Stična med svetovnima vojnama

Desetletje po tem, ko se je polegel hrup prve svetovne vojne, je utrip na Dolenjskem spet postal živahen in prešeren, četudi je mnoge ljudi pestila revščina in brezposelnost. Nove ideje, ki so vzniknile po svetu, so dosegle tudi deželo Desetega brata. V Stični in njeni okolici so nastajali gasilsko društvo, sokolska organizacija, gledališke skupine, jamarska skupina, jadralni klub, pevski zbori. Rasla so podjetja, stroji so ljudem vedno bolj lajšali delo, živahno se je začelo trgovati, razvijati se je začel turizem. E-stična bo skušala zbrati čimveč pričevanj o vsem tem dogajanju.

Stiški pevski zbor
Stojijo z leve proti desni: Jože Kovačič (Flerjanov), Alojz Podobnik (Plankarjev), Rudolf Skubic (Korletov), Jule Verbič, Janez Kovačič (Flerjanov), Karel Podobnik (Plankarjev), Ludvik Zajec (Povhov), Franc Skubic (Korletov) Sedijo z leve proti desni: Alojz Lampret (Brjakov), Franc Mak, Lado Ambrožič, Jože Miglič, Janez Podobnik (Plankarjev), Ivan Vidmar (čevljar pri Zgoncu)

 

Razgibano stiško obdobje

K razgibanem življenju v Stični in okolici je v obdobju med svetovnima vojnama veliko prispeval mladi učitelj Lado Ambrožič, ki je tu deloval v letih 1932 – 39 in ki je postal pozneje bolj znan kot general Novljan. O svojem stiškem obdobju pripoveduje v knjigi Novljanovo stoletje. Naj povzamemo njegovo pripoved:

Nekega dne leta 1932 so me v Velikem Gabru, kjer sem tedaj učiteljeval, obiskali sokolski starosta Anton Bršnak iz Ivančne Gorice in šolski upravitelj osnovne šole v Stični Jože Verbič s soprogo in sinom, študentom Juletom. Predlagali so mi, naj prevzamem učiteljsko mesto v Stični. Poglavitni namen tega vabila pa je bil, da bi postal načelnik sokolskega društva v Ivančni Gorici, ki naj bi v kratkem zgradilo svoj dom. Temu cilju bi posvetili največ pozornosti. Predlog sem sprejel in kmalu sem bil premeščen v Stično, kjer je bila tedaj lepa večrazredna osnovna šola. Hitro smo uredili vse potrebno za gradnjo sokolskega doma. Bršnakovi so bili zelo praktični in odločni ljudje. Skupaj z naprednimi domačini, zlasti iz Ivančne Gorice, smo v pičlih nekaj mesecih na horuk zgradili dom s prostorno dvorano, namenjeno telovabi in raznim prireditvam. Za dolino med Stično in Krko je bila to velika pridobitev.

Najprej smo začeli telovaditi. Kakih petnajst do dvajset fantov in mož je obiskovalo redne telovadne ure, ki so bile sestavljene tako, da je bila najprej na vrsti telovadna vzgoja, nato politični klepet – politična vzgoja. Ni treba posebej poudarjati, da je bil klepet namenjen utrjevanju napredne misli. Kmalu smo ustanovili tudi igralsko sekcijo Sokola in začeli prirejati gledališke predstave: v začetku lažje skeče in veseloigre, pozneje resnejša in zahtevnejša dramska dela, ki so bila primerna za predstavitev na podeželju. Dom je resnično živel. Eni so telovadili, drugi so se posvetili kulturnemu prosvetljevanju prebivalstva. Prireditve igralske skupine so privabljale ljudi iz vseh okoliških krajev. Med nami so bili dobri igralci pa tudi režiserji amaterji, na primer učitelj Edi Turnher iz Višnje Gore, Zdravko Acetto in Peter Lenardič iz Stične. Razvili so se v spodobne voditelje igralske družine.

