Za svojega strica Rafaela Simčiča, brata moje mame Zalke Simčič por. Perko, sem vedel že od otroštva, da je bil poleg drugih dejavnosti, kot popoln samouk, posebej predan tudi fotografiji. Fotografski aparat je bil namreč njegov stalni spremljevalec na vseh poteh, povezanih s poklicno dejavnostjo, na potovanjih, v prostem času in ob obiskih sorodnikov. Brez njegove fotografske zapuščine bi bila tudi naša rodbina prikrajšana za zanimiv vpogled v svojo preteklost.
Po njegovi in ženini smrti se je zdelo, da se je fotografska zapuščina izgubila neznano kam, potem pa mi je bratranec Janez Simčič povedal, da je takrat iz stričeve kleti slučajno rešil kar precej zaprašenega fotografskega materiala. Izročil mi je vse, kar je našel, saj je vedel, da bom dediščino dostojno strokovno obdelal in spoštljivo ohranil. Po natančnem pregledovanju materiala sem bil presenečen nad količino materiala, ki ga je Rafael Simčič posnel med leti 1928 in 1975 in navdušen nad kvaliteto najdenih negativov na steklenih ploščah in filmih različnih formatov.Presenetil me je zanimiv in pester izbor motivov in način kadriranja, kar presega kvaliteto običajne »družinske« amaterske fotografije.Prepričan sem, da Rafi ob fotografiranju ni imel posebne »umetniške« intencije in je predvsem zvesto beležil zanj zanimive dogodke, ki jim je bil priča kot občutljiv, nadarjen in pozoren opazovalec z izrazitim občutkom za lepoto.Simčičeve fotografije so predvsem zaradi njegovega spontanega pristopa do ljudi zanimive in neposredne, odlikuje jih običajno lepa kompozicija ter dobro odražajo duh tedanjega časa. Prikazujejo tipe ljudi, način življenja, socialne razmere in odnose, tehnično in oblačilno kulturo.
Iz velike količine negativov sem izločil tiste, ki so bili zaradi slabe hrambe tako poškodovani, da niso bili uporabni za obdelavo. Na steklenih ploščah se je odluščila emulzija, mnogi filmi pa so bili prekriti s plesnijo ali pa so jih načele kemične reakcije. Prav tako sem izločil negative s hudimi in nepopravljivimi tehničnimi napakami, ki so nastale pri osvetlitvi, ostrenju in drugih postopkih, namenoma pa sem obdržal nekaj posnetkov dvojnih ali trojnih ekspozicij, nastalih sicer po pomoti, a so prav zato likovno zanimivi in duhoviti.
Izbrane negative sem digitaliziral s pomočjo skenerja in dobil skupaj skoraj 600 enot, ki sem jih obdelal in postavil v ustrezen format, potem pa opravil, s strokovnim sodelovanjem svoje žene Andreje, ožji izbor 334 najbolj zanimivih fotografij ter se odločil za izdelavo knjige »FOTOGRAFSKA ZAPUŠČINA RAFAELA SIMČIČA«, ki je izšla v maju 2021.
Andrej Perko
V spodnjih dveh galerijah si lahko ogledate del fotografij iz obširnega opusa fotografa Rafaela Simčiča.
Fotogalerija “Podjetje Simčič Ivančna Gorica”
Fotogalerija “Dogodki in druženja”
RAFAEL SIMČIČ
IZ ŽIVLJENJA
Rafael Simčič se je rodil 16. julija 1902 očetu Petru Simčiču (1876 – 1934) iz Kojskega v Goriških Brdih in Rozaliji Simčič roj. Makuc, (1876 – 1963) iz Biljane. Oče je kot organist služboval v Kojskem, potem pa je bil premeščen na Dolenjsko in nazadnje, do njegovega odhoda v Ameriko leta 1912, je deloval v Žužemberku. V družini so se poleg prvorojenca Rafaela rodili tudi ostali otroci: Leopold (1905 –1969), Dominik (1906 – 1977), moja mama Zalka (1908 – 1998), Adolf (1909 – 1955) in Ivan (1910 – 1977).
