Stiško območje je bilo naseljeno že v davnini. Naseljenost dokaj dobro poznamo za preteklih skoraj 3000 let. To nam v veliki meri omogoča železnodobno arheološko najdišče, katerega lokacijo danes ljudje imenujejo Cvinger.
Virsko mesto
Prazgodovinsko naselje z domačim ledinskim imenom Cvinger leži na nizkem gorskem hrbtu nad Virom pri Stični (370 – 410 m n. m). Po površini meri kar 21 ha, dolgo je 800 m in široko do 400 m. Obdano je z obzidjem, ki je razpoznavno kot mogočen, do 6 m visok nasip ali kot izrazita terasa. Še zdaj je skoraj povsod dobro vidno. V dolžino meri 2,04 km. Prečni zid, ki je nekaj stoletij mlajši od obodnega, deli naselje v gozdnati in močno zakraseli severni del (Mali Boršt) ter obdelani južni zložnejši del, z njivami in travniki. Tu je zaselek Vrh z Vrhovčevo domačijo “Grofijo”.
Naselbina nad Virom je bila zasnovana in utrjena v sedanji velikosti konec 8. stol. pr. Kr., na začetku starejše železne dobe. Suho grajeni kamniti zid je bil zunaj podprt z zemljenim nasipom, prva prenova obzidja sredi 6. stoletja pr. Kr. je vpeljala v njegovo sestavo še lesene vezi in opore. Povprečno je bil zid širok okoli 3m. Drugič je bilo obzidje prenovljeno sredi 5. stoletja pr. Kr., še zadnjič pa pred prihodom Rimljanov na koncu mlajše železne dobe. Potem je naselje na Cvingerju zamrlo, zaživela pa je dolina ob rimski cesti in v cestni postaji Acervo (Gomila) pri Ivančni Gorici.
Stiško prazgodovinsko naselje je bilo eno od velikih središč (castellum hegemon) železnodobne skupnosti na Dolenjskem. Zanjo so bila značilna mogočna utrjena gradišča, pokopavanje umrlih v rodovnih in družinskih gomilah, situlska umetnost. Podobna naselja so bila še na Vačah, na Magdalenski gori pri Šmarju, v Novem mestu, Šmarjeti, v Dobrniču, na Libni pri Krškem …
Odlično geografsko lego utrjenega prazgodovinskega naselja nad Virom dobro ponazoruje dejstvo, da je bil v Stični leta 1136 ustanovljen cistercijanski samostan, najpomembnejše versko in kulturno središče Dolenjske. Ta je v srednjem veku imel podobno vlogo, kot jo je imelo “virsko mesto” v starejši železni dobi.
Zgodovina raziskav
Prva sta si z raziskovalnimi nameni utrjeni Cvinger nad Virom ogledala v Napoleonovih časih (1809) francoski arheolog E. M. Siauve in pesnik Valentin Vodnik s podporo barona Žige Zoisa. Za njima so “virsko mesto” opisali in naredili načrte še gozdar J. H. Stratil (1827), F. v. Hochstetter (1878), ki je v svoj načrt vnesel tudi gomile, in zgodovinar Simon Rutar (1892), ki je v načrt vrisal še traso rimske ceste. Leta 1878 je pod vodstvom ravnatelja Deželnega muzeja za Kranjsko Karla Dežmana (1821 – 1889) prišla v Stično Prazgodovinska komisija dunajske akademije in dokončno razblinila dvome o poreklu stiških starožitnosti. Dotlej nekateri namreč niso verjeli, da so obzidje na Cvingerju in gomile pod njim delo človeških rok.