V stiški dolini se je tedaj zares dogajalo veliko zanimivega. Na Obolnem smo tako zgradili planinsko kočo, ki je pozimi in poleti privabljala veliko obiskovalcev. V Stični smo imeli tudi zagnano skupino jamarjev. Pretaknili in preučili smo vse jame in luknje v okolišu ter v jamskih globinah doživeli mnoga razburljiva presenečenja. Naleteli smo na tvorbe kraškega sveta, med drugim tudi na podzemska jezera. Najbolj zagnan jamar je bil mlinarjev sin iz Potoka Karel Podobnik, po domače Plankarjev Korl, ki je jamarstvu posvetil ves svoj prosti čas, lahko bi rekel, tudi vsa svoja mlada leta. Potikanje po podzemlju je Karel združeval še z iskanjem zlatega teleta, ki naj bi ga bil nekoč v davnini tam nekje zakopal in skril znameniti hunski vojskovodja Atila. Karlovo raziskovalno strast so podžigale tudi znamenite arheološke najdbe na Gomilah v neposredni bližini vasi Vir pri Stični. Na Hudem pri Ivančni Gorici pa je delovalo društvo kmečkih fantov in deklet, ki je zbiralo napredne ljudi iz tamkajšnjega okolja.

Posebej moram omeniti letalsko organizacijo, ki je delovala v Stični. To je bila tako imenovana Jadralna skupina Stična, ena najmočnejših in najbolj zagnanih letalskih organizacij ljubljanskega aerokluba. Ustanovljena je bila leta 1934 na pobudo mojega prijatelja, prav tako učitelja, Rudija Piculina. V treh letih smo v Stični zgradili štiri jadralna letala, povečini z denarjem, ki so ga prispevali člani skupine, in seveda s prostovoljnim delom. Ker je bila naša skupina kritična in napredna, smo prišli v spor z vodstvom ljubljanskega aerokluba. Nismo bili zadovoljni z generalnim sekretarjem aerokluba Stanetom Rapetom, ker ni podpiral naših prizadevanj. Pogledi stiške jadralne skupine so bili všeč tudi mladim iz drugih, zlasti ljubljanskih dijaških skupin. Tako se je v ljubljanskem aeroklubu izoblikovala opozicija.

Vladajoči ljudje v aeroklubu so tako imenovano napredno mladino napadali vedno pogosteje in tako tudi nas: preprosto so nas razglasili za komuniste. Začeli so nam groziti z zakonom o zaščiti države, češ da je aeroklub državna organizacija posebnega pomena in da ima vsakršno nasprotovanje tej organizaciji za posledico preganjanje po določilih tega zakona. Kot predstavniku stiške jadralne skupine so mi grozili z advokati, češ da vnašam v organizacijo aerokluba protidržavno delovanje in da mladino hujskam k nepokorščini. Jadralna skupina Stična pa je postala klerikalnemu vodstvu aerokluba v Ljubljani velika ovira tudi zato, ker so na našo pobudo po Sloveniji nastajale nove letalske organizacije. Pomagali smo jim tako z organizacijskimi izkušnjami kot z izvrstnim tehničnim kadrom.

Ko je vodstvo aerokluba spoznalo, da stiških jadralnih letalcev ne bo moglo ugnati s prigovarjanjem, je poseglo po političnem nasilju. Nekega dne leta 1939 je prišel v šolo v Stični okrajni litijski glavar dr. Hacin. Dejal mi je, da zavajam mladino na kriva pota komunizma, da se pevski zbor, ki ga vodim, ne podreja klerikalnim političnim ciljem tedanjih oblasti, da v šoli otrokom lažno prikazujem politični in gospodarski napredek Sovjetske zveze, da izrabljam letalsko organizacijo za spodkopavanje kraljevega aerokluba v Jugoslaviji, da nasprotujem legalnim političnim smerem, da se prepiram z menihi stiškega samostana. Še istega leta so me premestili na Sinji Vrh. Tako so dosegli, da je stiška letalska organizacija počasi zamrla.

V Stični smo imeli tudi moški pevski zbor, ki naj bi del pevske kulture ponesel med ljudi. Šestnajst nas je bilo, glasovi še nekoliko grobi in nekultivirani, toda z leti se je zbor razvil v dobro podeželsko pevsko združbo. Prirejali smo koncerte in bili deležni priznanj ter zanimanja prebivalstva. Prepevali smo ljudske pesmi, ki so se najbolj prilegale našim dušam, povzemali in nekoliko prirejali pesmi svojega domačega okolja, na primer Le sekaj, sekaj smrečico, sploh pa so nas navdušvale umetne pesmi slovenskih komponistov. Kakšne vrhunske interpretacije od pevsko nešolanih kmečkih, delavskih in študentskih glasov seveda ni bilo pričakovati, toda naše petje je bilo kljub temu sprejeto kot posebno umetniško in ljudsko bogastvo.