Rafael oziroma Rafi, kakor smo ga klicali sorodniki, je moral prvi od doma, v Ljubljani se je učil za strojnega ključavničarja, kmalu je postal pomočnik in s svojim tehničnim talentom napredoval. Večino zasluženega denarja je pošiljal domov, ostanek pa porabil zase, za preživljanje in nakup zanj cenovno dostopnih tehničnih predmetov. Ni zahajal v družbe, ni pil in ne kadil, zanimal se je za fotografijo in radijske sprejemnike, veselil ga je avtomobilizem, motociklizem in letalstvo. V Žužemberku so se starejši ljudje še dolgo spominjali, kako so mnogi ob večerih hodili k Rafiju domov poslušat oddaje iz sveta, ki jih je »lovil« njegov doma narejeni radijski sprejemnik z več slušalkami. Že od zgodnje mladosti je sanjal o boljši prometni povezavi med Žužemberkom in železniško postajo v Ivančni Gorici in sredi 20. let, ko ste z Jankom Medvedom sestavila manjši avtobus, sta začela na tej relaciji z rednimi prevozi.
Leta 1929 sta podpisala pogodbo z Ivanom Vehovcem st., v kateri jima je ta prepustil pravico do poštnih voženj, ki jo je dobil na dražbi. Z marljivostjo, sposobnostjo, trdim delom in poslovnim talentom se je podjetje »Simčič« širilo, sedež podjetja je Rafi zaradi bližine železniške postaje preselil v Ivančno Gorico in s pogodbo z Ministrstvom za pošto Kraljevine Jugoslavije postal »koncesionar avtopodjetnik«. Vozni park se je povečeval, poleg dveh avtobusov so kupili tudi nekaj kamionov različnih velikosti. Prevozov niso opravljali le na področju ožje domovine, ampak tudi po precejšnjem delu Kraljevine Jugoslavije. Kot šoferje in mehanike je med drugimi zaposloval tudi svoje brate; Adolfa, Dominika in Ivana, pa tudi sestra Zalka je občasno priskočila na pomoč pri poslovni korespondenci in knjigovodstvu. Mladi in podjetni Rafi si je v Ivančni Gorici našel tudi svojo zakonsko partnerico Milo Kos, ki je prišla po razpadu habsburške monarhije iz Avstrije na Dolenjsko, skupaj s svojo mamo Ano (roj.Müller), bratom Fricem in sestro Lojzko. Družina Kosovih je sicer do leta 1920 živela skupaj z očetom Alojzom, akademskim kiparjem na Dunaju, a boemski Alojz Kos, ki je bil slovenskega rodu (verjetno prav iz okolice Stične), je po prvi svetovni vojni zapustil svojo družino in se preselil v Zagreb, kjer je umrl in je tam tudi pokopan. Rafi se je zaljubil v njegovo hčerko Lojzko (roj. 1902), načrtovala sta skupno življenje. Žal pa je Lojzka prav kmalu umrla za jetiko in poročil se je z njeno mlajšo sestro Milo (roj. 1906), zanimivo lepotico nekoliko skrivnostnega in vedno zapeljivega pogleda. Mila si je s poroko leta 1932 ob zanesljivem, pa tudi kar premožnem in uglednem Rafiju, zagotovila varno in udobno gnezdo, njemu pa je posredovala kanček dunajskega, meščanskega svetovljanstva. V tistem času sta, najprej z motociklom s prikolico, kasneje pa z osebnim avtomobilom, precej potovala po domovini, Istri, Dalmaciji in Italiji, obiskala sta Benetke, Dunaj in tudi kasneje, vse do starosti, se potovanjem nista nikoli čisto odpovedala. Vse njune poti je skrbno dokumentiral s fotografskim aparatom in na velikem številu posnetkov se pojavlja žena Mila, ki jo je očitno zelo občudoval, bila pa je tudi hvaležen in dober model.
Dvajseta in zgodnja trideseta leta 20. stoletja so bila zanimiva, pa tudi burna na vseh področjih. Čutiti je bilo optimizem, gospodarska kriza se je počasi umikala in vse se je zdelo mogoče. Tehnični dosežki, vsaj za nekatere, niso bili več nedosegljivi; letala, avtomobili in motocikli so začeli osvajati tudi naše kraje. Rafael Simčič je imel v Ivančni Gorici sedež podjetja in tudi stanovanje v neposredni bližini fotoateljeja, ki ga je vodil Janko Erjavec, eden bolj poznanih fotografov na Dolenjskem. Postala sta osebna prijatelja, Erjavec mu je pomagal pri fotografiji in včasih sta tudi poslovno sodelovala. V Stični je Rafi našel precej prijateljev in znancev, s katerimi je delil veselje do tehnike, pa tudi napredna politična prepričanja, saj kljub temu da je bil mlad podjetnik v vzponu, nikoli ni izgubil čuta za socialno pravičnost in je tako tudi deloval. Družil se je z Ladom Ambrožičem, mladim, naprednim, razgledanim in delavnim učiteljem, ki je prišel v bližnjo Stično leta 1932, kjer je predramil kulturno in tehnično življenje v vasi in ustanovil tudi letalski jadralski klub. Tja je kot navdušen letalec pogosto prihajal tudi Rafijev znanec Ludvik Starič, legendarni dirkač na motociklih, z vzdevkom »Leteči Kranjec«.
