V Mekinjah pri Stični se je poleti leta 1950 mudila ena od Orlovih terenskih ekip. S tem izrazom slovensko narodopisje imenuje podvig takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja Slovenije dr. Borisa Orla (www.etno-muzej.si). V svojem prepričanju o pomembnosti terenskega raziskovanja je organiziral terenske ekipe, ki so raziskovale materialno, družbeno in duhovno kulturo na 18 terenih v Sloveniji. Eden od terenov je obsegal Šentvid pri Stični, Dob in Radohovo vas. Skupino za duhovno kulturo tukajšnje terenske ekipe je vodil etnolog Milko Matičetov(www.etno-muzej.si).
Raziskovalci Matičetove skupine so na predvidenem terenu raziskovali glasbo, ples, običaje, ljudsko pesništvo in pripovedništvo, verovanja, jezik in ljudsko umetnost. Matičetov si je želel izvedeti tudi o ljudski dramatizaciji- o raznih igrah oziroma dramatiziranih prizorih, ki so jih ljudje včasih igrali ob določenih priložnostih, npr. na ohcetih. Ker dolgo ni našel informatorjev za te reči, je to po njegovem zanemarjeno področje doživljal kot nekakšen skrivnostni svet. Potem pa je naletel na sestri Jožefo Nared in Karolino Gerden z Ilovca pri Mekinjah, omoženi v Šentvid. Povezali sta ga s svojim bratom Ilovškim Francetom iz Mekinj. Pri njem so videli uprizoritve kakih 15 do 20 starih šaljivih igric od zgolj fizičnega postavljanja do do bolj zapletenih stvari z dialogom in celo pravimi dramatskimi prvinami. Domačini so povabili še 23-letnega Pintarjevega Toneta iz Stične, ki se je izkazal za pravega mojstra. Pokazal je lutkovno igrico “Mlatiči” in jim jo tudi narekoval s popolnim dialogom in režijskimi opombami vred.
Vsebina:
Uprizoritve na Ilovcu
Matičetov je tako skupaj popisal okoli 30 iger. Ker so na koncu terenskega dela za domačine pripravili v Šentvidu razstavo o rezultatih svojega dela, so tam z osmimi fotografijami predstavili tudi dramsko gradivo iz Mekinj. Osem prizorov pa je risar raziskovalne ekipe Ivan Romih (www.etno-muzej.si) skiciral. Po šest od teh fotografij in risb ima zdaj Slovenski etnografski muzej na svoji spletni strani. Prijazno so nam dovolili njihovo objavo, žal pa s skupnimi močmi doslej nismo našli zapiskov. Iskanje nadaljujemo.
Etnologi so poleg uprizoritev skrbno dokumentirali tudi njihove izvajalce in popisovalce. Na spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja sta objavljeni dve fotografiji samih Ilovških, pri katerih so igre popisovali in dve fotografije etnologov, ki so popisovali. Obiskali smo edine tri še žive od Ilovških na fotografiji in jih prosili za pojasnilo slik, kolikor jim to spomin dovoli. Ilovški Julči, Pepca in Rudi so bili namreč takrat še otroci, a Julči je bilo že devet let in se marsičesa spomni. Ve, da se pred obiskom etnologov pri njih doma teh iger niso igrali. Obisk raziskovalne ekipe in prikazovanje iger pa so na družino, sorodnike in sosede tako močno vplival, da so po njihovem odhodu še leta nadaljevali z igrami. Tako so se nekatere igre in obisk sam ohranili tudi v spominu mlajše Pepce in Rudija. Celo nekateri vnuki Ilovškega Franceta vedo povedati, da so se ob obisku na Ilovcu igrali nekatere od teh iger. Pojasnila, ki so jih prispevali Julči, Pepca in Rudi dodajamo k slikam.
Pojasnilo Ilovških: naš oče, Ilovški France je znal veliko teh iger. Nekatere so zahtevale precej spretnosti in bil je dovolj spreten, da se jih je lahko udeleževal. A še veliko več je vedel in znal pokazati Pintarjev Tonč iz Stične. Tudi igro “rešeto pobrat” je tu demonstriral on. Ne spomnimo se, da bi jo kdaj kasneje igrali pri nas, zato jo tudi ne znamo opisat.
