Glasbena in pevska dejavnost v Stični

Stran je v pripravi!

UVOD

Napisati celovito in verodostojno, z viri podprto zgodovino pevstva v Stični je izredno zahtevna naloga. Pisec se namreč zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva pogosto znajde pred skoraj nepremostljivo oviro. Kljub temu se je ekipa E-stične odločila poiskati in zbrati čim več razpoložljivih podatkov, stopiti v stik s starejšimi krajani, ki še lahko prispevajo dragocene spomine, ter tako ohraniti del kulturne dediščine, ki bi sicer prej ali slej utonil v pozabo.

Ob tej priložnosti E-stična vabi k sodelovanju vse, ki bi lahko k zbranemu gradivu kakorkoli prispevali. Veseli bomo tako novih informacij kot tudi dodatnih pojasnil ali popravkov že objavljenih vsebin.

Stična in njena okolica se lahko pohvalita z izjemno dolgo in bogato glasbeno ter pevsko tradicijo. Njeni začetki segajo že v 12. stoletje, v čas ustanovitve cistercijanskega samostana, ko je petje predstavljalo neločljiv del vsakdanjega bogoslužnega in duhovnega življenja. Gregorijanski koral, ki so ga menihi vsakodnevno prepevali, je postavil temelje večstoletni pevski kulturi kraja.
Iz tega glasbenega okolja je v 16. stoletju izšel Jakob Gallus – Handl, eden največjih skladateljev renesančne cerkvene glasbe, ki je svoje prve glasbene izkušnje pridobil prav v Stični. V naslednjih stoletjih so pevsko in glasbeno življenje zaznamovali župnik Janez Hinek, Ludovik Hudovernik, cistecijanski menih in skladatelj, pa Stanko Pirnat, stiški notar in skladatelj, ter številni drugi posamezniki, ki so s svojim delom soustvarjali glasbeno podobo Stične.
Posebno mesto v poznem 19. in začetku 20. stoletja si zasluži dolgoletni stiški učitelj, organist in tenorist Fran Kovač, ki je v skoraj štiridesetih letih delovanja pomembno prispeval k razvoju pevske dejavnosti v Stični.
Čeprav je bil stiški samostan leta 1784 razpuščen, pevsko življenje v Stični ni zamrlo. Z ustanovitvijo župnije Stična in z razvojem ljudskega cerkvenega petja se je glasbena tradicija prilagodila novim razmeram. Obenem je Stična v 19. in začetku 20. stoletja postala živahno upravno, družbeno in kulturno središče, kar se je odražalo tudi v razgibanem pevskem in kulturnem življenju kraja.
Prispevek sledi razvoju pevske dejavnosti v Stični od srednjeveškega korala do organiziranega zborovskega gibanja v 20. stoletju ter osvetljuje ljudi in okoliščine, ki so to tradicijo oblikovali.

Koralno petje v Stični okoli leta 1200

Ko so se cistercijani v 12. stoletju naselili v Stični, so s seboj prinesli eno najstrožjih in hkrati najčistejših oblik cerkvene glasbe srednjega veka – gregorijanski koral. Ta ni bil zgolj okras bogoslužja, temveč temelj vsakdanjega samostanskega življenja.
Cistercijanski red je nastal kot reformno gibanje, ki se je zavzemalo za preprostost, zbranost in notranjo poglobitev. To se je jasno odražalo tudi v glasbi. V nasprotju z nekaterimi drugimi samostanskimi tradicijami so cistercijani zavračali pretirano okraševanje in glasbeno razkošje. Njihov koral je bil zadržan, umirjen in strogo podrejen besedilu svetih spisov. Koral je bil pet v latinščini in v enoglasju. Vsi glasovi so sledili isti melodiji, kar je poudarjalo skupnost in duhovno enotnost. Petje je potekalo brez instrumentalne spremljave, v akustiki kamnite cerkve, ki je naravno podaljševala in poglabljala zven.

SKLADATELJI IN ORGANISTI

Jakob Gallus (1550–1591)

Prvi znani glasbenik, ki ga lahko zanesljivo povežemo s Stično, je Jakob Gallus – Handl (1550–1591), eden največjih skladateljev renesanse in najpomembnejši slovenski glasbeni ustvarjalec 16. stoletja.
Kot deček je bil pevec in učenec v cistercijanskem samostanu v Stični, kjer je prejel temeljno glasbeno in splošno izobrazbo. Samostan je imel dolgo tradicijo koralnega petja in urejenega glasbenega življenja, kar je odločilno vplivalo na Gallusov poznejši razvoj.
V Stični se je seznanil z gregorijanskim koralom, večglasnim petjem in bogato samostansko knjižnico. Iz tega okolja je odšel v širši srednjeevropski prostor, kjer je ustvaril obsežen opus sakralne glasbe in dosegel mednarodni ugled.
Čeprav svojih znanih del ni ustvaril v Stični, je prav tam dobil temelje, na katerih je zrasla njegova izjemna skladateljska pot. Gallusovo ime tako Stično postavlja na zemljevid pomembnih glasbenih središč renesančne Evrope.

Robert Wolf (1693-1718)

Doma je bil iz Augsburga, kjer se je rodil leta 1693. Meniško obleko je oblekel 15. novembra 1715, redovne zaobljube pa je napravil 15. novembra 1716. V samostanu je deloval do svoje smrti leta 1718. Bil je diakon in je v skupnosti opravljal službo organista. Umrl je 17. julija 1718.