Tik pred začetkom druge svetovne vojne je Kraljevina Jugoslavija rekvirirala večino zanjo koristnih avtomobilov in tako je podjetje mojega strica v začetku leta 1941 ostalo brez vse opreme. Avtomobili so se porazgubili po državi in le enega od domačih kamionov je moj stric, Ivo Simčič, slučajno našel v Zagrebu ter ga odpeljal nazaj.
Kmalu po italijanski okupaciji in z začetkom odpora je Rafi s tem vozilom občasno še opravil kakšne prevoze, med drugim tudi za potrebe Osvobodilne fronte, katere član je postal kmalu po njeni ustanovitvi. Po zadnjih vožnjah sanitetne opreme, spomladi leta 1942 iz Ivančne Gorice proti Rogu, je bil izdan, in je odšel v partizane. Med vojno je kot sposoben konstruktor najprej deloval v partizanskih delavnicah za orožje in opremo v Starih Žagah pri Črmošnjicah, potem pa pri tehniki Partizanske tiskarne Urška, v postojanki 13A na Rogu. Tam se ga je prijelo partizansko ime »Rafl«.
Po osvoboditvi je postal najprej vodja voznega parka v državnem podjetju »Navod«, ki ga je upravljal njegov svak Fric Kos – Baki. Treba je bilo usposobiti stare kamione, tiste iz vojnega plena in novejše, ki so jih dobili od zaveznikov. Že leta 1945 so organizirali nujne in redne prevoze opreme in predvsem živil iz pristanišča v Trstu do prebivalcev v opustošeni Sloveniji, ki bi brez pomoči zaveznikov težko preživeli. Med požrtvovalnimi šoferji so z Rafijem spet delali tudi njegovi bratje Ivo, Dolfe in Dominik.
Ljubezen do motociklizma in dirk pa je bila pri Rafiju tako močna, da je kljub vsemu drugemu delu našel čas tudi za izpolnitev te svoje strasti. V Ljubljani je pomagal na stadionu v Šiški organizirati atraktivne, skoraj akrobatske nastope motoristov, kjer je tudi sam nastopal in po vsej Sloveniji sodeloval pri izvedbi cestnih hitrostnih dirk. Pogosto se je kot drzen voznik tudi sam podal na dirkališče in bil večkrat nagrajen z lovorovim vencem, a pri zadnjem nastopu se je ob hudem padcu tako tako poškodoval, da vse preostalo življenje šepal. Kljub temu pa se mu strast do motociklov nikoli ni polegla in večkrat je, seveda le kot gledalec, obiskoval dirkališča na Ljubelju, v Šentvidu, Podutiku, Reki in še kje.
Njegovo delo je bilo vse življenje povezano z avtomobilizmom. Še svojo zadnjo službo je opravljal v zavarovalnici, kjer ja bil sodni cenilec avtomobilskih škod in tudi za slikovno dokumentacijo je kot dober fotograf poskrbel kar sam.
Umrl je pri 85. letih za posledicami srčnega infarkta v Ljubljani, 1. junija 1987. in je pokopan na ljubljanskih Žalah.
Istega leta je preminila tudi njegova žena Mila, ki pa ima svoj grob skupaj z mamo Ano in sestro Lojzko na pokopališču v Stični.
O avtorju monografije
Andrej Perko, rojen 1946 v Ljubljani, je del otroštva preživel v Stični in na Muljavi. Maturiral je na gimnaziji v Novem Mestu, diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, kasneje študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji-likovna smer. Ukvarja se predvsem (vendar ne izključno) z analogno, črno-belo fotografijo in starimi foto-grafičnimi tehnikami. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, ter izdal več fotografskih knjig.
Je član DLUSP (Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov).
Živi in dela v Vipavskem Križu.