bila zasedba tudi iz Zasavja.
Takoj po prihodu jutranjega vlaka smo se zbrali v stiški ljudjski šoli, ki nam jo je dal na razpolago šolski upravitelj Lazar.
Pedagoški del zborovanja je bil posvečen hospitaciji v 1. a razredu pri tov. B. Vidi Tauferjevi, naši priznani pesnici. Razvijala nam je Župančičevega “Cicibana”. Ob zaključku pa so nam mali deklamatorji prednašali bogat program pesmic, ki so se jih spretno naučili v tem šolskem letu. Spoznali smo, da uporablja tov. Tauferjeva pri svojem pouku sodobne pripomočke: ilustriranje, ritmične gibe itd. Za ljubeznivo prizadevanje smo nagradili z aplavzom tako našo koleginjo, kakor tudi njene šolarčke, malčkom pa smo dali tudi majhen posladek – bonbončke.
Zatem se je vršilo stanovsko zborovanje.
…………Po skupnem kosilu smo si še ogledali nekaj stiških zanimivosti: samostan, samostansko mesnico, delavnico stiškega Aerokluba, ki ga vodi naš član in odbornik tov. Lado Ambrožič. Na povratku nas je zalilo nebo iz polnih golid, sredi pota smo morali vedriti pri tov. Verbiču, pa smo si še kljub temu ogledali Rojčevo tovarno likerjev poleg kolodvora.

Jupiter Pluvius nam je preprečil nameravani izlet na Polževo.

Jože Zupančič, preds.                    Trošt Franjo, taj.

---

Stičan Friderik Hrast pa se učiteljice Vide Taufer spominja takole: “Sicer pa so bili naši takratni učitelji v redu, še več, nekateri so bili prav imenitni. Dosti so nas naučili, posebno tiste, ki smo jih pri pouku pazljivo poslušali. Dve sestri Fajdiga sta bili ljubeznivi učiteljici, kar nekako materinski, Vida Taufer je bila osebno rahlo zadržana, pri pouku stroga, sicer pa zelo prijazna učiteljica. Zanjo sem, žal, šele v gimnaziji izvedel, da je bila pesnica.”

Marija Lavrič se spominja lepih kvačkanih rokavic, ki jih je dobila od učiteljice Vide. Opiše jih v detajle, da so bile pletene iz finega garna, bež barve z nekakšnimi volančki na zapestnem delu. Marijina teta Rozalija Pušl je bila tudi učiteljica, živela je v Stični, poučevala pa je v Hinjah. Z Vido so jo družile učiteljske vezi, tudi sicer so bile prijateljice. Zanimivo je, da sta Marija Lavrič in Mandkov Nace na vprašanje, česa se spomnita o učiteljici, oba pokazala enake kretnje. Ob glasnem zvonenju šolskega zvonca je Vida, hiteča po stopnicah, s stisnjenimi pestmi tresla z rokami.

Severna stran poslopja, ki je bila porušena ob eksploziji. Danes so v”občini”, kakor še vedno rečemo tej stavbi, knjižnica, krajevna skupnost in gostinski lokal. V prvem in drugem nadstropju so še vedno stanovanja. Označeno je okno Vidinega stanovanja.

Vida Taufer je dobro poznala Albina Hrasta. Ta marljivi in iznajdljivi stiški komunist je imel zanimivega konjička-izkopavanje starin iz gomil okoli Stične. O njem je pesnica napisala pesem “Starinar”, ki iskreno in pristno slika Albina Hrasta kot človeka in iskalca:

Ob poti za vasjo je črna koča,
starinar vaški je zdaj tam doma;
njegova govorica je tekoča,
nasmeh sveta na ustih mu igra.

Kopal pod hribom stare je mogile
prevrnil dosti težke je prsti,
njegove želje so se izpolnile,
nakit starinski našle so oči.

Zdaj ta nakit tako ponaredi,
da mislite, da je iz rimske dobe
Hrani na steklo slikane podobe.

V temi, kadar naraščajo vse vode,
v rupi človeških ribic nalovi
in jih pošilja daleč iz vasi.

Odkritje virtualne spominske plošče Vidi Taufer

Dolgoletna želja lastnika te spletne strani, da bi na občinski stavbi v Stični, kjer je od leta 1940 do 1944 živela Vida Taufer, odkrili spominsko ploščo, se žal ne bo uresničila. Razlog je predvsem v dotrajanosti stavbe, saj ni več varna za bivanje in je predvidena za rušenje. Zato sem se odločil, da ob 120 obletnici njenega rojstva kjub temu naredim odkritje plošče in sicer v virtualni obliki.

15. junij 2023.

 

---

Odkritje spominske plošče Vidi Taufer v rodnem Zagorju

Ob stoletnici rojstva Vide Taufer so krajani Zagorja ob Savi pripravili več prireditev, vrhunec pa je bil odkritje spominske plošče, 8. avgusta leta 2003, na hiši na Prešernovi cesti, kjer je Vida Taufer preživljala mladost. Slavnostni govornik je bil Matjaž Kmecl, ploščo pa je odkril župan Matjaž Švagan. Ploščo iz belega marmorja je oblikoval arhitekt Radko Blažič.

 

Na zgornji fotografiji je hiša, kjer je Vida preživljala mladost, rodila pa se je v Toplicah pod kolonijo, v skromni hiši ki je ni več. Ko je njen oče podedoval po stricu, ki je živel na Dunaju, večje imetje, je kupil apnenice ob sedanji Prešernovi cesti. Družina se je preselila v eno od kupljenih hiš.