Anton pl. Gallenfels je bil stiški opat med leti 1688 in 1719. Znan je kot velik podpornik znanosti in umetnosti. Ko so 1693 v Ljubljani ustanovili znamenito Akademijo operosorum, je bil v stiku z njenimi člani – posebno z zdravnikom Markom Gerbcem iz Šentvida. Zavzemal se je za ustanovitev univerze v Ljubljani in 1703 prispeval 2000 goldinarjev v ta namen. V Stično je povabil tirolskega slikarja Ferdinanda Steinerja, ki je okrasil samostansko obednico s freskami ter med drugim tudi naslikal vojvodinjo Virido in njenega moža. Kot vemo je bila Stična skozi stoletja tudi pomembno središče cerkvene glasbe, kjer so pomembno vlogo odigrale orgle. Obstaja dokument, da je opat Gallenfels 24.februarja 1697 pri orglarskem mojstru Janezu Fallerju v Ljubljani naročil predelavo velikih samostanskih orgel. Tedaj je v Stično povabil tudi znamenitega organista Roberta Wolfa iz Augsburga, ki je ostal v samostanu vse do smrti 1718. Augsburg je bil v tistem času središče za izdelavo orgel in glasbeno tiskarstvo. Wolf je bil tisti, ki je na prenovljene Fallerjeve orgle prvi igral in z njimi oblikoval bogato baročno bogoslužje. Glasbeni inventar stiškega samostana iz leta 1720 (sestavljen dve leti po njegovi smrti) navaja, da Wolf ni bil le izvajalec, temveč tudi skladatelj. V inventarju so bile zabeležene njegove skladbe, predvsem maše, psalmi in litanije. Njegov slog je bil tipično baročni, z močnim vplivom južnonemške šole (Augsburg), ki je kombinirala bogato polifonijo z opernimi prvinami tistega časa. Večina Wolfovih originalnih partitur se ni ohranila saj je bilo mnogo gradiva izgubljenega ob razpustitvi samostana leta 1784. Poznamo pa njihove naslove in strukturo prav po zaslugi omenjenega popisa iz leta 1720, ki ga hranijo v arhivih.

Janez Nepomuk Bayer (1698-1754)

Doma je bil iz Würzburga. Rodil se je 13. avgusta 1698. Bil je organist, regens chori pa tudi skladatelj. Umrl je star 56 let 17. oktobra 1754.

Kokel Sigismund (1719-1756)

Rodil se je 1. septembra v Mariboru. V Stično je vstopil 19. maja 1742 in naredil redovne zaoblube maja 1743. Bil je organist. Umrl je v Stični 15. novembra 1756

Laurich Benedikt (1734-1773)

Rodil se je 18. decembra 1734 na Češkem. Prvič je daroval sveto mašo v Stični 28. marca 1760. Bil je organist, pomočnik kantorja in kantor. Umrl je v Stični 8. maja 1773

Weber Edmund (1735-1775)

Rodil se je v Ljubljani 7. oktobra 1735. Redovne zaobljube je naredil 15. avgusta 1754. Bil je organist, magister novincev, vodja mlajših bratov, pridigar in duhovni pomočnik na Krki. Umrl je 20. novembra 1775. Pokopan je v Stični.

Wolf Karel (1744-1802)

Rodil se je na Češkem 20. avgusta 1744. Meniške zaobljube je naredil januarja1769, primiciral (prvič daroval sveto mašo) je 17. marca 1769 v stiškem samostanu. Bil je muzik, namestnik kantorja, kantor. Ob ukinitvi samostana je opravljal službo kantorja. Umrl je v Ljubljani 11. maja 1802.

Janez Hinek (1796–1886) – župnik in skladatelj

Janez Hinek je bil v 19. stoletju župnik v Stični, v zgodovinskih virih pa je omenjen tudi kot nadarjen glasbenik in spreten skladatelj. Rojen je bil 20. decembra 1796 v Metliki, njegova narodnost ni znana, v pogovoru pa je najraje uporabljal nemški jezik. Prav tako ni znano, kje je pridobil glasbeno izobrazbo, vendar njegova dela pričajo o visoki glasbeni usposobljenosti.
Hinek je ustvaril več cerkvenih pesmi, pa tudi salonsko polko in koračnico za klavir. Večina teh skladb je ostala v rokopisu, v tisku pa je izšla njegova najpomembnejša klavirska skladba Variationen über die österreichische Volkshymne, izdana v samozaložbi v enem zvezku večjega formata. Delo je tehnično zahtevno in dokazuje, da je bil Hinek virtuoz na klavirju. Skladba je bila sprejeta tudi v dvorni arhiv na Dunaju.

Bil je velik ljubitelj glasbe in v župnišču je imel Bösendorferjev klavir, harmonij, stensko uro z glasbenim mehanizmom ter večjo glasbeno skrinjico (Spielwerk), ki je izvajala različne skladbe. Kakor pravijo zapisi, je bilo pri njem »povsod slišati glasbo«.
Hinekovi nečaki so bili vidni kulturni možje svojega časa: Ludovik Hudovernik, nekdanji stolni kapelnik v Mariboru, slovenski skladatelj in odličen dirigent, Aleksander Hudovernik, notar v Ljubljani, ter Ivan Hudovernik, notar v Kranjski Gori. Kot študenti so ob počitnicah radi obiskovali svojega strica v Stični.
Janez Hinek je bil opisan kot dober, blag in ljudomil duhovnik, priljubljen tako med domačini kot tudi med uradništvom. V času njegovega službovanja sta bili v Stični še sodnija in davkarija, ki sta bili pozneje premeščeni v Višnjo Goro. Posebej naklonjen je bil tudi učitelju Maierju, ki ga je pogosto vabil na obed, pozneje pa tudi na svojo zlato in biserno mašo.
Župnik Janez Hinek je umrl 10. oktobra 1886 v Stični, v 90. letu starosti, in je tam tudi pokopan. Vsekakor gre za izredno osebnost, ki si zasluži, da se je v okviru zgodovine stiškega glasbenega življenja spomnimo bolj podrobno.
Na pokopališki kapeli v Stični je vzidanih več nagrobnikov. Na njih so podatki o ljudeh, ki so bili kakorkoli že pomembnejši ali zaslužnejši od drugih pokojnih stiške fare. Med najlepšimi je spomenik z napisom:« Tu počiva častiti gospod Janez Hinek, župnik v pokoju v Zatičini, porojen dne 20.decemb. v Metliki, zamrl v 90 letu svoje starosti 1.oktobra 1886 v Zatičini.« Spodaj je pripis, da so spominsko ploščo postavili »hvaležna nečakinja in njeni sinovi.«

Ludvik Ljudevit Hudovernik (1859–1901)

Prvorojenec Ludvik Hudovernik je prav v Stični preživel najpomembnejša leta svojega otroštva in mladosti. Nežen in občutljiv fant rahlega zdravja je bil še posebej navezan na strica Janeza Hineka, župnika v pokoju, ki mu je v Stični pomenil očetovsko oporo. Stric je v njem zgodaj prepoznal glasbeni dar in ga navdušil za glasbo, najbrž pa tudi odločilno vplival na njegovo usmeritev v duhovniški poklic.