Z izkopavanji gomil je leta 1853 začel major Nettelbach iz Mecklenburga na Nemškem. Za njim je samo poskušal (1891, 1892) sicer neugnani izkopavalec arheoloških najdišč Jernej Pečnik. Prva velika izkopavanja stiških gomil je izpeljala vojvodinja Mecklenburška (Paul Friedrich v. Mecklenburg, 1856 – 1922, rojena kot princesa Marija von Windischgrätz, sorodnica nemške cesarske družine). Živela je na gradu Bogenšperk pri Litiji in od tam vodila tudi izkopavanja v Stični (1905 – 1914). Tu je izkopala kar 11 gomil. Njena bogata arheološka zbirka, z njo pa tudi stiške izkopanine, je bila leta 1934 na avkciji v Zürichu prodana v Ameriko, nekaj znamenitih najdb pa je poklonila nemškemu cesarju Viljemu II. V berlinski muzej pa so prišle tudi najdbe iz gomile, ki jo je izkopal leta 1906 njegov uslužbenec A. Goetze, tudi s posredovanjem vojvodinje.
Šele moderna izkopavanja Narodnega muzeja iz Ljubljane, katera sta na gomilnem grobišču (1946, 1952 – 53, 1960 – 64, 1972) in na Cvingerju (1967 – 1974) vodila dr. Jože Kastelic in dr. Stane Gabrovec so zares omogočila podrobnejši vpogled v železnodobno preteklost Stične. Najdbe hrani Narodni muzej.
Način pokopa
Prostrano gomilno grobišče, ki pripada prazgodovinski naselbini na Cvingerju, se razprostira južno in jugozahodno od naselja, na njivah in travnikih, deloma tudi v gozdu, od Vira do Studenca, Žvajdrge, Griž in Vrhpolja. Del zaselka, kjer ležijo gomile, se prav imenuje Gomila, tu bivajoča kmeta pa Veliki in Mali Gomilar. Na tem območju je sedaj še okoli 125 gomil, večinoma komajda še razpoznavnih in z oranjem vedno bolj poravnanih, druge spet, posebej v gozdu in najbolj južna pri železnici, stoje še skorajda neokrnjene v vsej svoji veličini. To so slovenske piramide, svojevrstni poslednji dom, prvovrstni kulturni spomeniki, mogočno delo človeških rok in izpoved njegovih verovanj. V tisočletjih so se povsem zrasle s pokrajino in postale njen neločljivi, še več, njen posebej odlični del.
Zaradi skrivnostnosti, ki jih obdaja, so od nekdaj burile domišljijo in so zato pogost motiv v ljudskem pripovedništvu, bile pa so nekoč tudi veliko upanje iskalcev zakladov.
Gomile so bile stalna rodovna ali družinska pokopališča, kamor so pokopavali lahko tudi nekaj sto let. V njih je različno število grobov: v največji do sedaj raziskani jih je bilo kar 183, v najmanjši le 31. Različne so zato tudi po velikosti, v premeru dosegajo tudi do 60 m, v višino pa do 6 m. Grobovi so v njih razmeščeni v krogu, v večjih tudi v več nivojih, znotraj suho grajenega kamnitega venca, ki je obdajal gomile. Imeli so z lesom obložene stene, le redko so bili pokriti še s kamnito ploščo, kot npr. grob stiške kneginje v 48. gomili. Na sredo prav te gomile je bil v drugi polovici 8. stoletja pr. Kr. pokopan tudi premožen veljak, knez, morda prav ustanovitelj “virskega mesta”.
