Gostilna Ludvika Gabrijela. Po drugi svetovni vojni je bila znana kot Gostilna pod lipo oziroma Gradiček.

Očitno pa v Stični ni bilo človeka, ki sprožil zadevo. Jeseni 1929 je prišel v Stično za učitelja Peter Lenardič s Kojskega v Goriških Brdih. Za seboj je imel zanimivo življenje. Rodil se je 25. marca 1897 v zaselku Huma, imenovanem Njivice. Zaradi bistrega uma je po končani osnovni šoli nadaljeval z gimnazijo v Gorici, kjer se je šolal tudi njegov pet let starejši brat Mihael. Zaradi širjenja povesti Frana Podlimbarskega Gospodin Franjo si je že pod Avstroogrsko prislužil prvo negativno politično oznako. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil še pred zaključkom šolanja vpoklican v 97. regiment napoten na urjenje v Radgono. Po končanih bojih se je vrnil domov in šolanje zaključil leta 1920 na učiteljišču v Tolminu. Kot učitelj je služboval v Doberdobu, Vedrijanu, Podsabotinu, Števerjanu, Krekovščah pri Idriji, Slivnem pri Nabrežini in Gočah, kjer je spoznal svojo bodočo ženo. Bernarda Ferjančič je izvirala iz ugledne in premožne rodbine. Kar dva očetova brata sta bila duhovnika: Jožef v ZDA med našimi rudarji v Minnesoti , Franc je bil kanonik v Novem mestu, brat Henrik pa sodnik v Benetkah. Lenardič je ostal na Gočah dve leti, vendar tu ni pognal korenin. Dekle je bilo kar 12 let mlajše od njega in vsekakor premlado za poroko, on pa je bil preveč na slabem glasu, da bi lahko računal na stalno zaposlitev. Leta 1928 so večino slovenskih primorskih učiteljev premestili v notranjost Italije, Lendardič je moral v Ovado v Piemontu. Vendar je uspel prepričati šolske oblasti, da so mu zaradi bolezni dovolile povratek domov. Že kot avstrijski vojak v Radgoni se je seznanil z marksizmom in leta 1920 postal član KP Italije. Ob ustanovitvi prve partijske celice v Brdih leta 1921 je bil Lenardič izbran za sekretarja. Leta 1929 pa je začel aktivno sodelovati v protifašistični organizaciji TIGR, a so ga kmalu odkrili in z bratom Miho sta prek TIGR-ovske mreže uspela pobegniti v Jugoslavijo. Sprva sta se nastanila pri sestri, ki je živela v Zidanem Mostu. Po opravljenih dodatnih izpitih, saj njuna spričevala v Jugoslaviji niso upoštevali, je Peter Lenardič dobil učiteljsko službo v Konjšici pod Kumom, Že čez mesec dni 11.10. 1929 je bil premeščen v Stično. Šele zdaj je lahko mislil na poroko. Nada Ferjančič je med tem živela pri stricu kanoniku v Novem mestu, ki ju je tudi poročil. Zanimivo je, da je imel leta 1940 zlato mašo v Stični. Najbrž drugih sorodnikov Ferjančičevi v Jugoslaviji niso imeli.

Lenardič je veljal za osamljenega človeka. Morda si je prav zato izbral za družbo čebele. Čeprav je bil pobudnik ustanovitve Čebelarskega društva, je predsedstvo prepustil Janku Maroltu, sam pa prevzel tajniške posle.

Oglas stiške podružnice objavljen v Slovenskem čebelarju št.6, 1938.

Morda je slutil, da tudi Stična ne bo postala njegov stalni dom, saj čebel ne moreš seliti iz kraja v kraj. So pa imeli stiški čebelarji vsaj prva leta veliko sitnosti s čebelarji, ki so od drugod vozili svoje čebele na njihova ajdova pasišča. Prav zaradi tega so se pogosto srečevali s šentviškimi kolegi, ki so imeli podobne težave in so se skupaj zavzemali pri oblasteh, da ne bi tujcem dovolili dovažati čebel na stiške in šentviške njive.