V Stični je Ludvik obiskoval prve razrede osnovne šole, kraj pa je ostal njegov stalni pristan tudi pozneje. Ko se je šolal v Ljubljani in kasneje v Novem mestu, se je, kadar je le mogel, vračal prav sem. V stiškem okolju je našel mir, domačnost in predvsem bogato glasbeno izročilo, ki ga je negoval stric Hinek. Ta je »premogel izboren glasovir, dva harmonija in več simphonikov«, predvsem pa globoko in nalezljivo ljubezen do glasbe, ki jo je s posebno toplino prenašal na nečaka.

Prelomni trenutek, ki je Stično trajno zaznamoval v Ludvikovem življenju, je bila njegova nova maša leta 1882. Obhajal jo je v stiški cerkvi, hkrati z biserno mašo strica Hineka. Dogodek je prerasel v izjemno ljudsko in cerkveno slovesnost. Vas je bila razsvetljena, pokali so možnarji, v cerkvi pa se je zbralo na tisoče ljudi. Ganljiv prizor 86-letnega starčka, ki se je opirajoč na palico obrnil k prepolni cerkvi, in mladega novomašnika ob njem je ostal zapisan tudi v časopisnih poročilih. Slovesnost je spremljala glasba, za katero je poskrbel stric Hinek, ki je za to priložnost napisal slavnostno koračnico.

Čeprav je Ludvika pot kasneje vodila v Celje in Maribor, je Stična ostala njegov notranji dom. Tja so segali njegovi spomini na otroštvo, na prve glasbene izkušnje in na človeka, ki je odločilno oblikoval njegovo življenjsko pot. Pred smrtjo se je še zadnjič ustavil ob stričevem grobu v Stični – kot bi se želel simbolno vrniti tja, kjer se je vse začelo.

Stična tako ni bila le kraj njegove mladosti, temveč trajna duhovna in glasbena opora, iz katere je Ludvik Hudovernik črpal navdih za svoje duhovniško in skladateljsko delo vse do konca življenja.

Stanko Pirnat (1859 – 1899)

Stanko Pirnat (1859–1899) je bil slovenski pravnik, notar in skladatelj, ki sodi med zanimive, danes nekoliko manj znane ustvarjalce slovenske glasbene romantike. Rodil se je 7. junija 1859 v Štorah pri Celju, v narodno zavedni družini, ki je močno vplivala na njegovo življenjsko pot. Šolal se je najprej v Celju, nato v Ljubljani, kjer je maturiral, zatem pa je na Dunaju študiral pravo. Po končanem študiju je stopil na pot notarske službe in od leta 1883 deloval kot notarski kandidat v različnih slovenskih krajih, med drugim v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah. Leta 1888 je bil imenovan za notarja v Stični, kjer je odprl notarsko pisarno in več let opravljal pomembno upravno funkcijo v kraju, ki je bil takrat tudi kulturno živahno središče širše okolice. Okoli leta 1895 oziroma 1896 je bil premeščen v Mokronog, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja in leta 1899 umrl.

Pirnat pa ni bil le pravnik, temveč tudi človek z izrazitim čutom za glasbo. Že kot gimnazijec je pel pod vodstvom skladatelja Antona Foersterja na koru ljubljanske stolnice in občasno igral tudi orgle. V času študija na Dunaju je vodil slovenski pevski zbor v akademskem društvu Slovenija, kar kaže na njegovo tesno povezanost s slovenskim kulturnim in narodnim gibanjem. Kasneje je na Ptuju sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega pevskega društva in deloval kot zborovodja tako v čitalnici kot v pevskem društvu. Sodobniki so ga opisovali kot človeka, ki je bil vse življenje “prijatelj pesmi” in je glasbo doživljal kot pomemben del narodnega prebujenja.

Čeprav je imel očiten dar za skladanje, se je skladateljstvu resneje posvetil šele v zadnjih letih življenja. K temu ga je spodbudil Matej Hubad, ustanovitelj Glasbene matice v Ljubljani, pri katerem se je Pirnat učil glasbene teorije in oblikoslovja. Od leta 1893 naprej je začel skladati predvsem zborovske pesmi, najraje za mešane zbore. Njegove skladbe so bile ocenjene kot “solidne, učinkovite in v slovenskem duhu zložene”, nekatere pa je izdala tudi Glasbena matica. Med znanimi deli so Pomlad in jesen, Žalost, Vzpomladna pesem, Naša zvezda ter Bog je moj ščit. Leta 1898 so izšle tudi njegove priredbe slovenskih ljudskih pesmi, kar kaže na njegovo zvestobo narodni glasbeni dediščini.

Stanko Pirnat je umrl 28. avgusta 1899 v Mokronogu, star komaj štirideset let, po dolgotrajni bolezni. Pokopan je bil tam, kjer so mu v novejšem času postavili tudi spominsko obeležje. Čeprav je ustvarjal razmeroma kratek čas, predstavlja pomembno osebnost kulturne zgodovine poznega 19. stoletja. Za Stično pa je posebej zanimiv kot izobražen notar in hkrati skladatelj, ki je v kraj prinesel tudi širšo glasbeno zavest tedanjega slovenskega prostora.