Zbor pa ni gojil le petja. Bili smo družba mislečih in družbeno aktivnih ljudi. Naše vaje so bile tudi pravcati politični krožek. Često pogledam ohranjeno fotografijo zbora in si prikličem v spomin pevce in takratno dogajanje. Skoraj vsi člani zbora so se priključili osvobodilnemu gibanju. Franc Mak, predvojni orožnik in čevljar, je 1. novembra 1943 padel v veliki nemški ofenzivi na območju Ilove gore, ko si ni niti dobro opomogel od dolgega zapora v taborišču na Rabu; zapustil je petero nepreskrbljenih otrok. Jule Vrbič, študent in šaljivec, je bil kasneje obveščevalni oficir v glavnem štabu slovenske osvobodilne vojske, Jože Kovačič iz Gabrja pri Stični je padel kot borec 2. grupe odredov v bojih okoli Janč in je bil po vojni razglašen za narodnega heroja. Ludvik Zajc je dočakal svoj konec pri torpediranju ladje, na kateri je plul po širnih oceanih. Za svobodo je padel tudi Jože Meglič.

Ko opisujem organizacije, v katerih se je poleg temeljnega delovanja kovala tudi napredna politična misel prebivalstva, ne smem prezreti še ene, čisto posebne oblike združevanja, ki je prav tako pomembno vplivala na poglede in opredelitve ljudi. Težko bi si zamislil bolj naravno in spontano druženje ljudi, kot je bilo tisto v gostilni Gradiček v Stični, kjer sta gostom stregla Ludvik in Tončka Gabrijel. Tudi sam sem bil njun stalni gost, saj sem se tam hranil. Vsak dan sem zato dvakrat ali trikrat zahajal k tema prijaznima človekoma. Pozimi je bila gostilna ob večerih dokaj polna. Sem so prihajali ljudje iz Stične in tudi iz oddaljenejših krajev. Spominjam se starega mehanika Golnerja. Doma je v majhni delavnici izdeloval kovinske predmete, ki so jih naročali domačini. Bil je prisrčen, vesel mož. Ko je ura odbila enajst dopoldne, je že hitel po klancu navzgor v gostilno. Gnala ga je želja po družbi. Na hitro se je pogovoril o tem in onem, zvedel kakšno novico, potem pa odhitel domov k svoji stružnici. Ko se je zvečerilo, se je Gradiček počasi polnil. Fantje in možje so kupovali cigarete in nato počasi prisedali k mizam, če je bila kaka družba. Ob nedeljah pa je bil v gostilni pravi sejem. V poznejših urah se je med pivci ponavadi razvil žvahen pogovor; poglavitni temi sta bili gospodarstvo in politika, skupni imenovalec pa nezadovoljstvo vseh slojev. Ob gostilniški mizi so sedeli kmet Jože Lampret, ki je med vojno končal v nemškem koncentracijskem taborišču, pa čevljar Zgonc, ki je kot star puntar vihtel cepec nad glavami slovenske gospode, Bertel Gorišek, pred vojno premožen kmet iz Mekinj nad Stično, med vojno pa so ga neupravičeno imeli za kulaka. Ta me je oktobra leta 1942 sprejel kot velikega prijatelja, še bolj prijateljsko pa je sprejel Gubčevo brigado, ki sem jo peljal skozi Metnaj proti Ljubljani, in ji na široko odprl vrata svojega bogatega hleva, prav tako tudi kleti.«

V Gradičku so se zbirali zelo raznoliki gostje, premožnejši in veseli, pa revnejši in taki, ki so bili v težkem socialnem položaju in so hote ali nehote kazali in izražali svoje razočaranje nad življenjem. Naj opišem zgodbo, ki sem jo slišal iz prve roke, kot se reče, morda bom po mnogih letih kaj izpustil ali kaj dodal, a ne v škodo originalne pripovedi o stiski človeka v surovem času prve svetovne vojne.

V našo družbo v Gradičku je pogosto prihajal znani mlinar Ignac Podobnik, po domače Plankar. Starejši mož, ki je imel veliko družino in domačijo z mlinom kake tri kilometre nad Stično, v Potoku. Bil je ugleden, vendar bolj tih človek, čigar obnašanje je kazalo, da je že veliko doživel. Skoraj vsakič, kadar je v Gradičku naletel na pravo družbo, se je našel kdo, ki ga je spodbujal: »Poslušaj, Plankar, povej no že enkrat, zakaj na desni roki nimaš kazalca!«