Pojasnilo Ilovških: Za igro “ježa bost” sta potrebna dva igralca. Sedita na tleh s pokrčenimi nogami. Obrnjena sta eden proti drugemu tako, da se dotikata s prsti na nogah. V pregibu pod koleni ima vsak svoj “kouček” (količek, palico), ki mora biti tako dolg, da gleda na vsaki strani dovolj daleč navzven. Tako igralcu omogoča, da pod njim sklene roki okoli pokrčenih nog.
Pojasnilo Ilovških: V igri “ježa bost” igralca tekmujeta, kateri bo prevrnil soigralca iz sedečega položaja. Med igro “kouček” ne sme pasti na tla, torej mora igralec ves čas z rokami stiskati pokrčeni nogi. Tako je poskrbljeno, da imata roki svojo nalogo in ne moreta sodelovati pri potiskanju soigralca iz sedečega položaja. Potiskata se lahko samo s prsti na nogah.
Pojasnilo Ilovških: Močnejši in spretnejši prevrne drugega, včasih pa se prevrneta kar oba. Toda “koučka” še vedno ne smeta spustiti, zato se ne moreta sama vsesti nazaj. Pri igri je zato potreben pomočnik, ki igralcema pomaga, da zavzameta prvotni položaj in tako tekmo večkrat zapovrstjo ponovita. Zmagovalec je šele tisti, ki večkrat prevrne drugega. Igro pa seveda izgubi tudi tisti, ki spusti “kouček”.
Pojasnilo Ilovških: Takole je Pintarjev Tonč pripravil vse potrebno za “mlatiče”: klopco in dve lutki. Lutki sta jopiča, razpeta na palici in na vrhu klobuk. “Mlatiči” so namreč preprosta lutkovna uprizoritev, pri kateri je edini igralec skrit pod klopjo, “igra” pa z lutkama nad klopjo.
Pojasnilo Ilovških: Igralec “lutkar” se pod klopjo skrije tako, da klop pregrne s prtom ali rjuho. Z vsako roko seže v en zapet jopič in pri vratnem izrezu zagrabi palico in klobuk skupaj. Potem s palicama izmenoma udarja ob klop in vsako palico pri tem vsakič zasuče. Tako je videti, kot bi dva mlatiča mlatila žito. Učinek tega prizora poveča še glas, saj palici ob klop udarjata: “pik-pok, pik-pok,…”.
Pojasnilo Ilovških: Član ekipe raziskovalcev Hrovatin je našo staro mater nagovarjal, da pokaže elemente plesa “ceperle”. A mati niso in niso hoteli prikazati, saj naj bi ga običajno plesala le mlada brhka dekleta, starejša ženska pa bi izgledala preveč smešno. Raziskovalčev trud je bil torej zaman, je pa Ilovška mati zato rada povedala marsikaj zanimivega. Pogovor posluša Mara Bavdeževa, znana pevovodkinja iz Šentvida pri Stični. Ob sebi ima našo Pepco. Pogovarjali so se pred staro ilovško hišo, ki je ni več.
Pojasnilo Ilovških: Naša družina na dan, ko nas je obiskala terenska ekipa Etnografskega muzeja Slovenije:
(1) Ilovška mati: Julijana Meglič, roj. Pajk 1874 , doma iz Metnaja, v. Špaja (pri hiši se je reklo pr’ Špan).
(2) Ilovški France: France Meglič, sin Julijane in Franceta Megliča, roj. 1905. K njemu je prišla Terenska ekipa popisat stare ljudske uprizoritve.
(3) mama Pepca: Jožefa Meglič, roj. Zajc 1907, v. Povhova iz Mekinj, žena Ilovškega Franceta, ilovška “ta mlada”.