Avgust Ipavec (1940―2023)

Avgust Ipavec (1940–2023) je bil slovenski duhovnik in skladatelj, ki je s svojim ustvarjanjem pomembno zaznamoval tudi stiški glasbeni prostor. Rodil se je 2. junija 1940 v Gorici oziroma Ročinju na Goriškem, umrl pa 3. oktobra 2023 na Dunaju. Že zgodaj ga je zaznamovala dvojna poklicanost: duhovniška in glasbena. Študiral je bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil v duhovnika posvečen leta 1966, ob tem pa je nadaljeval tudi študij kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je leta 1974 diplomiral z odliko. Kasneje se je izpopolnjeval še na Dunaju pri profesorju Alfredu Uhlu.
Ipavec je večino svojega življenja deloval na Dunaju, kjer je skoraj pet desetletij opravljal duhovniško službo v bolnišnici Oto Wagner, obenem pa ustvarjal obsežen skladateljski opus, zlasti na področju zborovske in oratorijske glasbe. Bil je avtor velikih vokalno-instrumentalnih del, ki jih je pogosto preveval duhovni in humanistični nagovor ter želja po povezovanju narodov in kultur. Za svoje delo je prejel tudi visoka priznanja v Avstriji in Sloveniji.
Stična, kamor je Avgust Ipavec rad prihajal, mu je veliko pomenila. Pomembno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema maša Ad missam in agris (Maša na polju), ki jo je napisal ob velikem jubileju cistercijanov v Stični. Delo je nastalo ob praznovanju 900-letnice cistercijanskega reda in je bilo izdano pri Cistercijanski opatiji Stična. Prav ta skladba predstavlja enega najvidnejših primerov sodobne glasbene ustvarjalnosti, neposredno povezane s Stično in njenim duhovnim izročilom.
Ipavec je s tem delom Stično umestil tudi v sodobni evropski prostor sakralne glasbe, saj gre za kompozicijo, zasnovano za večje glasbene zasedbe in slovesno liturgično okolje. Njegova glasba je pogosto programska, izrazito sporočilna in usmerjena v presežno, zato ni presenetljivo, da je prav stiška samostanska tradicija našla odmev v njegovem ustvarjanju.
Posebna simbolna vez s Stično se je pokazala tudi ob njegovi smrti, saj je bil skladatelj pokopan prav v samostanu Stična. Društvo slovenskih skladateljev je ob njegovi smrti posebej poudarilo pomen njegovega dela, pogreb pa je potekal 17. oktobra 2023 v stiškem samostanu.
Avgust Ipavec tako predstavlja pomembno osebnost novejšega časa, ki povezuje duhovništvo, skladateljsko ustvarjanje in stiški prostor. Njegova glasba dokazuje, da ima Stična tudi v sodobnosti mesto navdiha in ustvarjalnosti ter da se tamkajšnja glasbena dediščina ni končala v preteklosti, temveč se nadaljuje tudi v 20. in 21. stoletju.

Ad missam in agris, Avgust Ipavec, Izdala Cistercijanska opatija Stična, 1998 – 88 strani. Maša na polju je oratorij v dveh dejanjih za soliste, mešani zbor, deški zbor, orkester, orgle in zvonove. Skladatelj Avgust Ipavec ga je napisal na pobudo stiškega opata Antona Nadraha. Oratorij je doživel krstno izvedbo 3. oktobra 1998 v cistercijanskem samostanu v Stični, ob 900-letnici cistercijanskega reda in 100-letnici ponovne naselitve samostana. Knjižica je nekakšen programski list z besedilom v latinskem jeziku iz originalnih virov in prevodom v slovenščino, angleščino, francoščino, italijanščino in nemščino. Iz Uvodne besede opata Antona Nadraha in kolofona.

---

STIŠKI CERKVENI ZBORI

Franc Kovač (1852―1917)

Franc Kovač se je rodil 12. septembra 1852 v Češnjicah pri Šentjanžu na Dolenjskem. Ljudsko šolo in takratno dvorazredno realko je končal v Celju leta 1868, nato pa nadaljeval šolanje na ljubljanskem učiteljišču. Maturiral je leta 1871 in takoj zatem odšel za začasnega in samostojnega učitelja v Stično. Poleg številnih obveznosti, povezanih z gradnjo šole in učiteljevanjem, je bil Franc Kovač globoko predan glasbi, zlasti petju.

V vseh 45 letih svojega službovanja v Stični je neomajno vodil pevske zbore ter s svojo predanostjo bogatil glasbeno življenje kraja. Kot izvrsten tenorist in izkušen organist je pogosto pomagal pevcem na koru, kadar je bilo to potrebno, ter jih z izjemnim glasom in znanjem spodbujal k odličnosti.

Bil je več kot 30 let organist. Vodil je več zborov, mešani zbor, cerkveni in šolski zbor s katerimi je javno nastopal na različnih koncertih in dobrodelnih dogodkih. V časopisih in drugih publikacijah iz tistega obdobja je nešteto zapisov v obliki kratkih vesti o nastopih stiških pevcev pod njegovim vodstvom. Zato jih v tem prispevku ne bom našteval. Njegov izjemen vpliv se ni kazal zgolj v vodstvu različnih zborov, ampak tudi v inovativnih pristopih, s katerimi je oblikoval in spodbujal celotno glasbeno okolje v kraju. Predstavljati ga je smiselno kot osebo, ki je s svojo strastjo in predanostjo pustila trajen pečat na razvoju zborovskega petja ter s tem obogatila kulturno identiteto Stične. Življenju in delu Frana Kovača smo posvetili celotno poglavje in si ga lahko preberetetukaj: https://www.e-sticna.si/fran-kovac/

Robert Senn (roj. 1882)

Ivan Turk ml. v svojem članku v reviji Cerkveni glasbenik (št. 7–8, 1938; glej prispevek o Ivanu Turku v nadaljevanju) kot organista in pevovodjo v stiškem samostanu omenja nekega Roberta. Šlo naj bi za Roberta Seenna, rojenega 31. avgusta 1882 v Magdeburgu (Prusija). Slovenskega jezika se je naučil zelo dobro, tako da je lahko uspešno deloval med ljudmi.

V letih od 1912 do 1914 je v samostanu poleg petja in orglanja opravljal tudi naloge subpriorja, knjižničarja, arhivarja in kaplana. Leta 1921 se je vrnil v Nemčijo.

