“S trebuhom za kruhom”
Množično izseljevanje Slovencev pred prvo svetovno vojno.
Največje odseljevanje s slovenskega ozemlja je bilo v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Za naše podeželje je bila tedaj značilna agrarna prenaseljenost, možnosti zaposlitve v industriji pa še skorajda ni bilo. Odhajali so predvsem v Ameriko. Odseljevanje je doseglo svoj vrh med leti 1880 in 1910. Do druge svetovne vojne je tako odšlo v tujino okrog 400.000 ljudi, kar je znašalo okrog četrtino našega prebivalstva. S tem smo se uvrstili v sam vrh tistih evropskih narodov, ki so z odseljevanjem izgubili razmeroma velik delež svojih ljudi.
Tudi Stičani in okoliški prebivalci so odhajali v Ameriko v želji za boljšim in hitrejšim zaslužkom, ki bi jim po vrnitvi domov omogočil “nov začetek”. Industrija je bila slabo razvita, kmetijstvo zaostalo, zato je naše ljudi pestila revščina. Ker povečini niso imeli nikakršne izobrazbe so morali na tujem poprijeti za najtežja dela. Da bi taka dela lahko opravljali pa so bili zaželjeni mladi in zdravi moški in tudi ženske. Nekateri mladi fantje niso želeli služiti dolgotrajnega vojaškega roka v avstrijski vojski in so raje emigrirali v tujino.
Skoraj v vsakem časopisu iz tistega obdobja je bila objavljena kakšna vest v zvezi z izseljenci. Največ vesti se je nanašalo na ponesrečene in umrle delavce, bodisi iz rudnikov ali različnih delovišč.
Spodnji izrezek je iz časopisa Domoljub leta 1906.
Pintarčkovi iz Potoka
V času turških vpadov je Stična veliko pretrpela saj so osvajalce mikali zakladi, ki so jih pričakovali za zidovi samostana. Prvič so ga oropali in požgali leta 1471, napad se je ponovil štiri leta pozneje. Potem pa so menihi bolj poskrbeli za obrambo, saj so samostan obdali z obzidjem in na južnem delu zgradili manjšo protiturško trdnjao. Prav ta je samostan rešila ob turškem napadu leta 1528. Tu se začne zgodovina rodbine Valentin iz Potoka. Turkom je uspelo podreti košček obzidja in skoraj bi vdrli v samostan ter pobili menihe in kmete, ki so se zatekli vanj s svojimi družinami. Tedaj pa jim je Potoški Valentin zastavil pot z gorjačo ter drugega za drugim pometal z obzidja. Nazadnje ga je predrla turška sulica, a med tem so že priskočili drugi branilci in preprečili Turkom vzpon čez obzidje. V zahvalo za očetovo junaško dejanje je bil Valentinov sin Janez oproščen desetine in tlake dokler bo v Potoku gospodaril Pintarčkov rod. Ker so bili Valentini samostanski sodarji, se je hiše oprijelo ime pri Pintarčku, saj so tako rekli sodarjem. Ker je staro domačijo v Potoku požrl turški ogenj, jim je samostan pomagal zgraditi novo. Vse to je bilo zapisano v dokumentu, ki ga je podpisal takratni opat Janez Glavič in nanj tudi pritisnil pečat. Ko so začeli na Kranjskem uporabljati priimke, so verjetno za mlinarja v Potoku uporabili priimek Valentin, ki so ga pogosto zapisali Balentin. Verjetno tudi zaradi olajšav, ki so jih bili deležni potomci junaškega Valentina, so na domačiji kar dobro živeli. Tako so lahko v začetku 19.stol. poslali v šole sina Antona /5.12.1810 – 13.7.1871/ Potem, ko je postal duhovnik, je bil dodeljen v koprsko-tržaško škofijo. Do leta 1857 je bil katehet in ravnatelj koprske normalke – to je bila v tistem času najbolj razvita osnovna šola, kakršne so bile le v večjih mestih. Toda bolehal je za tuberkulozo in zdravje se mu je leta 1858 toliko poslabšali, da so ga premestili na manjšo župnijo Korte (Dvori) nad Izolo. Korte so bile obdane z romanskim življem in so bile v širokem z Italijani poseljenem ozemlju nekakšen zaliv, kjer so živeli Slovenci. Anton Valentin je zaradi bolezni v Kortah komaj uspel opravljati dušno pastirske dolžnosti nikar, da bi še skrbel za prebujanje narodne zavesti. Poučeval je malo, leta 1865 je imel le 65 učencev in to samo dečke. Tudi šolo v Kopru je bila namenjena le fantom..
Brat Miha Valentin, gospodar na domačiji v Potoku, je odpotoval v Korte, da je bil ob zadnji uri ob bratu. Ni dosti zapustil, vse je namenil revnim tržaškim študentom, kar jim ni že za življenja sproti razdal. Konja in zapravljivček ter skrinjo mašnih stvari je dobil potoški gospodar. V tej skrinji so bile Baragove, Slomškove in Mohorjeve knjige, nekaj mašniških oblačil ter dva keliha. Stric je zabičal, naj skrinjo izročijo menihom, ko se bodo ti spet vrnili v Stično. V posebnem predalu te skrinje je bil v pločevinasti urni tudi pergament s pečatom, ki je Valentinovemu rodu prinesel svobodo
Ko so se beli menihi res vrnili v Stično, jim je Antonov nečak odpeljal stričevo skrinjo. In tako se je imenitni dokument Valentinovega rodu izgubil nekje v samostanskih skladiščih. Zadnji gospodar v Potoku, tudi Janez po imenu je domačijo leta 1893 prodal in odšel v Ameriko. Toda ohranil je ponos na svoj rod, saj je v osmrtnici ki je bila objavljena v daljnem ameriškem Kansasu, pisalo tudi, da je bil Pintarčkov iz Potoka.
Viri:
Nada Morato: Ravnikova dediščina v Kortah
Bazilij Valentin:Tonček iz Potoka
Jože Gregorič:Cistercijani v Stični
Pintarčkova Micka iz Potoka – Mary Valentin
Skromna knjižica z naslovom »Tonček iz Potoka» je spomin na Stično in Stičane izpred več kot sto let.V njej je usodo svojega rodu opisal p.Bazilij Valentin po pripovedovanju svojega očeta, ki je tu preživljal srečno otroštvo dokler Pintarčov gospodar ni nepričakovano umrl.
»Na Pintarčkovi domačiji v Potoku se je marsikaj spremenilo. Mati je prepisala posestvo na Janeza, ki se je še isti mesec oženil. V hišo je pripeljal Bliskovo Micko iz Stične. Služila je za kuharico na Opčinah na Krasu pri stricu župniku. Ljudje so govorili, da jo je nagnal, dočim je ona trdila, da se je sama naveličala gosposke družbe. Toda vaščanke ji niso verjele, kajti prinesla je domov vse polno gosposkih in polgosposkih navad, ki niso bile nikakršno spričevalo za njeno naveličanost. Rute ni dala nikoli več na glavo in pri delu si je nerada umazala roke.«
Skratka sreča je zapustila Pintarčkov dom. Mati in otroci so se morali drug za drugim pobrati od hiše. Gospodarstvo je začelo propadati in žena je nagovorila moža, naj gre v Ameriko. Najprej je delal v rudniku, nato je kupil farmo v Kansasu in pisal ženi, naj pride za njim. Prodala je domačijo in odšla s stremi sinovi za možem. Domačijo so kupili Podobnikovi z Dobrave. Tako je izginil Pintarčkov rod iz Potoka.
In kje smo spet našli Bliskovo Micko? V državi Kansas v ZDA. Ob njeni smrti 30. marca 1931 je izšla osmrtnica v časopisu Glasilo Slovenske katolišk jednote. Očitno je imel mož o njej drugačno mnenje kot njegovi sorodniki. In Amerika tudi ni bila dežela, kjer bi morala spodobna mlada žena nositi ruto. Pa še nekaj. Če je verjeti osmrtnici, se je v Ameriki pomladila za šest let. V vseh dokumentih v stiških matičnih knjigah je bila namreč rojena 30. 7. 1860. Je prišlo do napake ali pa je tičala za tem njena nečimurnost? Iz ljubezni, ki veje iz osmrtnice, lahko sklepamo, da jo je imela družina rada.
»Predraga mi soproga in ljuba mati! Poslovila si se od nas za vedno ter odšla v boljše življenje. Lahka naj ti bo ameriška gruda. Zlato coloradsko sonce naj vpira svoje žarke na tvoj sedanji zadnji dom in duša tvoja naj se raduje tamkaj nad zvezdami, kjer se bomo enkrat zopet vsi sešli.«
Pa se ustavimo še ob Mickinem stricu župniku Francu Čebularju, pri katerem je služila na Opčinah. Na kapeli stiškega pokopališča je vzidan spomenik z njegovim imenom in napisom:
»Večne jasno si učil resnice,
V srca čednosti sadil cvetlice.«
Franc Čebular se je rodil v Gabrju pri Stični 12. novembra1824. Deloval je v tržaško-koprski škofiji, kjer je postal župnik, dekan in častni kanonik. V Kubedu v Istri je bil katehet in šolski učitelj, leta 1881 ga najdemo na Opčinah pri Trstu. Na starost se je vrnil v Stično in tu 21. januarja 19o5 umrl.
V časopisu je bila objavljena naslednja osmrtnica. »Iz Zatičine se nam poroča: Umrl je 21. januarja po kratki bolezni, previden sv. zakramenti, veleč. g. Frančišek Čebular, častni kanonik tržaške škofije, konzistorijalni svetnik, dekan in župnik v pokoju. Rajnki je deloval dolgo vrsto let Opčinah pri Trstu kot župnik in dekan, starost in bolezen sta ga prisilili, da se je odpovedal svoji službi in prišel v svoj rojstni kraj v pokoj. Tu je bival v svoji hišici v bližini svojega nečaka, posestnika Franca Verbiča. Vedno si ga našel veselega lica. 82 letni starček je vsakega, posebno duhovnega sobrata, prav gostoljubno sprejel. Bolezen v nogah ga je ovirala, da ni zadnja leta mogel opravljati sv. maše. Pokopal ga je 23. januarja, na pokopališču v Zatičini milostni gospod opat Gerard. V slovo mu je govoril njegov naslednik na Opčinah preč. g. dekan in župnik Ivan Slavec. »
P.s.: Omenjeni nečak Franc Verbič, torej brat Marije Valentin, je imel sina Jožeta, ki je bil dolga leta učitelj in tudi upravitelj stiške šole.
Tekst in slike: Valerija Ravbar