Člani cerkvenega pevskega zbora iz Stične so leta 1937 uprizorili Jurčičevega Desetega brata. Režijo je prevzel Peter Lenardič, ki sedi v prvi vrsti, četrti z leve.

Peter Lenardič se je v Stični razen učiteljevanju posvečal kulturnemu delovanju: prevzel je tajništvo čebelarskega in gasilskega društva ter režijo pri prosvetnem društvu. Bil je tudi član Sokola. Ob nastanku OF se je povezal z gibanjem in aktivno deloval v njem do pomladi 1942. Tedaj ga je končno staknila fašistična policija in odpeljali so ga v taborišče Trevizo in nato v Gonars. Tisto leto v jeseni so fašisti zaprli tudi njegovo ženo, ki pa so jo odpeljali na Rab. Tako ni bilo nikogar več, ki bi skrbel za njegove čebele. Najbrž se je z njimi zgodilo isto kot številnim drugim čebelarjem, ki so morali zdoma. Morda jih je uspel prodati ali pa jih je žena izročila v varstvo kakemu znancu čebelarju. Toda Peter Lenardič se po vojni ni več vrnil v Stično.

Po vojni je Peter Lenardič postal direktor trgovskega podjetja Prerad, ki je delovalo na dobršnem delu cone B slovenskega Primorja in spet skrbel za preskrbo prebivalstva na širšem območju vse do Postojne. Leta 1949 se je ponovno vrnil v pedagoško službo in vodil mladinski dom za osirotele otroke v Kojskem ter učiteljeval v tamkajšnji šoli do 1958, ko se je upokojil. Zbolel je namreč na glasilkah in ni mogel več poučevati. Po upokojitvi se je ukvarjal s kmetovanjem na svojem domu na Njivicah in spet tudi čebelaril. Živel je sam, žena je kmalu umrla, otrok nista imela, pa so mu spet delale družbo čebele kot nekdaj v Stični. Zaradi v potresu leta 1976 poškodovane hiše je zaprosil za družbeno stanovanje v Novi Gorici. Umrl je 1. oktobra 1986 in bil pokopan v družinskem grobu v Kojskem.

Po kapitulaciji Italije je odšel v domača Brda in si nadel ilegalno ime Skala. Sprejel je funkcijo referenta za zunanje nabave. Vodil je preskrbo z raznovrstnim blagom, zlasti s kmetijskimi pridelki za potrebe 9. korpusa, enot NOV v zaledju in partizanskih bolnišnic. V času delovanja tega odseka je Skala po skrivnih poteh spravil čez Brda v notranjost nad tisoč ton žita, ki ga je plačeval z boni OF.

Ljudi, ki bi se še spominjali Petra Lenardiča, v Stični ni več. Nekaj malega je zapisal Friderik Hrast v knjigi Vse to sem doživel. Njegovi stari starši so tudi prišli s Primorske, pa so morda bili zato bolj povezani.

»Učitelj Peter Lenardič, izgnanec ali begunec iz Gorice, ki so ga kot zavednega Slovenca preganjali fašisti, je bil nekaj posebnega. Kakšen je bil kot učitelj, ne vem, ker ga nisem imel v nobenem razredu. Zame je bil uganka. Me je pa nekajkrat povabil, naj mu pomagam točiti med. Bil je namreč čebelar, čebelnjak je imel na majhni parceli ob osnovni šoli. Največ opravkov sem imel z vrtenjem centrifuge, iz katere je v pripravljene posode odtekal med, prenašal sem satovje in opravljal druga pomožna dela. Ko je moral opoldne na kosilo, me je vzel s seboj. Njegova žena je postregla z odličnim kosilom. Kosili smo kot družina. Po vojni sem od Slavka Kovačiča iz Stične zvedel, da je bil Peter pred vojno edini komunist v Stični. Zanj pravim, da je bil komunist – humanist. Meni se je zdel dober človek.«

Prispevek je pripravila Valerija Ravbar

Je pa zanimivo, kako je Janko Marolt imel povsod oči, saj je spremljal vse, kar se je dogajalo v naši okolici. Še posebej je povezan s prvim povojnim obdobjem, ko je v tistih kaotičnih razmerah pomagal, da je življenje spet steklo po normalnih tirnicah.