(5) Julči: Julijana Meglič, roj. 1941, hči Franceta in Pepce Meglič
(6) Franci: Franc Meglič, roj. 1943, sin Franceta in Pepce Meglič,
(7) Pepca: Jožefa Meglič, roj. 1947, hči Franceta in Pepce Meglič,
(8) Rudi: Rudi Meglič, roj. 1950, sin Franceta in Pepce Meglič
(9) teta Malči: Amalija Eržen, roj. Meglič 1914, v. Ilovška, sestra Ilovškega Franceta
(10) Stanka: Stanka Eržen, roj. 1940, hči Malči Eržen in sestrična ilovškim otrokom
Drugi ljudje na slikah so:
(4) Pintarjev Tonč: Tone Mestnik iz Stične
(11) Janezova Olga: Olga Zajc iz Mekinj
(12) Povhov Ivan: Ivan Zajc iz Mekinj
(13) Povhov Tone: Tone Zajc iz Mekinj
(14) Gabrski Jože: Jože Smrekar iz Mekinj
Pojasnilo Ilovških: Ilovška mati Julijana Meglič je bila na tem posnetku že šest let vdova. Njen mož Hadnikov France – France Meglič (*1865 +1944), tudi iz Metnaja, je po vrnitvi iz Amerike za težko prigarane dolarje leta 1894 kupil Ilovški grunt, se še istega leta poročil in na njem zasnoval Ilovško družino. Poleg osmih brhkih hčera sta Ilovška le dočakala tudi sina – Franclja. Terenska ekipa je posnetku Ilovške matere dala oznako “vsakdanja noša”. “Zahmašna” se je od nje ločila le po tem, da je bila novejša in bolj čista. Nepogrešljivo vsakdanje žensko oblačilo je bil predpasnik iz »klota« z naramnicami. Toda zanimivo je pogledati tudi oblačila drugih ljudi na posnetkih. Vsi moški, tudi otroci razen najmlajšega Rudija so oblečeni v bele srajce. Majce, kakršne nosimo danes, takrat še niso bile splošno razširjeno oblačilo. Rudi, ki še ni bil star eno leto, je oblečen v oblekico in ne v hlačke. Ilovški France si je nadel “lajbč”, torej brezrokavnik, kakršne danes redko vidimo: sprednji del je bil iz takega blaga kot hlače in jopič, hrbet pa je bil iz blaga za podloge. Tak lajbč je bil sestavni del moške obleke, ki je moški niso nosili za vsak dan. Videti je torej, da vsaj moški niso bili v vsakdanji noši. To potrjuje tudi kravata Ilovškega Franceta in pa, da so tudi komaj 7-letnemu Franciju zavezali kravato v enakem stilu, kot je bila očetova. Domnevamo lahko, da tudi ženske niso oblekle ravno vsakdanjih oblačil. Vse odrasle ženske imajo kljub temu predpasnike, poročene pa imajo glavo pokrito z ruto. Deklice so vse v oblekicah, nobena v hlačah. Sintetike takrat še niso poznali in to se najbolje vidi na kratkih nogavicah. Nobene se ne oprimejo noge, ampak imajo vse precej raztegnjen zgornji del, ki štrli stran od noge.
Pojasnilo Ilovških: “Mesec izza gore vleč” je tudi tekmovalna igra. Oba igralca vlečeta k sebi vrv, ki jo imata ovito okoli vratov in skušata z vrvjo vred potegnit tudi soigralca. A kleč je v “koučku” (količku, palici) pod brado. Zaradi njega imata oba igralca vrat upognjen nekoliko navzgor in ne moreta napeti hrbtnih mišice ter izrabit njihove moči. Uporabljata lahko samo moč rok, s katerimi se odrivata od tal nazaj, pri tem se pa s koleni opirata ob tla.
Pojasnilo Ilovških: Igra “Hrib uzdigvat” je podobna prejšnji. Tudi tu igralca tekmujeta, tokrat kateri bo soigralca dvignil od tal. Nalogo zelo otežuje pravilo, da morata imeti oba noge ves čas popolnoma iztegnjene in ne smeta niti malo upognit kolen. Tako kot pri vseh tekmovanjih, kjer je pomembna moč, je seveda tudi to smiselno le, če sta soigralca približno enako močna.
Pojasnilo Ilovških: Igra “Še ga nesem, še ga nesem, pa ga tebi še ne dam” je različica igre “Gnilo jajce”. Namenjeno je bolj odraslim kot otrokom, zato ljudje tu stojijo in ne čepijo. Tako je tudi precej teže zaznat, kdaj ti prenašalec spusti robček za hrbet na tla. Tistega, ki se obrne, a robčka ni za njim, lahko prenašalec udari z brezovo metlo po hrbtu.
Pojasnilo Ilovških: Ilovški trdijo, da je tu napačno imenovana igra, da se imenuje “Gumpec, kje si?” Prvi igralec vpraša: “Gumpec, kje si?”, drugi pa mu odgovori: “Tukaj sem!” Prvi ga skuša zadeti s šlapo tako, da udari v smer glasu. Zato se drugi takoj za tem, ko se je oglasil, upogne v drugo stran in izmakne udarcu. A vdrugo prvi že ve, da ne sme udarit v smer glasu, ampak bolj levo, kajti na desno se drugi težko upogne, saj se mora z levo rok održat stolčkove noge. Slej ko prej se prvi izuri do te mere, da zna presodit, kam naj udari. Ilovški vedo povedat, da je pri njih stara mama delala te šlape in so jih imeli precej. Ene so nosili samo okoli hiše, druge pa tudi v hlev in podobno, zato so bile različno umazane. Če je eden od igralcev vzel za igro umazano šlapo in je soigralca udaril z njo, je bilo še posebno veliko smeha. Kadar so bili otroci sitni, so jih odrasli pogosto naganjali: “Pojdite se no igrat gumpca!”