Mož se je izvijal na vse mogoče načine in druščina ni in ni mogla spraviti besede odgovora iz njega. Nekoč pa se je razjezil ali pa omehčal, kakor vzamemo, in odrezal: »No, vam bom pa povedal. To o mojem kazalcu.« In začel je pripovedovati: »Bilo je leto 1915, ko se je na Primorskm ustanavljala soška fronta, in tedaj so me, starega osemnajst ali devetnajst let, mobilizirali v avstroogrsko vojsko. To me je zelo prizadelo, kajti komaj sem se bil oženil in zakonskega življenja tako rekoč še niti poskusil nisem. Ko sem prišel na fronto, seveda nisem videl drugega kot Sočo, kajti kmalu so me posadili v neko kaverno, mi porinili v roke kladivo, k meni pa je pristopil moj tovariš z železnim vrtalnim drogom in postala sva posadka, ki ji je bilo naloženo vrtati luknje, nato pa z razstrelivom odprirati nove kaverne. In tako sva na soški fronti, med grmenjem topov in streljanjem pušk, tolkla skale dan za dnem, v nedogled, brez prestanka. Nekaj časa sem držal v roki drog jaz, potem sva pa zamenjala. Vmes sva se pogovarjala, kar je bilo silno pomembno. Hudo sem bil razočaran in strašna želja se me je polaščala, da bi odšel domov in objel svojo ljubo, mlado ženo. Toda dnevi so se vlekli in vlekli in čas ni šel nikamor.

Pa mi ob neki priložnosti reče kompanjon: »Poslušaj, Podobnik. Posebno pameten pa nisi. Kako to, da si dopustil, da te pripeljejo v ta pekel, tako daleč proč od domačega kraja?« Ko sem ga vprašal, kaj misli s tem, mi je povedal, da po avstrijskem zakonu tistega, ki nima kazalca na desni roki, ne mobilizirajo. Če pa se, na primer, ponesreči na fronti, če mu krogla ali karkoli odbije kazalec, potem je oproščen vojne službe in se vrne domov. Ta vest je bila medena, srečna. Neznansko me je prevzela. Kaj pa če bi žrtvoval svoj kazalec in bil rešen te soldaške nesreče za vse večne čase? Pa sem se odločil in onemu drugemu povedal: »Poslušaj! Morebiti bom pa kdaj premalo previden, ko bova vrtala … Morebiti bom prepočasi umaknil kazalec z vrha vrtalnega droga … In zdaj ti pravim, da vžgi po njem, potem pa … Kar bo, pa bo!«

In tako sva spet vrtala in vrtala v tisto soško skalovje, čakajoč, da se zgodi. Za trenutek dlje sem puščal prst na vrhu svedra, kolega pa je vsakič pohitel in usekal, toda kazalec se je vsakič samodejno in pravi čas izmaknil izpod kladiva. Bil sem nesrečen in neodločen, kompanjon me je zmerjal, da sem reva in strahopetec: »Torej zadrži, no, tisto sekundico kazalec na svedru, da se boš lahko vrnil domov, k ženi …« Tako sva nabijala, se mi zdi, mesece in mesece. Leta, bi rekel. Vse skupaj je bilo tragično in smešno. Nekoč pa sem se razjezil, zbral vse moči in se v sebi odločil. In to v trenutku, ko je moj tovariš dvignil kladivo nekoliko manj visoko, nato pa hitro usekal po mojem kazalcu, ki je v hipu izginil. Bile so grozne bolečine. Od vsega hudega sem skakal po eni nogi in rjovel, ko se zunaj kaverne nenadoma zasliši silno vpitje, kar je bilo za nas nenavadno. Vojska je nepopisno kričala in zaslutila sva, da se na soški fronti dogaja nekaj velikega. Nenadoma v najino kaverno plane vojak in zavpije: »Fantje, vojne je konec! Domov gremo …« In lahko si predstavljate, kaj je to tedaj pomenilo zame, ki sem zaradi svoje neodločnosti na Soči zaman toliko let vztrajal. Te zgodbe do danes nisem hotel nikomur povedati, da se ljudje iz moje nesreče ne bi norčevali.«

Šolska mladež je bila v vseh krajih, kjer sem učiteljeval, prisrčna in bistra. Pravo veselje je bilo živeti med njo in jo vzgajati. Mladi učitelji se sprva resda še nismo dovolj zavedali odgovornosti svojega dela, saj smo bili preveč zaposleni z lastno mladostjo. Toda po nekaj letih smo povsem dozoreli in spoznali pravi smisel svojega poslanstva. Bilo je dobro, da smo bili v tesnih stikih s starši in da smo poznali njihove socialne razmere. Tedaj smo morali vse učno gradivo predelati v šoli, zato so bile naše učne metode na prvi pogled sila enostavne. Časa za domače učenje ni bilo, doma je učence čakalo delo na polju, pri živini, v delavnicah in podobno. Veliko pozornosti smo posvečali nacionalni in socialni vzgoji; naši učenci so se tako po osemletni šolski obveznosti v glavnem že kar samostojno opredeljevali do prenekaterih pomembnih in odločilnih življenjskih vprašanj. Mnogi so šli med vojno v partizane ali pa kako drugače delovali za osvoboditev.

Domačini so mi ob odhodu pripravili poslovilni večer. Prvič v življenju sem doživel, da so se zbrali prebivalci v gostilni, da mi zaželijo uspešno delovanje v novem okolju. Slovesni sestanek je bil v veliki sobi gostilne Gradiček. Zbralo se je veliko znamenitih ljudi, zadovoljnih, da so mogli delovati v sokolski organizaciji, da so raziskovali kraške jame, da so se seznanili z letalstvom in jadralnimi letali, da so se lahko uspešno spopadli s tedanjimi etabliranimi političnimi strankami in njihovimi propagandisti. Med vsemi temi ljudmi, ki so prišli, so bili neverujoči in verujoči, pa takšni, ki so veliko razmišljali o družbenih gibanjih, o usodi Slovencev in o nevarnostih, ki jih je prinašal hitlerizem. To je bil pač politično in družbeno zelo razgiban in pomemben čas.

 (Lado Ambrožič ml.: Novljanovo stoletje, Modrijan založba, 2008)

 

V letih 1934-39 je v Stični delovala Jadralna skupina Stična, ki jo je ustanovil takratni stiški učitelj, Ljubljančan Lado Ambrožič, vsestranski organizator in pobudnik kulturnoprosvetnega ustvarjanja in pronicljiv opazovalec političnega dogajanja v predaprilski Jugoslaviji. Jadralno skupino so poleg Ambrožiča sestavljali napredni ljubljanski študentje in konstruktorji ter domačini, tako Milivoj Šircelj, Božo Učakar, Albert Grobler, Slavko Lampret, Jože Perme, Ludvik Starič, legendarni motociklistični dirkač, v svetu znan kot Leteči Kranjec, in še nekateri drugi. Glavne in zahtevnejše dele letal je izdelal tukajšnji mizar Jože Perme, po domače Mežnarjev Jože, ljubitelj knjig in vnet prebiralec Karla Maya. Ambrožič je na Blokah naskakoval državni jadralni rekord, 10 ur in 47 minut, vendar je bil prekratek za pičlih 12 minut.Jadralna letala so bila seveda tisti čas za sleherni kraj in seveda tudi za Stično velikanska atrakcija; pri vsakem prevozu letal na Nograd in pri vzletanju je sodelovala mala množica fantov, mož in mladeži, razstavljeno letalo pa je v hrib s konjsko vprego vozil domačin Pungeršček. Delovanje stiške jadralne skupine je zamrlo tik pred drugo svetovno vojno.

 

gradnja letala
Člani jadralne skupine Stična pri graditvi letala Zögling na notranjem dvorišču gostilne Gradiček v Stični. Z leve: Ambrožič, ključavničar Golnar, gostilničar Ludvik Gabrijel, študent Šircelj, učitelj Lazar; sedijo: neznani, Pregelj, Kuhelj, Verbič

 

(Ludvik Starič: Kragulje gnezdo, Mladinska knjiga, 1957, str.14-41; Lado Ambrožič ml. Novljanovo stoletje, Založba Modrijan, Ljubljana, 2006, str. 52-96).

 