V Ivančno Gorico je prišel kot načelnik železniške postaje Stična, oziroma Zatičina kot se je imenovala tedaj. Doma je bil iz Dvorske vasi pri Velikih Laščah. Končal je takratno trgovsko akademijo v Ljubljani in začel kot prometnik pri železnici najprej v Grosupljem, od tam je šel v Ortnek, pa v Birčno vas, v Metliko, v Čušperk leta, 1932 pa je bil premeščen v Stično, kjer je leta 1960 tudi dočakal penzijo. V Stični ali bolje ob cesti med Marofom in Stično si je postavil hišo in čebelnjak ob njem, ki stoji še danes. Ljudje so ga klicali gospod Marolt, čeprav je bil v tistih povojnih letih vsekakor tovariš v strogem pomenu besede in so ga vikali čeprav so bili enako stari ali celo mlajši. Vsekakor je kljub majhni in drobceni postavi imel ogromno energije in je povsod vzbujal spoštovanje.

Dan po božiču leta 1942 so enote Gubčeve brigade v sodelovanju z lokalnimi terenci požgale železniško postajo Zatičina, saj so tedaj sistematično uničevali železniško infrastrukturo na Dolenjskem, da bi onemogočili Italijanom premikanje čet in njihovo oskrbo. Tako tudi takoj po vojni proga ni bila uporabna. Redni promet med Ljubljano in Novim mestom je stekel šele 25. junija 1945, vendar so sprva vozili le tovorni vlaki, a tudi kasneje se še kar nekaj časa niso držali voznih redov.

Janko Marolt je dobil nalogo, da organizira vse potrebno za začetek poslovanje železniške postaje. Ker poslopja ni bilo, je železniška uprava najela sobo pri Antonu Jakošu čez cesto, pozneje pa v stavbi kjer je danes Optika Markelj. Zaradi razrušene proge vlaki še niso vozili, tako je imel postajenačelnik dosti časa za druge zadeve, ki jih je bilo treba urediti takoj po koncu vojne. Bil je živahen in podjeten in je težko strpel brez dela. Na novo organizirati je bilo treba normalen potek življenja, predvsem redno preskrbo občanov s hrano in obleko, z gradbenim materialom in s predmeti, ki pospešujejo kmetijsko pridelovanje. Okrajni ljudski odbor (OLO) je pustil vso iniciativo tistim občanom, ki so bili pripravljeni sodelovati pri izgradnji porušene domovine. Ustanavljali so razne zadruge specializirane za posamezne dejavnosti. Tako so se začele priprave za ustanovitev zadruge s splošnim trgovskim poslovanjem . Prvotna zamisel je bila, da bi se zadruga ukvarjala le z nabavo vagonskega gradbenega in kmetijskega materiala. Kmalu pa so potrošniki izrazili željo, naj se ukvarja z vsem potrošnim materialom. Tako so leta 1945 tudi v Stični ustanovili nabavno-prodajno zadrugo NAPROZA . Danes skoraj nihče več ne ve za Naproze, v prvem povojnem času pa so odigrale pomembno nalogo po vsej Jugoslaviji. Takoj po osvoboditvi je imela nova oblast veliko težav z zagotavljanjem vsaj najnujnejše preskrbe prebivalstva, predvsem mestnega seveda. V vsesplošnem pomanjkanju po končani vojni državni sektor ni mogel pokriti vseh potreb po hrani in kmetijskih pridelkih za predelovalno industrijo. Zato je bil uveden obvezen odkup, prosta prodaja žita, mesa in mlečnih izdelkov pa je bila prepovedana oz. omejena. Določeno je bilo, kolikšen odstotek pridelka in glav živine lahko kmet obdrži za domačo porabo. Odkup se je določal glede na velikost obdelovalne površine in glede na žetveni donos, odstotek pa se je z leti spreminjal (obvezni odkup je trajal od 1945 do 1953). Leta 1945 so morali biti oddani vsi kmetijski presežki, potem so z delom pridelka kmetje lahko razpolagali sami. V zameno za oddano so kmetje dobivali industrijske izdelke (sol, sladkor, vžigalice, tobak, milo, itd.). Cene so bile določene v korist industrijskih izdelkov, saj je bilo kmetijstvo eden redkih virov akumulacije, iz katerih je oblast lahko črpala. Hrana in druge potrebščine so se lahko dobile le s posebnimi kartami in nakaznicami. Tak sistem se je imenoval racionirana preskrba in je veljal do leta 1948. Vsak prebivalec je bil vpisan v register potrošnikov. Država je predpisala koliko osnovnih živil (moke, sladkorja, mesa itd.), pa tudi oblačil in obutve pripada vsakemu državljanu. Te predmete so nato ljudje z boni ali nakaznicami dvignili v določenih nabavno-prodajnih zadrugah (Naprozah), Leta 1946 jih je bilo v Sloveniji 384, v njih pa se je oskrbovala tretjina prebivalcev Slovenije. V Ivančni Gorici,ki se je tedaj še imenovala Stična) je bila taka trgovina v nekdanji Rojčevi stavbi, kjer je danes gostilna Na Sokolski.

Janko Marolt se je udejstvoval tudi pri ustanavljanju K0Z. Leta 1948 je prišlo do spora med Titom in Stalinom. Stalin je Jugoslaviji očital, da na podeželju še vedno dopušča kapitalizem. Da bi Tito dokazal, da je pravi komunist, je ukazal pospešeno kolektivizacijo in tako so začele nastajati K0Z -Kmetijsko obdelovalna zadruge, ki so se izkazale za popoln polom. Spominjam se hlevov na Mleščevem, tam kjer stojijo zdaj novi bloki. Vzeli so zemljo kmetu, ki je bil sicer zelo navdušen za novo oblast dokler niso segli po njegovi posesti in ga je to pognalo v obup. V teh hlevih so redili svinje. Blizu Studenca tik nad progo so redili kokoš i- mislim, da se tistemu kraju še zdaj reče Kurnca. Ko se je leta 1949 začela prisilna kolektivizacija, so se lokalne Kmetijske zadruge (KZ) pogosto morale preoblikovati ali odstopiti svoje prostore in mehanizacijo novonastalim Kmečkim delavnim zadrugam (KDZ), ki so bile organizirane na prisilo po vzoru sovjetskih kolhozov. Zelo kmalu je bilo tega konec. Ko so tako KDZ leta 1953 neslavno propadle, so se stvari vrnile v prejšnje tire. Ponovno so oživele splošne kmetijske zadruge (KZ), ki so opustile prisilno skupno obdelavo zemlje, so pa še naprej ostale glavni steber odkupa pridelkov, strokovnega svetovanja, prodaje gnojil in semen.

V to obdobje sodi gradnja zadružnih domov, tudi ivanškega. Zadružni domovi so bili ključno orodje za utrjevanje novega socialističnega sistema na podeželju. Služili so kot kraji za politična predavanja, sestanke partije, sindikatov in mladinskih organizacij. Že sama gradnja je imela ideološki pomen. Gradili so jih namreč z masovnim prostovoljnim delom (udarništvom) lokalnega prebivalstva in mladinskih delovnih brigad. To naj bi med ljudmi krepilo kolektivnega duha, občutek skupnosti in pripadnost novi državi. Izgradnji ivanškega Zadružnega doma, ki je še danes pomembna stavba, je namenil veliko svojih moči tudi Janko Marolt. Na OLO Grosuplje je bilo že leta 1947 predvideno, naj bi se v okraju postavilo osemnajst zadružnih domovi. Ker NAPROZA ni hotel biti zadnja, si je kmalu preskrbela načrt in leta 1951 začela z gradnjo. To je bilo zelo smelo glede na splošno pomanjkanje vsakovrstnega gradbenega materiala. Prve lopate pri izkopu temeljev so zasadili člani mladinske organizacije; zadružni vozni park je skrbel za dovoz peska. Vsa delovna moč je bila udarniška, denarno pa je gradnjo podpirala zadruga. Ko so prva finančna sredstva pošla, je Kmetijska zadruga zaprosila pri Zadružni banki v Ljubljani za kredit, a pomanjkanje denarja je bilo kljub temu stalni spremljevalec gradbenega odbora. Zato so sklenili, da bodo dom dokončali po etapah. Ko pa se je leta 1954 začela gradnja avtoceste bratstva in enotnosti, je novomeško podjetje Pionir dokončalo gradnjo delno na svoje stroške, ker je potrebovalo prostore za pisarne in gostinske usluge. Od takrat se je namembnost prostorov pogosta spreminjala, v njih so bile zdravniške ambulante, sedež občine, pošta itd. Priznati moramo, da je zadružni dom še danes pomembna stavba v Ivančni Gorici, čeprav so takratnim načrtom ugovarjali, da so preveč megalomanski.

NAPROZA je očitno kar dobro gospodarila in je imela precej dobička. Marolt je predlagal, da ga namenijo za adaptacijo Titovega doma, za gradnjo vodovoda od Stične do Trebnjega ter za elektrifikacijo vasi Veliko in Malo Črnelo.

Načrte za vodovod so predvsem na pobudo samostana izdelali še pred vojno, a so leta 1942 obležali v arhivu. Zdaj je je NAPROZA v Stični ustanovila gradbeno-vodovodni odbor pod Maroltovim predsedstvom. Gradbena dela so se začela leta 1953. Zajeta voda je bila speljana iz treh zajetij : Drmožnika, Lahke vode in Babjega kolena v skupni zbiralnik nad Virom, od koder je šla proti Šentvidu, Velikem Gabru, Veliki Loki in Trebnjem. Do Trebnjega pritekla voda leta 1960. V poletnih mesecih je vode večkrat zmanjkalo, saj je razvijajoča se industrija imela čedalje večje potrebe. Tako je Črnelo, ki je od Stične oddaljeno le 4 km, dobilo vodovod šele 1970 in še to v zameno ker so z odpadki iz IMP Ivančna Gorica zasuli področje nad izvirom Črnelskega potoka.

Črnelci so tudi elektriko dobili dokaj pozno v primerjavi s sosednjimi kraji. To se je zgodilo šele leta 1953 ali 54. Pa še to ne pri vseh hišah, saj je prinašala določen strošek. A večina je bila Maroltu zelo hvaležna. Eden od Črnelcev je bil še posebej ponosen, da sta bila z Maroltom skupaj na fronti v 1. sv. vojni. Marolt je bil ob koncu vojne star šele 18 let, torej je bil vpoklican še zelo mlad.

Sredi leta 1948 so v Ivančni Gorici ustanovili kinopodjetje v prostorih nekdanjega Sokolskega, zdaj Titovega doma. Ob nedeljah predvajali filme, ki jih je okoliška mladina rada gledala, čeprav so bili večinoma izobraževalni in propagandistični. Toda imeli so zelo slab projektor, ki se je že po slabih treh letih pokvaril. Preprosta kabina, v kateri je bil nameščen, se je podrla in lesene stopnice, ki so vodile do nje, so zgrmela na kup. Tako so od Sokolskega doma ostale le štiri stene brez sanitarij. Potem so dolgo zbirali sredstva za obnovo, kjer je veliko prispevala prav NAPROZA. Z delom so pomagali tudi občani. 29. januarja 1954 so izročili prenovljene prostore in nov kinoprojektor svojemu namenu.

Šef želežniške postaje Ivančna Gorica Janko Marolt (prvi z leve)

5. decembra 1954 je bila otvoritev novega namesto v vojni požganega poslopja železniške postaje. Tedaj so namesto table z napisom Stična obesili novo i napisom Ivančna Gorica.Tako je kraj dokončno dobil ime, ki so ga uporabljali že dolgo. V njem je bil tudi sedež novoustanovljene občine Ivančna Gorica in razmere, ki so vladale takoj po vojni, so se čedalje bolj odmikale in tonile v pozabo.

Ko so se povojne razmere unesle in so zadolžitve in funkcije prevzeli za to plačni ljudje, je imel Marolt dovolj časa za svojo resnično ljubezen – čebele. Zanje se je navdušil še doma v Dvorski vasi. Zares pa so ga prevzele, ko je služboval na postaji Čušperk. Med tamkajšnjimi kmeti je bilo kar nekaj zavzetih čebelarjev, ki so navdušili tudi mladega železničarja. Potem so ga spremljale vse življenje. Tudi v Stično kamor je prišel leta 1936. Železniška uprava je tudi zelo podpirala čebelarstvo med železničarji. S tem jih je hotela koristno zaposliti v prostem času in jih odtegniti posedanju po gostilnah in kvartanju. Zato so imeli olajšave pri prevozu čebel in tudi pri nabavi čebelarske opreme. Prav tako je pospeševala zasajanje zemlje v bližini železniške proge z medovitimi rastlinami.

Ko je Marolt prišel v naše kraje, je v Stični učiteljeval Peter Lenardič, begunec s Primorske. Še prej je nekaj let služboval v Kojnščici pod Kumom, kjer so imeli dobro čebelarsko tradicijo. Spomnimo, da je bil v tistih krajih za župnika naš znani čebelar Jožef Jerič doma z Gradišča nad Stično.

V Slovenskem čebelarju, št. 8 z dne 1. avgusta 1936, je bila objavljena vest o ustanovitvi podružnice v Stični.

Lenardič je bil tisti, ki je dal kmalu po prihodu v Stično pobudo za ustanovitev čebelarskega društva. Marolt je postal njegov prvi predsednik in to ostal do leta 1975. B il je tudi član republiške čebelarske Zveze. Odlikovan je bil z odličji Antona Janše III., II. in I. stopnje. Vedno je čebelaril z več kot 60 A Ž panji. Veliko je tudi prevažal čebele na pašo v več krajev naše domovine, zato so ga poznali in cenili mnogi čebelarji. Vedno je bil do vseh slabosti kritičen, svoje znanje in izkušnje je rad prenašal na mlajše. Pisal je tudi članke za revijo Slovenski čebelar in Zbornik občine Grosuplje. Zelo dobro se je spoznal na čebelje bolezni in je bil tudi preglednik. Bil je tudi član republiške čebelarske Zveze.

Janko Marolt (četrti z desne v ospredju) je bil dejaven član odbora za modernizacijo cest na območju današnje občine Ivančna Gorica. Fotografija je nastala ob slovesnem odprtju projekta asfaltiranja cest v Stični 19. septembra 1968.

Spomladi 1982 ga je obiskal novinar Nedeljskega dnevnika in zapisal, da je Maroltov največji čebelarski uspeh, da ima zdaj pri 82 letih kar 80 čebeljih družin.

V nekrologu ob njegovi smrti so vedeli o njem samo še, da je bil čebelar in kar 13 let predsednik Društva upokojencev Stična, pa tudi dolgoletni predsednik občinske zveze upokojencev Grosuplje.

Janko Marolt je bil vedno s časom. To, da bi šli na starost v dom upokojencev, se je kmečkim ljudem zdelo nekaj nepredstavljivega, saj je bilo to zatočišče za tiste, ki niso imeli svojega doma in svojih ljudi in nekakšna sramota. Marolt pa je navdušeno agitiral za zidavo doma v našem kraju. Ljudje so se čudili, češ saj ima vendar svojo hišo. Prepričeval jih je, da si ne prizadeva zase, ampak za vse. Tako je Dom upokojencev v Grosupljem leta 1983 odprl vrata, a je podjetni mož že naslednje leto našel svoj novi dom na stiškem pokopališču.

Valerija Ravbar

Viri:

Sonja Horvat: Opazovala sem rojenje čebel, Slovenski čebelar 1957, 11-12
Ladislav Lesar: Osemdeset let družin železničarja Janka, Nedeljski dnevnik, maj 1984
Janko Marolt: Prispevek k zgodovini vodovoda Stična-Trebnje – Dobrnič, ZOG 1982, str.51
Janko Marolt: Prvi tabor slovenskih čebelarjev, ZOG 1971, str.133
Janko Marolt: Moje prigode pri prevozih čebel na pašo, ZOG 1980251
Janko Marolt: Razvoj in delo Čebelarskega društva Grosuplje ZOG 1974, str.127
Janko Marolt: Ustanovitev in razvoj današnje KZ Stična, ZOG 1975, str167
Janko Marolt In memoriam, Naša skupnost Grosuplje 1984,št.5