.
Pojasnilo Ilovških: Iger “Brazde režejo” in “Čipko ugajet” se ne spomnijo.
Etnologi so poleg uprizoritev skrbno dokumentirali tudi njihove izvajalce in popisovalce. Na Spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja sta objavljeni fotografiji samih Ilovških, pri katerih so igre popisovali in dve fotografije etnologov, ki so popisovali.
Viri:
- Spletna stran Etnografskega muzeja Slovenije
- Poročilo o delu skupine za duhovno kulturo v dolenjski ekipi, Milko Matičetov, tipkopis
- Pogovor z Julči Tomaševič, Jožico Čož in Rudijem Megličem
Lutkovna igrica “Mlatiči”
Dolgo smo mislili, da Slovenci nimamo lutkarskega izročila. Toda redki, doslej komaj opaženi primeri dovoljujejo trditev, da imamo tudi mi svoje ljudsko lutkarstvo. Naša ljudska oblika lutkarstva je celo tako svojevrstna, da ji v doslej znanem evropskem lutkarstvu še ni bilo moč najti para.
Da smemo upravičeno govoriti o primeru slovenskega ljudskega lutkarstva, dopuščajo za zdaj tri poročila: iz Bukovcev pri Markovcih v ptujski okolici, z Ilovca pri Mekinjah nad Stično in s Plešivca pri Skalah v Šaleški dolini. To so torej primeri z docela različnih ozemelj, ki ne mejijo drugo na drugo. V vseh treh krajih gre za v bistvu enako obliko lutke, kakršne v tujem lutkarskem svetu doslej ne poznamo. Lahko torej govorimo o tipično slovensko-kajkavski lutkarski obliki, saj je mogoče opaziti le povezavo med ptujsko okolico na Dravskem polju in sosednjim hrvaškim ozemljem. Je pa to naše ljudsko lutkarstvo že tako propadlo in pozabljeno, da ni imelo nikakršnega vpliva na umetno lutkarstvo.
Nas v Stični zanima predvsem poročilo z Ilovca pri Mekinjah nad Stično. Septembra 1950 je na Dolenjskem, med drugim v okolici Stične, delala raziskovalna skupina Etnografskega muzeja iz Ljubljane. Dr. Milko Matičetov je tedaj na llovcu zvedel za lutkovni prizor »Mlatiči«, ki da ga igrajo na ohcetih. Glavni poročevalec je bil tedaj 23-letni Pintarjev Tone iz Stične, z njim pa še 52-letni Gabrski Jože iz Mekinj in 45-letni Ilovški France. Pripovedovanju je čez nekaj dni sledilo še ponazorilo.
Lutka je star suknjič in skozi njegova rokava potegnjen prečnik – navadna palica, ki jo lutkar prime na sredi. Z dvema ali tremi prsti zagrabi pri tem še za star klobuk ali kako drugo pokrivalo. Lutki predstavljata dva fanta, mlatiča. »Ta desn je Miha, ta lev je Janez.«
»Oder« je navadna dolga klop, ki jo pregrnejo z odejo (lahko bi bila tudi rjuha). Podnjo se spravi lutkar (v opisanem primeru je bil to Pintarjev Tone), ki se ob noge na klopi tako upre, da pod klopjo obvisi in ga s klopjo vred prinesejo v hišo.
Predstava se začne tako, da prideta najprej dva fanta v hišo; eden med njima je »mešetar«, ki se zmeni s starešino zastran mlatičev. Ko se sporazumeta, fanta prineseta klop v hišo. Mlatiča na klopi spita. Ko ju prebude, se dogovorijo glede plačila, nato pa se spravita mlatit. S koncema obeh palic posnema lutkar po klopi ritem cepcev. »Mlatiča« se nazadnje skregata in stepeta. Starešina jima plača dnino, nato gresta pit. Pri pijači se spet stepeta, nato pa se odpravita vasovat (»sleparit«). Tudi tu si skočita v lase, nakar se predstava konča. Klop z lutkarjem spet odneso.