Karel Gorišek (1882―1939)

Karl Gorišek (1882, Mekinje – 1939, Ljubljana, Zavetišče sv. Jožefa) je bil domači učitelj, ki je med letoma 1914 in 1921 vodil cerkveni pevski zbor ter nedvomno prispeval k razvoju cerkvene glasbe v kraju. Od leta 1903 do 1927 je poučeval v Stični, leta 1918 pa je bil imenovan za nadučitelja.«

p. Evgen Fiderer (1894―1973)

Evgen Fiderer se je rodil 24. februarja 1894 v Emerkingenu v Württembergu in umrl 16. februarja 1973 v Monte Rossu v Italiji.

Rodil se je kot Josef Aloys Fiderer, najmlajši od devetih otrok krojaškega mojstra Josefa Fidererja in njegove žene Klare, rojene Friton. Po obiskovanju latinske šole v Munderkingenu je leta 1910 vstopil v cistercijanski samostan Stična. Noviciat je začel 14. avgusta 1910, ob tem pa je sprejel redovno ime Eugen. V Stični ni bil samo duhovnik ampak tudi zborovodja.

Leta 1943 je moral zapustiti Stično in je odšel v samostan Poblet v Španiji, kjer je sodeloval pri obnovi tamkajšnje cistercijanske skupnosti.

Pomembne Fidererjeve letnice:
1910 vstopi v cistercijanski red
1916 posvečen v duhovnika
1922 postane perfect samostanskih gojencev
1942 – 1945 prior španskega samostana Poblet
1945 – 1949 prior avstrijskega samostana Stams
1949 izvoljen za opata cistercijanskega samostana Stams na Tirolskem

P. Antonin Skubic (1908—2000)

P. Antonin Skubic, rojen kot Jožef Skubic, se je rodil 28. februarja 1908 v Stranski vasi pri Grosupljem. Leta 1924 je vstopil v stiški samostan, v duhovnika pa je bil posvečen 5. julija 1931.

Od posvečenja dalje je v samostanu deloval kot organist, od leta 1940 pa je opravljal tudi druge naloge, med drugim kot katehet, bolničar in sadjar.

Pomembno vlogo je imel predvsem na področju cerkvene glasbe, saj je kot organist p. Antonin Skubic organiziral in vodil cerkveno petje v Stični. Sprva je po vojni spremljal predvsem ljudsko petje, pozneje pa se je na koru uveljavilo tudi večglasno petje.

Franc Ovca Pestotnik (1909—1989) organist, zborovodja in kapelnik

Organist v samostanu Stična, 1932 – 1938

Zborovodja cerkvenega pevskega zbora, 1932 – 1938

Stiški godbeni kapelnik med leti 1932 – 1938

Franc Ovca (11. januar 1909 – 2. januar 1989), rojen v Jelši pri Blagovici, je že zgodaj pokazal veliko zanimanje za glasbo. Po končani orglarski šoli v Ljubljani leta 1932 je prvo službo dobil v Stični, kjer je kot organist več let pomembno sooblikoval glasbeno življenje kraja. V opatiji je deloval do leta 1938, nato pa ga je pot vodila drugam. Po zapisu v reviji Pevec je bil leta 1939 že zaposlen v Radečah pri Zidanem Mostu.

Ovca ni bil le cerkveni organist, temveč tudi zelo dejaven pevovodja: vodil je različne zbore in se pojavlja na številnih skupinskih fotografijah. Bil je tudi kapelnik Stiške godbe ter organizator in vodja tamburaške skupine, kar kaže na njegovo širino in predanost glasbenemu ustvarjanju.

Leta 1937 so Stiški pevci uprizorili Jurčičevega Desetega brata, ki ga je režiral učitelj Peter Lenardič. Franc Ovca stoji v drugi vrsti, drugi z leve.

Metnajski pevski zbor

V reviji Pevec (št. 7–10, 1932) je bilo objavljeno poročilo s koncerta Stiškega pevskega okrožja na katerem so nastopili trije zbori povezani s samostanom. Avtor piše:

»… nastopili trije zbori, ki vsi srkajo svojo moč iz samostanskega okrilja. So to: domači stiški (cerkveni), novo ustanovljeni metnajski in domači mladinski zbor.«

Nato posebej pohvali nastop metnajskega zbora:

»Metnajski zbor je bil pravkar ustanovljen in je ta dan prvič nastopil. Vežba se doma brez instrumenta — za pevovodjo pač težko delo. Ima pa izredno svežost v sebi. Soprani nič sigavi, zvene polno, nič zadirljivo, ne oklevajo niti za hip v intonaciji in ne v ritmiki.
Moram posebej pohvaliti drugi sopran in izredno poln alt, ki sta oba imela v Foersterjevi Žalosti prav hvaležno nalogo. Pesem se mi zdi za začetnike težka, a je šla tako gladko, kakor kakšna narodna. Je bil res užitek poslušati to korajžno družino, ki so ji dali lep okvir tenorji in zvočni basi. Nastop je bil zares nad vse resno pripravljen in je izredno uspel.«

Ivan Turk ml. (roj. 1912)

Ivan Turk ml., rojen 23. aprila 1912 v Ložu kot sin organista, je že zgodaj pokazal glasbeno nadarjenost. Po uspešno dokončanem šolanju leta 1934 je bil nekaj časa brez stalne zaposlitve. Leta 1935 je nastopil službo organista v Stični, kjer je do leta 1938 skrbno opravljal glasbeno spremljavo bogoslužja in se vključil v tamkajšnje cerkveno življenje. Leta 1938 je službo v Stični zapustil in nadaljeval svojo poklicno pot drugje. Iz njegove objave v Cerkvenem glasbeniku leta 1938 je razvidno, da je bil Ivan Turk razgledan in strokovno podkovan cerkveni glasbenik, Kot organist se je zavzemal za urejeno liturgično glasbo, glasbeno vzgojo pevcev in izboljšanje razmer za cerkveno petje.

*Cistercijan p. Alberik (krstno ime Janez) Švarc (1911-1997) je v stiški samostan vstopil 1928. Večne zaobljube je izpovedal 25.3.1933, v duhovnika je bil posvečen 1934. Umrl je l. 1997 v Hallu na Tirolskem, kjer je od konca druge svetovne vojne deloval kot dušni pastir.