USTANOVITEV IN DELOVANJE SOKOLSKEGA DRUŠTVA V IVANČNI GORICI OD LETA 1925 DO 1941

Franc Kalar

Pobudo za ustanovitev sokolskega društva v Ivančni Gorici je dal tov. Tone Bršnak in je tudi delal, da se je društvo osnovalo. Tone Bršnak je bil rojen v Šempetru v Savinjski dolini. Kot trgovski pomočnik se je leta 1909 zaposlil pri Rojcu v Ivančni Gorici, vendar le za krajši čas. Starosta Anton Bršnak na Hudem pri Ivančni Gorici je kupil starejše gospodarsko poslopje, ga adaptiral in povečal ter od Pivovarne UNION prevzel večje količine piva in skrbel za prodajo. Kot vsestransko razgledan se je povezoval z ljudmi iz Ivančne Gorice in okoliških vasi z željo, da bi ustanovili dru­štvo. Menil je, da so za ustanovitev gasilskega ali sokolskega društva ugodne možnosti. Veliko zborovanje sokolskih društev leta 1921 v Šentvidu pri Stični ga je tako navdušilo, da je začel takoj s pripravami za ustanovitev sokolskega društva. Ko pa je stopil v stik s prijatelji, so mu ti svetovali, da bo lažje ustanoviti v kraju gasilsko kot pa sokolsko društvo. Tov. Bršnak se je s predlogom svojih prijateljev strinjal. Začel je delovati pripravljalni odbor za ustanovitev gasilskega društva v Ivančni Gorici. Ponudila se mu je ugodna prilika za nakup zemljišča za gradnjo doma, tam kjer danes stoji blok št. 84. Zemljišče je bilo last Naceta Medveda, posestnika z Vira pri Stični (Mantkovo). Takoj ko je bila načelno sklenjena kupoprodajna pogodba, je pripravljalni odbor za ustanovitev društva začel dovažati gradbeni material na omenjeno zemljišče, označeno s tablo z napisom Prostor za gradnjo gasilskega doma. Ko pa je prišel čas, da se zemljišče v celoti plača in zemljiškoknjižno uredi, je prodajalec Nace Medved odstopil od prodaje in vrnil že prejeti denar. To pa je bil tudi razlog, da se gasilski dom ni sezidal in da se gasilsko društvo ni ustanovilo. Bršnak in njegovi sodelavci od svojih načrtov niso odstopili; začeli so s pripravami za ustanovitev sokolskega društva. Društvo je bilo ustanovljeno in začelo delovati leta 1925. Ze ob samem začetku so se pokazale težave. Namen sokolskega društva je orodna telovadba, za to pa v Ivančni Gorici ni bilo nobenih možnosti (ni bilo primernega prostora ne orodja za vadbo in ne učitelja). Začeli so z dejavnostmi, kakršne so bile za tiste razmere mogoče. Ustanovljeni so bili krožki: nogometni, atletski, tamburaški in pevski zbor. Vsi ti krožki so začeli delovati brez pravih učiteljev; le pevski zbor je vodil učitelj Jože Same s Polja pri Muljavi. Stalni prostor za igranje nogometa je bilo težko dobiti, ker je prav tista leta po prvi svetovni vojni trgovina z lesom najbolj cvetela in so bila za igranje primerna zemljišča uporabljena za skladiščenje lesa. Nogomet se je igral tam, kjer je bilo mogoče dobiti prostor v okolici Ivančne Gorice. Atletiko smo vadili tako, da smo uporabljali za tek stezo ob železniški progi, ki je označena s 100 in 200 m razdalje. Vadilo se je ob nedeljah. Tek je vodil in nadzoroval domačin študent Vili Šval, ki je že takrat imel uro štoparico. Od vseh športnih in drugih dejavnosti, ki so bile takrat pri društvu SOKOL, se je najhitreje uveljavil tamburaški zbor. Ze leta 1927 je imel svoj koncert, po koncertu pa veliko veselico. Vse skupaj je prineslo velik finančni uspeh, tako da je bilo mogoče s čistim dobičkom kupiti nova glasbila. Prireditev je sploh uspela in navdušila mlade, da so se sami prijavili in ustanovil se je še en zbor mlajših. Glasbil je bilo dovolj za dva zbora. S tem je društvo SOKOL dokazalo, da uspešno dela. Leta 1929 je društvo SOKOL v Šentvidu pri Stični ponovno zaživelo. Vodstvo je prevzel zdravnik dr. Andrej Jenko. Kot navdušen telovadec je pri gasilskem društvu v Šentvidu izposloval, da je SOKOL dobil v gasilskem domu prostor za orodno telovadbo. Ko je bilo potrebno telovadno orodje nabavljeno, je dr. Jenko začel učiti telovadbo.

Vodstvo SOKOLA v Ivančni Gorici je spoznalo, da bi tudi iz tega kraja lahko hodili k telovadbi v Šentvid, če bi se dr. Jenko s tem strinjal, da bi učil tudi nas. Dogovor je bil z lahkoto dosežen. Začeli smo hoditi v Šentvid dvakrat tedensko. Od začetka nam je bilo zelo nerodno, saj smo dr. Jenka poznali samo kot zdravnika. Nismo si mogli predstavljati, da bi imel potrpljenje z nami, saj smo bili v večini taki, ki smo telovadno orodje prvič videli. Ves strah je bil odveč, saj smo se kmalu drug na drugega privadili in z velikim veseljem prihajali k telovadnim vajam. Veselje do društvene dejavnosti je začelo počasi upadati. Skratka, člani so začeli postavljati zahteve, naj se uresničijo stalne obljube, da bomo imeli svoj društveni dom, svojega učitelja telovadbe in drugo. Kmalu se je pokazalo, da se bodo stvari res uredile. Na sestanku nam je starosta Bršnak povedal, da se bo za zemljišče, na katerem se bo gradil dom, v najkrajšem času sklenila kupoprodajna pogodba. Na šolo v Stično bo prišel poučevat učitelj, ki bo poleg rednega dela na šoli učil tudi telovadbo pri društvu SOKOL v Ivančni Gorici. Veselje in morala članstva se je ponovno dvignila. Konec leta 1930 je bilo od Osvalda Fačinija kupljeno zemljišče, parcela št. 27/4 k.o. Gorenja vas. Zaradi pomanjkljive registracije društva ni bilo mogoče urediti zemljiškoknjižnega prepisa, zato je bilo zemljišče za krajši čas prepisano na Hranilnico in posojilnico v Ivančni Gorici. Društvo je uvedlo postopek za ponovno registracijo in stvar se je zavlekla v leto 1931. Pri ponovni registraciji so bili v vodstvu društva naslednji člani:

starosta Anton BRSNAK

načelnik Gabrijel BRSNAK

načelnica Danica MENCIN

tajnik Božidar KOSMINA

prosvetar Josip VERBIČ

Društvo je štelo 70 rednih članov in 29 rednih članic. Lastnik zemljišča, na katerem se je gradil dom, je društvo SOKOL postalo 30. VI. 1931. Začela se je gradnja doma. Vsa strokovna gradbena dela je prevzel in opravljal član Sokola zidarski mojster Janez Piškur (Gmajnarjev). Vsa pomožna in težaška dela pa so bila opravljena prostovoljno. Delali so tudi nečlani.

Na šolo v Stično je prišel tudi učitelj Lado Ambrožič. Sklican je bil sestanek, na katerega naj bi prišli vsi, ki so zainteresirani za telovadbo. Dogovorjeno je bilo, da se ga bo udeležil tudi novi učitelj telovadbe Lado Ambrožič, da se seznanimo in dogovorimo, kako začeti z vadbo telovadbo. Z novim učiteljem smo se kot delavci in kmečki fantje kmalu dodobra seznanili. Bil je precej drugačen kot drugi njegovi kolegi. Prišel je kot mlad fant, razoglav, v delavski zeleni srajci z zavihanimi rokavi, se z nami pogovarjal, kot bi zrastel med nami. Dogovorili smo se, da začnemo s telovadbo, in sicer v glavnem s prostimi vajami, ker za orodno telovadbo nismo imeli ne orodja ne prostora. Kdor pa hodi k telovadbi v Šentvid, naj nadaljuje. Začeli smo torej s telovadbo — proste vaje — in se začeli pripravljati za skupni nastop v Ljubljani leta 1933. Ta nastop v Ljubljani je bil tako množičen, da je napravil na nas nastopajoče zelo močan vtis. Omenim naj le eno prav majhno posebnost tega nastopa, ki se ga še danes z veseljem spominjam. Vsi smo imeli enake telovadne hlače in bele telovadne majice z rdečo obrobo, kar je na nas mlade še posebno vplivalo. Po nastopu smo še z večjim veseljem hodili k telovadbi in tudi učitelj telovadbe tov. Ambrožič je bil zadovoljen z nami.

Gradnja sokolskega doma je bila v polnem teku. Ze so začeli razmišljati o otvoritvi. Prav s tem namenom je bil ustanovljen pri SOKOLU tudi dramski krožek in takoj so začeli vaditi Vombergerjevo igro VODA. Premiera igre VODA je bila naštudirana za otvoritev sokolskega doma. Gradnja doma je šla proti koncu. Notranjost je bila končana. Nabavilo se je tudi telovadno orodje: bradla, drog in krogi. Vsa dela so šla brez težav, le pri odrskih kulisah za izvedbo igre Voda se je ustavilo. Kdor se je le malo spoznal na barve in čopič, je skušal pomagati. Kljub prizadevanjem ni bilo nobenega pravega mojstra in kulise niso uspele. V razgovoru zaradi kulis se je nekdo spomnil, da je slikar Ferdo Vesel ob obisku pri njem v šali rekel, da bo tudi on po možnosti prispeval kako malenkost za gradnjo sokolskega doma. Kako so se s slikarjem Veselom dogovorili, ne vem. Vem samo to, da se je drugi dan dopoldne Gaber Bršnak z avtom pripeljal v dom slikarja Vesela, ki je začel s slikanjem kulis. Med delom so ga obiskali tov. Bršnak, tov. Jože Rus, takratni študentje Vili Šval, Jule Verbič, Tone Omahen in drugi ter imeli z njim živahen pogovor. Slikar Vesel je poslikal dve kulisi, za druge preprostejše pa je dal navodila, kako naj jih končajo. Dom je bil ob otvoritvi razen zunanje fasade zgrajen. Celotna prireditev ob otvoritvi doma je lepo uspela. Da je bil SOKOL v Ivančni Gorici vsestransko res aktiven, dokazuje zidava doma. Postavljen je bil v rekordno kratkem času in v času največje gospodarske krize v bivši Jugoslaviji.

Članek iz časopisa “JUTRO”,  dne 16. junija 1933.

Z novim domom pa je sam kraj z okolico mnogo pridobil, saj si česa takega v tistih časih ni mogel privoščiti marsikateri veliko večji kraj. Z novim domom se je pričelo tudi novo društveno življenje. Orodna telovadba je lahko prosto zaživela. Visoka, svetla dvorana, novo orodje, dober učitelj — skratka po šestih letih obstoja Sokola so bili dani vsi pogoji za dobro telovadbo. Aktivnost članstva se je vsestransko povečala. S sosednjimi sokolskimi društvi smo dobro sodelovali, posebno s Šentvidom, saj smo imeli med drugim tudi nekaj skupnih telovadnih nastopov. Vse delo v Sokolu, posebno pri telovadbi in športni dejavnosti, je potekalo po načrtu, le ena želja članov ni bila dosegljiva. Nismo si mogli nabaviti lepih sokolskih uniform (krojev). Bile so predrage za takratne delavske plače. Maloštevilni so jih imeli, med njimi je bil tudi tov. Ivan Žagar. Njega je doletela ta sreča, da je šel na vsesokolski zlet v Prago. Se bolj kot pri telovadbi se je v novih društvenih prostorih poznal uspeh pri kulturno-prosvetnem delu. Z lahkoto sta bili vsako leto naštudirani po dve igri, organizirana predavanja, izreden koncert moškega pevskega zbora iz Stične, ki ga je vodil tov. Ambrožič, gostovanja članov Sokola iz Žužemberka, Smartna pri Litiji in drugih. V prizidku doma je bila knjižnica, a žal so leta 1942 Italijani knjige zažgali. Ze leta 1863 ustanovljeno društvo Južni sokol, pozneje leta 1868 preimenovano v telovadno društvo Ljubljanski sokol in vsa nadalje ustanovljena sokolska društva so imela za glavno nalogo telesno-kulturno in športno dejavnost, predvsem orodno telovadbo. Teh navodil pa se majhna društva niso mogla v celoti držati. Pri društvu Sokol v Ivančni Gorici je tako rekoč potekala vsa športna, kulturna, prosvetna in politična dejavnost, in sicer z velikim uspehom.

Da pa je SOKOL vse to dosegel, gre priznanje ustanovitelju in voditelju SOKOLA tov. Tonetu Bršnaku in njegovim sodelavcem, med drugim tudi takratnemu sodniku v Višnji Gori tov. Jožetu Rusu, in pa delavski in kmečki mladini, ki je z društvenim delom nadaljevala vse do konca leta 1940.

Začela se je druga svetovna vojna. Tako kot pri vseh dejavnostih je tudi pri SOKOLU nastopilo popolno zatišje. Ustanovila se je OF in SOKOLI so vedeli, kje je njihovo mesto.

Po mojem spominu ni bilo pri SOKOLU v Ivančni Gorici niti enega člana niti simpatizerja SOKOLA, ki se ne bi bil vključil v OF. Od vse sokolske dejavnosti je ob koncu vojne leta 1945 ostal le prazen sokolski dom (danes Titov dom) z nekaj telovadnega orodja in še danes pred domom rastoča lipa, ki smo jo leta 1935 posadili kot spominsko drevo. V starem domu se je začelo novo življenje.

 

Lado
Fotografija prikazuje vzdušje ob otvoritvi sokolskega doma.

 

 

.