Stična na zemljevidih

Florjančič Ivan Dizma

Bil je sin ljubljanskega pravnika in akademika Operoza, Ivana Štefana Florjančiča de Grienfelda (* 1663 Ljubljana; † 1709 Ljubljana). Ivan Dizma  je končal filozofsko-fizikalne in bogoslovne študije pri jezuitih v Ljubljani. Profesorji so ga s svojo znanstveno podkovanostjo tako navdušili, da je za dve leti celo vstopil v njihov red. Opravljal je vrsto pomembnih cerkvenih funkcij. Leta 1757 je bil arhidiakon samostana v Stični. Leta 1744 je izdelal prvi zemljevid Kranjske (Topografska karta Kranjske) v merilu 1:111000 (s sliko in načrtom Ljubljane). Napisal je knjigo o gnomoniki (nauk o sončnih urah). Zgradil je tudi lastno zvezdarno. Iz rokopisov je razvidno, da je poznal tedanje metode astronomije. Napisal je delo o merjenju časa. V njegovih dveh latinskih rokopisih, ki ju hrani NUK v Ljubljani, so ohranjene številne razprave iz astronomije in matematike, tabele z navodili za uporabo pri astronomskem računanju, tabele in teorija gibanja Sonca in deloma Lune ter planetov po gregorijanskem koledarju za ljubljanski poldnevnik, geometrijski priročnik, kvadratura kroga ter lastna opazovanja Sonca in Lune.

Izrez iz Florjančičevega zemljevida, ki prikazuje Stično z okolico.
Ducatus Carnioliae tabula chorographica iussu sumptuque inclitorum provinciae statuum geometrice exhibita 1744 (Topografski zemljevid vojvodine Kranjske) Velikost zemljevida je 180 x 188 centimetrov.

Jožefinski vojaški zemljevid

Avstrijsko cesarstvo je v 18. stoletju začela izdelovati terenske karte za potrebe svoje vojske. Ukaz za izdelavo je leta 1763 izdala cesarica Marija Terezija. Ker pa je njen sin in sovladar Jožef II. dve leti kasneje prevzel vrhovno vodstvo vojske in se še posebno zavzel za nastajanje vojaške zemljepisne zbirke, to zbirko danes  imenujemo po njem Jožefinski vojaški zemljevid. Znan je tudi kot »prva vojaška izmera« ali »jožefinska deželna izmera«.

Karte so v avstrijskem vojaškem štabu nastajale v letih 1763-1787. Celotno zbirko  sestavlja 4685 posameznih map ali sekcij. Stiško območje je na mapi oziroma sekciji št. 203. Narisane so v  merilu 1 : 28800 in so zelo podrobne. Vsebujejo podatke o vodah, gozdovih, mestih in gredo do nivoja posameznih hiš. Ker je zemljevid služil izključno vojaškim namenom, so posebno skrb namenjali prometnim povezavam na kopnem in vodah. Kot dodatek zemljevidom so nastali posebni zvezki z opisom posameznih krajev, njihovo dostopnostjo in možnostjo nastanitve vojaških kompanij. Vsebujejo imena vasi in krajev, oddaljenost sosednjih krajev v urah, trdne zgradbe, vode, močvirja in barja, ceste, poti in steze, okoliške hribe in gozdove ter pripombe. Ker je cesar Jožef II. izdal navodilo, da morajo vnašati zemljepisna imena, kot jih uporablja tam živeče ljudstvo, so na kartah slovenska topografska imena. So pa pisana z ogrskim pravopisom, ker so začeli kartirati na Ogrskem in so se tam prvič srečali s slovanskimi imeni.

V okviru teh merjenj je bilo prvič kartirano tudi slovensko ozemlje. Ker so kartirali vse tedanje habsburške dežele, je Jožefinski vojaški zemljevid hkrati tudi prvi natančnejši in enoten zemljevid slovenskega ozemlja. Kar ga je takrat sodilo pod Ogrsko, je bilo izrisano do leta 1780, kar ga je sodilo pod Avstrijo pa do leta 1784. Ko je bilo leta 1797 k habsburškim deželam priključeno še ozemlje nekdanje Beneške republike in torej tudi naš obalni del Istre in Beneška Slovenija, so vojaške oblasti začele risati karte tudi za to območje. Te karte so nekakšen dodatek k prej izrisanemu zemljevidu. Mape jožefinskih vojaških merjenj so imele do 19. stoletja oznako vojaške tajnosti, zato so bile javnosti nedostopne. Originalne karte danes hrani Vojni arhiv na Dunaju. V letih od 1995 do 2001 pa smo tudi Slovenci dobili sedem knjig faksimilirane izdaje Jožefinskega vojaškega zemljevida za področje današnje Slovenije z naslovom Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787.

S kartografskega vidika je Jožefinski vojaški zemljevid vsekakor izvrsten izdelek svoje dobe. Vendar se je tudi vanj prikradlo nekaj napak, zlasti pri imenih, saj so nemško govoreči kartografi imeli nemalo težav z zapisovanjem slovanskih in še kakšnih drugih imen.

jozefinski
Vojaški opis krajev z okolico v sekciji 203
Stična, Gabrje pri Stični

Oddaljenost: od Malega Hudega ½, Vira pri Stični ½, Mekinj nad Stično ¼ 

 Trdne zgradbe: Velika, prostorna in trdnastavba, ki je nekoč bila samostan.                    

Vode: Tod mimo teče 2 koraka širok in plitev potoček, ki ima kamnito dno in se nikoli ne posuši. Teče po četrt ure hoda dolgi, čez čas ozki in globoki grapi. Tod je speljana le pešpot, po kateri se lahko tudi jezdi, po nekaterih delih pa je možno voziti tudi z majhnimi vozovi. V tej grapi je pet žitnih mlinov.                                                             

Poti: Cesta je 2 sežnja široka in dobra, ostalo so le pešpoti in jezdne poti, ki so le za silo prevozne z majhnimi kmečkimi vozovi.

Hribi, gozdovi: S hriba pri vasi Mekinje nad Stično je pregled nad dolino, nad njo pa dominira tudi visoko strmo sleme, ki leži med Dobravo pri Stični in Mekinjami; poraslo je z visokim gozdom.

 Pripombe: Stavba je v dobrem stanju, visoka in prostorna, za silo lahko sprejme tudi dva bataljona. Dalje stoji na griču, s katerega je mogoče s strelom dobro doseči dovozno cesto, zidana vrtna hiša. Nad cestnim križiščem se dviga z gozdom porasel grič, s katerega se da zelo oteževati dostop.

Mekinje nad Stično, Dobrava pri Stični, Farški Kal in Veliki Kal, Pristava nad Stično, Mala Goričica, Metnaj

Oddaljenost: Od Stične ¼, Debeč ½, Bukovice ½                                                                      

Trdne zgradbe: V Metnaju je majhna cerkev in nad Pristavo nad Stično kapela.  

Vode: Vse te vasi so na visokem hribovju, kjer je le nekaj studencev in luž, ki pa se poleti posušijo. Zato morajo kmetje nositi vodo iz strmih in globokih grap.                         

Poti: So le pešpoti, po katerih se lahko tudi jezdi, le po nekaterih odsekih ob vaseh je mogoče peljati z majhnimi kmečkimi vozovi. 

Hribi: Z vrhov nad Pristavo nad Stično in nad Metnajem je daleč naokrog dober pregled.                

Gozdovi: Vse je obdano z nizkim, delno tudi visokim gozdom, gosto zaraščenim z grmovjem.    

Pripombe: Pridelke lahko tovorijo le s tovorno živino, in sicer do ceste v Stično ali poldrugo uro daleč v Litijo do reke Save. 

Poljane pri Stični, Obolno, Gozd-Reka, Osredek nad Stično, Debeče

Oddaljenost: od Pristave nad Stično ½, Trebeljevega ½                                                             

Vode, poti: Kot rečeno.                                                                                                                      

Hribi: Hrib Obolno je tod daleč najvišji. Z njega je pregled čez večji del okolice.               

Gozdovi, pripombe: Kot rečeno.