O stanju pevske in siceršnje glasbene dejavnosti v Stični lahko veliko izvemo iz zanimivega prispevka, ki ga je leta 1938 za Cerkveni glasbenik napisal takratni stiški organist Ivan Turk ml. Sestavek objavljam v celoti!

Cerkveni glasbenik, julij-avgust 1938

Stična na Dolenjskem.

O Stični je že vsakdo kaj čital ali slišal praviti, mnogi pa so bili že tam in so si tedaj lahko ogledali starine in zanimivosti zgodovinskega samostana in njegove bazilike. Ker sem podpisani eno leto vršil v tem kraju službo organista, hočem v tem dopisu poročati o mojem delovanju in v kratkih potezah očrtati splošno glasbeno stanje in pogoje njegovega razvitka v tem kraju.
Glasbeno in kulturno življenje sploh je v stiškem samostanu toliko staro, kakor samostan sam. Treba je poudariti, da je stiški samostan matica koralnega petja pri Slovencih. Kdo še ni poslušal koralnega petja stiških cistercijancev, da ga ob njega izvajanju ni prevzelo občutje globoke pobožnosti. Menihi raznih narodnosti so prinašali v samostan različne glasbene značaje in smeri. Zgodaj se je začelo gojiti tudi figuralno petje, najprej cerkveno, nato svetno. Ker je bilo v prejšnjih časih podrejeno stiškemu opatu veliko število fara, tako da je bil v Stični sedež nekakšne škofije, je umevno, da so se menihi na široko pečali s šolstvom in prosveto. Tako n. pr. je že v XV. stoletju delovala tukaj glasbena šola za dečke, v svoji dobi edina na Kranjskem. Ob razpustu samostana leta 1784 je kulturno in pevsko življenje ugasnilo, ko pa so se leta 1898 beli menihi vrnili, je bilo treba začeti skoraj vse znova.
Pred vojno je vodil petje glasbeno izredno nadarjeni pater Robert. Pevski zbor je bil tedaj le ženski, sestavljen iz članic Marijine družbe. Po vojni pa je bil ustanovljen mešani zbor. Vodil ga je več let prior Evgen Fiderer, učitelj korala in važen činitelj v razvoju ljudskega petja. Pod njegovim vodstvom je bil zbor na lepi višini, o čemer pričajo mnogi tedanji koncerti in izredno bogat notni arhiv. Naj tu omenim tudi izredno bogato zbirko orgelskih kompozicij raznih nemških, francoskih, italijanskih in čeških orgelskih mojstrov, ki jo ima stiški kor. Kdor želi dobiti v pogled orgelsko literaturo, ima v Stični lepo priliko za to. V zadnjih letih so poučevali petje nekateri civilni organisti. Ob mojem prihodu je štel zbor 20 članov, ki so bili po glasovih še precej enakomerno razdeljeni. Ker sem nekaj pevcev poučeval v tri četrt ure oddaljenem Metnaju, je bilo na teden vsega skupaj kar sedem vaj. Tekom mojega službovanja je zbor narasel za 10 članov. Petje je bilo srednje kakovosti. Najbolj so me zadovoljili soprani, pa tudi alti, dočim moški znatno zaostajajo. Predvsem manjka izrazitih basov. Sem pa takoj opazil, da glasovi niso prav čisti in prožni. Splošno ljudje okoli Stične nimajo tako ostrega in finega posluha, kakršnega sem našel pri Notranjcih. Pevce sem najprej poučil, kako naj varujejo svoje grlo, naj ne pijo preveč mrzlih pijač, naj se pred pevskimi vajami in nastopi zdrže kajenja itd. Največ težav sem imel pri učenju novih pesmi, ker so pevci slabo poznali teorijo. Videl sem, da so bili učeni peti kar na posluh. Tak način učenja pa je za pevovodjo silno mučen. Zato sem takoj spočetka začel pevce vzgajati k avtonomnemu spoznavanju glasbene vsebine in čitanju teoretičnih izrazov. Tako so pevci zadobili zaupanje vase in niso bili več tako odvisni drug od drugega. Zbor je znal veliko cerkvenih pesmi, ker pa so ga nekateri prejšnji organisti zelo uvajali v narodno in umetno svetno pesem, se v cerkvi ni mogel prav razživeti. Toda prvo je cerkveno petje! Latinske maše smo izvajali le pri pontifikalnih mašah in na velike praznike in sicer sledečih skladateljev: Foersterja, Gruberja, Premrla, Kimovca. Sicer pa se peta maša opravlja vsako jutro. Tedaj pojo patri v koru koralne maše; znajo jih osem. Cerkveni pevski zbor poje dve koralni maši: Missa de Angelis in Missa de profundis. Slovenske pesmi smo peli vseh vidnejših skladateljev, v prvi vrsti sledečih: Premrla, Vodopivca, Kimovca. Hladnika, Foersterja, Sattnerja, Mavca, Tomca.
Velika pozornost je v Stični posvečena pevski vzgoji mladine. V tem pogledu Stična prvači med vsemi župnijami. Najbolj zaslužen delavec na tem področju je g. p. Alberik, katehet na osnovni šoli. Nekaj posebnega je njegov mladinski zbor, ki je sestavljen iz samih deklic od osmega do štirinajstega leto, okoli 30 po številu. Najlepši pri tem mladem zboru je to, da tako lepo goje koral. Deklice pojo med številnimi koralnimi spevi tudi dve maši: Missa de Angelis in Missa de profundis. Sodelujejo pa tudi pri obredih Velikega tedna, na Svečnico itd. Tedaj stoje pred obhajilno mizo in pojo izmenjaje s patri. Poleg tega znajo okoli 60 ljudskih cerkvenih pesmi in okrog 70 narodnih in umetnih. Petje je pri nedeljskih sv. mašah razvrščeno v tem redu: ob šestih poje pevski zbor, ob osmih je ljudsko petje, ob desetih pojo menihi koral; vsako prvo nedeljo ob šestih zjutraj poje moški zbor. Pri večernicah poje tudi ljudstvo.
Ljudsko petje se je v Stični zelo udomačilo, le da tudi tu moški znatno zaostajajo za ženskami. Ljudstvo poje vsak prvi petek, v maju, postu in adventu. Vsega skupaj znajo nad 200 pesmi! Tako širok razvoj ljudskega petja zahteva krepkega vodstva, ki ga je prevzel pater Fiderer. Vaje so v cerkvi po službi božji, večinoma v zimskem času, sicer pa po potrebi. Tedaj gre pater na prižnico, organist pa k orglam.
Pri ljudskem petju pa je nastala težava zaradi pomanjkanja tozadevne literature. Pogrešali smo pesmarico, v kateri bi ljudstvo imelo besedilo vseh ljudskih pesmi.
Pomagali smo si s pisalnim strojem, toda pri toliki množini so se listki zamenjavali in nastala je zmešnjava. Prav take težave ima organist, ki mora iskati ljudske melodije v različnih pesmaricah in izdajah. Ker ti nedostatki močno zavirajo razmah ljudskega petja, je potrebno, da se čimprej izda popolna zbirka zares ljudskih pesmi. Kajti pokazalo se je, da vsebujejo dosedanje ljudske pesmarice le preveč takih pesmi, ki so ljudstvu bolj ali manj, ali celo popolnoma tuje. Svojstva prave ljudske pesmi ni mogoče kar tako teoretično določiti, za to je merodajna šele praksa. Ljudska mora postati vsaka melodija, ki jo ljudska duša spontano sprejme vase. Ljudstvo samo je in mora biti kriterij ljudske pesmi, zato pa bodo morali urejevalci bodoče ljudske pesmarice le njega poslušati.
Ljudsko petje v Stični se ima za napredek zahvaliti že sami okolnosti, da je stiška cerkev tako prostorna in akustična. Ni kar vsaka poljubna cerkev ugodna za ljudsko petje. Ljudsko petje bo vedno najlepše uspevalo v župnijah, ki imajo veliko in akustično cerkev. Cerkveni pevski zbor in orgle pa v tako veliki stiški cerkvi kar ne prideta do moči. Dasi zbor številčno ni majhen, vendar kar ne more obvladati vsega prostora. Ako bi vsak pevec zapel s polnim glasom, bi bilo seveda drugače, toda v zboru je sedaj polovica novincev, ki niso mogli še razviti glasu.
Sedanje stiške orgle (tretje po številu) so iz leta 1904. Zgradil jih je Mayer. Imajo 16 pojočih spremenov z običajnimi zvezami in zbiralniki, dva manuala, sistem pnevmatičen, pogon električen. Registri so nežni, pleno blesteč in mogočen. V splošnem je njih glas miren in prijeten. Pri vseh teh vrlinah pa so orgle za stiško baziliko mnogo premajhne. Zlasti ob praznikih in raznih svečanostih bi bile na mestu orgle s 50 registri. Kor je izredno velik in širok. Ker se orgle nahajajo preveč v ozadju kora, se organist pri obredih težko orientira. Zato bi bilo potrebno prestaviti orgle za kake tri metre v ospredje. S tem bi tudi pevci dobili prostejši pogled na oltar. Prav za prav pa bi potrebovali še enih orgel za spremljevanje korala. Te bi se nahajale v prezbiteriju; bile bi seveda majhne z mirnimi, koralnemu petju primernimi registri. Tako je tudi v mnogih samostanskih cerkvah in drugih deželah, kjer se poje koral. Koralno petje spremlja naravnost mojstrsko sedaj g. pater Antonin. V zadnjem času se uvajajo v petje korala tudi redovni bratje.
Iz vsega opisanega bo cenjeni čitatelj videl, da je cerkvena glasba v Stični v lepem razvoju. Le žal, da prizadevanje gg. patrov ni redno tako ocenjeno kakor zasluži. Kakor pri splošnem kulturnem napredku, tako gre tudi na glasbenem področju za sedanje lepo stanje v veliki meri zasluga opatu dr. Avguštinu Kostelcu, ki je vselej pravilno upošteval pomen glasbe kot enega prvih liturgičnih činiteljev, ter temu primerno podpiral njena stremljenja z bodrilno besedo in velikodušnimi gmotnimi sredstvi.

Turk Ivan ml., organist

Franc Rebolj (roj. 1916)

Franc Rebolj se je rodil 15. 12. 1916 na Češnjicah. Orglarsko šolo v Ljubljani je končal leta 1937. Po končani šoli je nekaj časa vodil petje v Ljubljanskem leonišču, 1938 pa je prišel za organista v Stično.

Dr. Milan Lampret – zborovodja po potrebi; p. Antonin Skubic – organist

Milan Lampret je poleg vodenja MoPZ Stična, po potrebi vodil tudi cerkveni pevski zbor.

Jelka Pušlar – zborovodkinja (1985—1995); s. Majda Tiselj in br. Bernard Rajbar – organista

Jelka Pušlar je vodila cekveni pevski zbor od leta 1986 do leta 1993.

Dve leti je uspešno deloval tudi pevski zbor Avis, ki ga je vodila Jelka Pušlar. Zbor je imel številne nastope, redne vaje in samostojne koncerte. Po odhodu pevovodkinje pa zbor ni takoj našel ustrezne zamenjave, zato je prenehal delovati.

Silva Česnik – zborovodkinja (1995–1997), br. Bernard – organist

Zborovodkinja Silva Česnik, doma s Krasa, je vodila cerkveni MePZ po odhodu zborovodkinje Jelke Pušlar.

Br. Bernard Rajbar – zborovodja in organist

br. Bernard Rajbar je doma iz Tišine v Prekmurju. V samostan Stično je vstopil leta 1990 in bil član stiškega konventa do l. 2017, ko je izstopil iz samostana in cistercijanskega reda. Rad se je ukvarjal z rožami in z domačinko Ivanko Kamnikar skrbel za cvetlično okrasje stiške bazilike. Orglanja se je priučil pri organistu in zborovodji p. Antoninu Skubicu; nekaj časa je obiskoval tudi orglarsko šolo v Ljubljani. V letu 1992 je začel z orglanjem, zbor je še vodila gospa Jelka Pušlar. Po njenem odhodu vodi mešani zbor Silva Česnik iz Krasa. Ko pa tudi ona zaključi v Stični, prevzame br. Bernard tako vodenje zbora kot orglanje. Br.Bernard je orglal in vodil CPZ od 1992 do leta 2014. Sedaj živi v Murski Soboti.

Otroški in mladinski pevski zbor

Marta Okorn

Delovanja otroškega pevskega zbora v Stični se je pričelo jeseni leta 2000. Takrat je vodenje otroškega zbora prevzela prof. Marta Okorn. Otroci so z navdušenjem sprejeli izziv in začeli prepevati. V tem času so se udeležili tudi več revij otroških pevskih zborov.

Več o otroškem in mladinskem pevskem zboru lahko preberete na spletni strani Župnije Stična:

https://www.sticna.si/zupnijske-skupine/zbori/otroski-zbor/

https://www.sticna.si/zupnijske-skupine/zbori/mladinski-pevski-zbor/

Mešani pevski zbor Samarijan

P. Maksimiljan File (2004—2008)

Septembra 2004 je bila v župniji Stična ustanovljena mešana pevska zasedba Samarijan, ki jo je vodil p. Maksimiljan File. Zbor je zrasel iz mladinskega zbora, od koder izvira tudi njegovo prvotno ime. Pevci, ki so pred tem prepevali v otroškem in mladinskem zboru, so skozi leta pridobili dragocene izkušnje ter svoje glasbeno znanje in veselje do petja nadgradili z zahtevnejšim sakralnim programom.

Že decembra 2005 je zbor gostoval v Londonu na povabilo Britansko-slovenskega društva, kjer je sodeloval na njihovi tradicionalni božičnici in pripravil koncert slovenskih božičnih pesmi.

Dr. Boštjan Jerman (2008—2011)

Po veliki noči leta 2008 je vodenje zbora prevzel dr. Boštjan Jerman. Julija 2009 je zbor gostoval v bavarskem Hirschaidu ter sodeloval pri praznovanju 10-letnice pobratenja občin Ivančna Gorica in Hirschaid.

Robi Markovič – zborovodja in organist (2005—2018)

V pripravi!

Mešani pevski zbor Chorus Sitticensis

Luka Posavec – zborovodja (2012—2016); Žiga Jernejčič, organist

Septembra 2012 je bil ustanovljen mešani pevski zbor Chorus Sitticensis, katerega sem prevzel kot zborovodja, ob spremljavi Žige Jernejčiča na orglah. Latinsko ime pomeni »Stiški zbor« in izraža svež pogled na cerkveno zborovsko petje, hkrati pa ostaja zvest prvotni ideji – s kakovostno glasbo obogatiti bogoslužje pri sveti maši.

Zbor je štel približno dvajset pevk in pevcev. Redno smo prepevali vsako četrto nedeljo v mesecu pri sveti maši ob 10. uri ter ob večjih cerkvenih praznikih. Sodelovali smo tudi na tradicionalnih božičnih koncertih, ob posebnih priložnostih pa smo nastopali ob spremljavi orkestra.

Pomemben mejnik v delovanju zbora je bilo gostovanje v Frankfurtu 29. maja 2014 na povabilo tamkajšnje slovenske župnije, ki je praznovala 50-letnico delovanja in obhajala sveto birmo. Z manjšo orkestrsko zasedbo smo sodelovali pri slovesni maši, ki jo je vodil beograjski nadškof, po njej pa smo na pogostitvi zapeli še nekaj slovenskih pesmi. Naslednji dan smo prepevali tudi pri sveti maši v domu za ostarele.

Potovanje je bilo prijetno prepletanje koristnega in zabavnega: obiskali smo staro univerzitetno mesto Heidelberg, kjer nas je vodila Ana Omejec, ter si ogledali Frankfurt. Ob tem ni manjkalo petja, smeha in dobre volje. V Stično smo se vrnili v nedeljo, 1. junija, v poznih večernih urah.

Med pomembnejšimi dogodki izstopa tudi slovesni sprejem brazilskega kipa Naše Gospe iz Aparecide 2. marca 2014. Kip je na prošnjo brazilskega veleposlanika Gilberta de Moura prinesel kardinal Raymundo Assis, nadškof iz Aparecide, ki je vodil tudi slovesno bogoslužje.

22. februarja 2016 je bilo ustanovljeno tudi Kulturno društvo Musica Basilicae Sitticensis, katerega prvi predsednik sem postal. V osmih letih delovanja smo v Stično pritegnili številne obiskovalce in ljubitelje glasbe ter soustvarjali bogatejše kulturno in duhovno življenje naše skupnosti. Društvo ni bilo le prostor za glasbo, ampak tudi prostor srečanj, ustvarjalnosti in povezovanja ljudi, za katere glasba pomeni več kot le zvok.

Žiga Jernejčič – organist in zborovodja (2012 — še vedno)

V pripravi!

---

USTANOVITEV MOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA STIČNA (1932)

Lado Ambrožič – Novljan (1908―2004)

K razgibanemu kulturnemu življenju v Stični in njeni okolici je v obdobju med obema svetovnima vojnama odločilno prispeval mladi učitelj Lado Ambrožič. V Stično je prišel leta 1932 in v kraju deloval do leta 1939 ter v njem pustil močan in trajen pečat.

Poleg ustanovitve jadralne skupine Stična, sodelovanja pri gradnji sokolskega doma v Ivančni Gorici ter razvoja telovadnega društva in dramske sekcije Sokola je zaslužen tudi za ustanovitev Moškega pevskega zbora Stična. Ta je pod njegovim vodstvom uspešno deloval vse do leta 1939 in pomembno obogatil glasbeno ter kulturno podobo kraja.

Stiški pevski zbor je imel vaje v novo zgrajenem sokolskem domu v Ivančni Gorici, včasih pa tudi v osnovni šoli. