Stiški dvorec je najbolj prepoznavna stavba na prostoru, kjer se v Stari Ljubljani stikajo Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Tu v bližini cerkve sv. Jakoba je bilo po vsej verjetnosti v srednjem veku središče Starega trga. Večina stavb je bila v lasti dveh cisterijanskih samostanov – stiškega in kostanjeviškega. Zato ne preseneča, da so si stiški redovniki v letih 1628 do 1630 tu sezidali svojo mestno rezidenco. V njej so bivali opati, drugi menihi in odlični samostanski gostje, kadar so se mudili v Ljubljani.
Ko je leta 1784 cesar Jožef II z drugimi samostani vred razpustil tudi stiškega, je Stiški dvorec dobil drugačno namembnost. Postal je sedež deželnega in okrožnega sodišča. V njem bi torej v svojem času zlahka srečevali pesnika Franceta Prešerna, kasneje pa pisatelja Ivana Tavčarja, saj sta bila oba pravnika. Ob sodišču je po potresu leta 1899 v dvorcu našla prostor tudi obrtna šola. V Kraljevini Jugoslaviji je bila tu banska uprava. Danes je v njem Akademija za glasbo. Stavbo je po denacionalizacijskem postopku pred nekaj leti dobila nazaj Ljubljanska nadškofija.
Ob južni strani Stiškega dvorca pelje Stiška ulica proti Gallusovem nabrežju. Pred Stiškim dvorcem je že v 16. stoletju stal Herkulov vodnjak. Ko so ob koncu 18. stoletja ukinili vodovod iz zajetja na Golovcu, so vodnjak podrli, Herkulov kip pa shranili v muzeju. Da bi prostoru vrnili nekaj blišča, o katerem poroča najprej Valvasor, kasneje pa še Prešeren, so naredili kopijo kipa in nov vodnjak. Slovesno je bil odkrit na predvečer osamosvojitve Slovenije. Valvasor piše, da je ob vodnjaku rasla velika lipa, pod katero so bile plesne zabave. Prešeren je prav v ta prostor postavil ples, na katerem je povodni mož ugrabil Urško in z njo odplesal po Stiški ulici mimo Stiškega dvorca v Ljubljanico.
Stiški dvorec je tako kot večina stavb na Starem trgu hiša z notranjim dvoriščem. V notranjosti so prostori razporejeni nesimetrično. Glavni prostori so večji in okoli notranjega dvorišča razporejeni proti ulicam, ki obdajajo dvorec: Starem trgu, Stiški ulici in Gallusivem nabrežju. Stranski prostori so manjši in so razporejeni ob stranici, ki meji na protipožarno režo med dvorcem in sosednjo hišo.
Se pa te nesimetričnosti od zunaj ne opazi. Skuša jo zabrisat dvojni portal in pa slepi okni nad njim. Dvorec je zgrajen v zgodnjebaročnem slogu, je bil pa kasneje večkrat predelan. Današnje pročelje je iz 18. stoletja.
Gradivo po raznih virih zbrala Tatjana Kordiš in Zvone Lavrič