Dr. Milko Matičetov je mogel zapisati besedilo prizora le v odlomkih, ker je bilo ponazorilo deloma pripoved, deloma igra:
(Fanta prideta v hišo.)
S t a r e š i n a: Po kogá ste prišli?
F a n t : Za ane fejst mlatiče vejm, če imate kej za omlatet.
Varianta 1
S t a r e š i n a : Tu b se morda dobil kej.
F a n t : A bote kej plačal?
Varianta 2
S t a r e š i n a : Nemamo neč!
F a n t : Jes sem pa slišoṷ, de imate, je adn povedoṷ, de morem səm prit!
S t a r e š i n a : Kulk bote tli ?
F a n t : Ce bote u dnarji al u blagi dal. Narrajš bi pa za dnar!
S t a r e š i n a : Če bote kej dobru naredli, bom bulš plaču, če bote pa slabji, pa nèč!
F a n t : O, dobru, dobru, sej jeh neso še neker potadlal. So tud že pr men bli, pa so tud dobru naredli. A jih lahku prpelem pokazat, da bote vsaj vidli, kako nardijo?
S t a r e š i n a : Pa prpel, no, da bomo vidli, kašn so.
(Fanta prineseta klop. Tisti, ki ni mešetar, odide. Mešetar predstavi mlatiča.)
F a n t : Zdej smo jih že prpelal.
S t a r e š i n a : Pa nej probajo anmaṷ, kaku gre.
M e š e t a r (začne bezati oba mlatiča, ki na klopi dremljeta): No, ala, bote morde začela? Sej do zdej sta že zadost douh ležala!
M l a t i č (se zbudi, vstane): Koga bi rad?
M e š e t a r : Sej veste, za koga ste pršli sem!
M l a t i č : Če ste kej dobru zrihtal, bomo že naprauli.
M e š e t a r (starešini): Mlatiči so prpraulen. Zdej, če čtè, se pa kar z njim zmenite!
S t a r e š i n a : Če ste prišl, da bi mlatil, bomo pa morda naredli.
M i h a : Kaku bote kej plačal, bote od štanta al bote načez?
S t a r e š i n a : Kar načez!
M i h a : Če bomo kar načez, kulk štantu pa imate?
S t a r e š i n a : Deset štantu.
M i h a (dopoveduje Janezu, za kaj gre).
J a n e z (vstane, kima).
M i h a : Al bova začela?
J a n e z : Če si dobru napravu.
M i h a : Jest mislim, de bo dobru. Če bo zame prou, bo zate tud.
J a n e z : Kaku, če bo samo zate prou, zame pa ne — tu ne more it skùp!
M i h a : Sej bo šlo, ne bod taku tresorit!
J a n e z : Nu, pa še nkat gospodarja uprašej, pa kar nardite! (Leže in čaka.)
M i h a (gospodarju): Janez je kontent, samo prau, de moremo še malo poment se. Pa bomo zmešetli, pol bomo pa začel s sojim delom.
(Začneta mlatiti. Odrivata. Ta ali oni odneha, drugi ga začne kregati, nakar se vsakokrat stepeta.)
M i h a : Le odrivej, le odrivej, sej vidš, de mormo že po prazni slami touč.
J a n e z (se izgovarja) : Sm taku nekej slab, de ne morem več. Me je nekej ta stara zrihtala.
M i h a : Ne treb se nèč zgovarjet, da si slab. Samu nočeš! (Tačas mu že pripelje klofuto.)
J a n e z : Tepu me pa ne boš! Če sva pršla delat, bova delala, če se bova pa tepla, se pa začniva, če si za tu prštiman! (Ga udari, oni vrne. — Naposled starešina plača, Miha spravi. Odideta pit.)
M i h a : Zdej k sva zaslužila, bova šla pa maṷ pit, če s kontent.
J a n e z : Bova pa šla.
M i h a : Kelnarca, boš prnesla nama kej pit? Sva že taku žejna pa rasšešena, da se nama že kar čez rampe svejt.
(»Kelnarca« prinese, pijeta. Imata namreč majhen lijak pod klobukom pa gumasto cev ob roki privezano in proti lutkarjevim ustom speljano. Nalivajo, lutkar pije!)*
M i h a : Zdej bova pa za račun naredila.
J a n e z : Pa boma, no. Sej je že cajt, da se anket domisleš.
M i h a : Cajt nej še nèč! Če b ti prej dau, bi pa prejd požru, sej taku bel rad.
J a n e z : Prec mi že očitaš !
M i h a : Kaku bova, al bova vsak pu, al kaku?
J a n e z : Midva sva tak naredla, da bova na pu imejla.
M i h a : Na pu ne bo nèč, zatu, k s ti menj naredu k jes!
J a n e z : Tu pa na boš, da boš men menj dajaṷ!
M i h a : Kaku, da ne? Sej lahku sam prpoznaš, de nês tuk naredu! Nekej ti bom utrgou, pa če si še tak jezen. Sej tu morejo še pošten ldje vejdet, de če mej nardi, mej zasluži!
J a n e z : Tu ne, glih tulk boš dau, če ne, te bom pa kej spodbu! (Spet se stepeta.)
(Odpravita se »sleparit«, vasovat.)
M i h a : Jest za ano fejst punco vejm. Sej morda že vejš, ktira. Una tam gor.
J a n e z : Sam, de ne boš h nej šu!
M i h a : Na buj se, h tej na bom hodu.
J a n e z (zaspi).
M i h a (gre nekoliko v stran pa začne trkati in klicati): Micka, al spiš? (Počaka, nato spet:) Micka, al spiš? (Čez čas:) O, sej vem, de tuk trden ne spiš, de b me ne slišala! (Čez čas spet:) A b žiher kej noter šu, me taku zebe!
J a n e z (se je privzdignil in gleda, kaj bo).
M i h a (kakor da se odpravlja).
J a n e z (ga udari): Ti s naraunost k moji pršou, če s prou reku, de ne boš!
M i h a (se malo odmakne, nato udari nazaj).
J a n e z (spet udari. Pretep. — Nato ju odneso).
Če primerjamo lutkovno igrico z Ilovca z onima drugima v Sloveniji, vidimo, da je lutka na vseh treh lokacijah ročna lutka, vidna samo do pasu, in v bistvu svoje zamisli povsod ista. To velja zlasti za lutki s Ptujskega polja (slika A) in iz Šaleške doline (slika B), ki imata obe ogrodje v obliki križa. Lutka z Ilovca je samo poenostavljen primer iste oblike — pokončno letvo ali palico je nadomestil podlaket, prečnik pa je ostal (slika C). Stiška lutka je potemtakem najpreprostejša, markovška z nakazano plosko glavo (obrazom) pa najpopolnejša doslej znana oblika naših lutk. Kljub vsemu poizvedovanju za lutke te vrste doslej ni bilo mogoče ugotoviti sorodnih oblik v nobenem izmed sosednih etničnih območij.
Naša lutkovna predstava ima mnogo tipičnih lastnosti, ki so lastne gledališču ročnih lutk na splošno. Manjka ji sicer osrednji lik burkeža; tega lika Slovenci nismo izoblikovali, zato je ostalo naše lutkarsko izročilo brez prave hrbtenice. Praviloma se namreč spleta lutkarstvo med ljudstvom povsod okoli šaljivega lika, ki uteleša ljudski humor in še več kot to, ljudski značaj! Zato pa imamo tisto lutkarsko prvino, ki je od nekdaj najučinkovitejša in za vzbujanje smeha najcenejša – pretep. Pretep je najznačilnejši pripomoček vseh šaljivih likov na svetu. Mlatiča dosežeta »višek« dramatskega dogajanja s tem, da se stepeta. Tako je pri ročnih lutkah, odkar in kjer jih poznamo v njihovi ljudski obliki.
Nadaljnja skupna lastnost predstav z ročnimi lutkami je njihova kratkost. Ljudski lutkarji so igrali včasih po semnjih in proščenjih. Mimoidoči so se ustavljali za hip ali dva pred njihovimi kolibami. Zato so morale biti lutkovne »predstave« kratke, zgoščene, nabite z »dejanjem«, ki se je na koncu sprostilo navadno v »pravičnem« pretepu. Tudi na svatbah, kjer nastopajo »naše« lutke, ni časa za dolge predstave!
Posebnost naših lutkovnih predstav pa je, da nastopa pri njih kot sodelujoča oseba tudi živ igralec. Pri “Mlatičih” je to starešina kot gospodar, eden od fantov kot mešetar, ena izmed deklet kot kelnarca.
Izvleček iz članka Nika Kureta Zanimiva oblika ljudskega lutkarstva na Slovenskem v reviji Slovenski etnograf 1957 naredila Tatjana Kordiš. Za branje originalnega članka klikni tukaj.