Zgibanka, ki jo je izdala Občina Ivančna Gorica v sodelovanju z Narodnim muzejem, TD Stična in Cistercijansko opatijo, Stična 1996
Besedilo: Drago Svoljšak
Fotografije: Jože Hanc, Srečo Habič, Tomaž Lauko
Kako so se prebivalci Cvingerja imenovali
Obiskovalci Cvingerja pogosto sprašujejo, kako se je imenovalo ljudstvo, ki je živelo v tukajšnji železnodobni naselbini. Vedno znova zvedo, da imena tega ljudstva ne poznamo. Včasih pa od kod kapne informacija, da so se imenovali Tavriski. V nekateri starejši literaturi lahko celo preberejo, da so bili to Iliri. Popolna zmeda! Da bi razpodila megle te zmede, je e-Stična vprašala o imenu nekdanjih prebivalcev Cvingerja arheologa dr. Boštjana Laharnarja iz Narodnega muzeja Slovenije. Takole je odgovoril:
Pojem Ilir in ilirsko je zelo zakoreninjen. Ne nazadnje ga najdemo skoraj v vsaki križanki. Vendar so raziskave zadnjih desetletij prinesle veliko novega védenja o času, ko je živelo železnodobno virsko mesto na Cvingerju. Pa ne samo arheološke raziskave, ampak tudi jezikoslovne, zgodovinske, literarne…
Problem napačnega ali bolje zavajajočega poimenovanja korenini že v rimskih časih. Rimljani so bili namreč zelo nagnjeni k posploševanju. Ko so začeli z osvajanjem Balkana in vzhodne Jadranske obale (konec 3. in začetek 2. st. pr. n. št.), so naleteli na resnega nasprotnika v Ilirskem kraljestvu. To kraljestvo je obvladovalo Južno Dalmacijo do obal Albanije. Njegovo središče je bilo v Risnu v Boki Kotorski, kraljevala mu je slavna kraljica Tevta. Ta epizoda se je Rimljanom zapisala v spomin, zato so v kasnejših stoletjih pojem Ilirik razpotegnili vse do Donave. Posledično je poimenovanje prišlo v moderno zgodovinopisje in dobilo samosvoj zagon pod Francozi, ki so osnovali Ilirske province s sedežem v Ljubljani. in s t. i. panilirskim gibanjem v 19. stoletju. Panilirci so iskali svoj smisel tudi v najstarejši zgodovini. Tako so bili tudi prebivalci železne dobe, ki jih arheologija prepoznava po značilni, bogati materialni kulturi (dober primer so najbogatejši stiški grobovi), označeni kot Iliri. Njihovi sodobniki, ki so se nato v mlajši železni dobi (v naših krajih od 300 pr. n. št. do rimske dobe) iz svojega matičnega sveta med Francijo in Slovaško naseljevali s severa in vzhoda tudi v naše kraje, pa so bili navadno imenovani Kelti.
Ko danes govorimo o prebivalcih Stične v starejši železni ali halštatski dobi (9. oziroma 8. st. – 4. st. pr. n. št.), navadno govorimo o železnodobni skupnosti, skupnosti starejše železne dobe, nosilcih halštatske kulture ipd. (izraz halštat za kulturo pride od najdišča Hallsatt ob rudnikih soli v avstrijskih Alpah). Ne poznamo njihovega imena, ne vemo kakšen jezik so govorili, ne vemo kako so jim rekli drugi, ne kako so se imenovali sami…Tozadevno so nemi. Vendar njihov spomin, védenja, znanja, organizacijo, religijo itd. ugotavlja arheologija. Nosilci informacij o njih so grobovi in pridatki v njih, naselbina s svojimi vsebinami in celotna stiška pokrajina. Nove metode, kot je npr. Lidar (lasersko skeniranje površine, ki odstira pokopane pokrajine), nam omogočajo vpogled v organizacijo prostora, pomen naravnih virov, organizacijo prometnih poti, …
Prve informacije o imenih ljudstev pri nas najdemo v antičnih pisnih in epigrafskih (npr. na nagrobnikih) virih šele od 2. st. pr. n. št. naprej. Tedaj so grški in rimski pisci prvič zapisali in na nek način iz anonimnosti prazgodovine potegnili imena rek, gora, prelazov in tudi ljudstev iz našega prostora. Krka je tedaj že Corcoras, Kolpa Colapis, na Dolenjskem pa živijo ljudje, ki so pripadali plemenski zvezi keltskih Tavriskov. Koliko pa so ti Tavriski nasledniki in potomci prebivalcev starejšeželeznodobnega virskega mesta, je že drugo vprašanje…
Vprašanje pojasnil dr. Boštjan Laharnar
Foto David Mrvar
Sloves Cvingerja je v svet ponesel akademik dr. Stane Gabrovec
12. januarja 2015 je v svojem 95. letu starosti umrl arheolog akademik Stane Gabrovec. Čeprav je bil po rodu Kamničan, je bil po svojem delu tudi Stičan. Med leti 1960 in 1974 je v režiji Narodnega muzeja Slovenije vodil velika izkopavanja železnodobne naselbine na Cvingerju nad Virom in gomil pod naselbino. Šele ta prva sistematična izkopavanja so razkrila pravi pomen tega velikega najdišča. Ker nestrokovnjaki težko verodostojno napišemo karkoli gospodu Gabrovcu v spomin, naj spregovori kar sam s svojim sestavkom Trideset let arheološkega dela v Stični, ki ga je prav nam domačinom leta 1975 napisal v Zbornik občine Grosuplje.
Nove metode raziskave na Cvingerju v letu 2015
Spomladi 2015 so lastniki parcel na na območju arheološkega najdišča Vir pri Stični dobili iz Centra za preventivno arheologijo obvestila, da bodo letos na tem območju potekale predhodne arheološke raziskave v okviru dejavnosti projekta ENTRANS. Te so v avgustu tega leta res stekle. Sodelujoče strokovnjake z ljubljanske univerze smo prosili za pojasnilo o raziskavah. Izčrpnejši sestavek so obljubili, ko bodo imeli prve rezultate obdelave podatkov na mizi. Za začetno potešitev naše radovednosti pa so nam napisali:
Pri projektu ENTRANS (Encounters and Transformations in Iron Age Europe), ki ga vodi Univerza v Bradfordu, sodelujejo še Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Univerze v Zagrebu ter številni pridruženi partnerji.
V okviru projekta s pomočjo naravoslovnih znanosti ter sodobnih tehnologij in metod raziskujemo kulturne spremembe v starejši železni dobi v Evropi. Težišče projekta je prepoznavanje kulturnih stikov med sredozemskimi in srednjeevropskimi kulturnimi skupinami, ki pa jih raziskujemo predvsem na ožjih oziroma regionalnih nivojih. Osrednji prostor raziskave predstavlja vzhodnoalpska regija, ki vključuje severno Italijo, Slovenijo, Hrvaško in Avstrijo.
Osredotočamo se na tri glavne elemente: človeka in njegov odnos do smrti oziroma pokopavanja, situlsko umetnost, enega najvišjih umetniških dosežkov svojega časa na širšem prostoru, in na kulturno krajino oziroma prostor, ki ga je s svojimi dejavnostmi spreminjal človek.
Avgusta 2015 so potekale na Cvingerju pri Stični geofizikalne meritve. Pri geofizikalnih raziskavah prazgodovinskih najdišč se praviloma najbolje obnese magnetna metoda. Na Cvingerju smo naenkrat izvajali dve metodi, in sicer magnetno ter nizkofrekvenčno elektromagnetno metodo. Obe napravi sta bili nameščeni na vozičku, ki omogoča lažji prenos in hitrejše, enakomernejše meritve. Pri magnetni metodi meritve potekajo tako, da z baznim magnetometrom spremljamo spremembe v Zemljinem magnetnem polju na izbrani točki, kjer v bližini ni virov močnejšega magnetnega polja. S tem dobimo magnetne anomalije. Sledi izdelava natančnih magnetnih modelov arheoloških objektov in geoloških teles pod površino. Posebnost nizkofrekvenčne elektromagnetne metode je istočasno odčitavanje električne prevodnosti in fizikalne količine, ki je sorodna magnetni susceptibilnosti, na treh globinskih intervalih do največje globine približno 1,5 m._Več o rezultatih pa lahko preberete na spletni strani projekta http://entrans-arch.com/index.php?start=6
doc. dr. Matija Črešnar, asist. Manca Vinazza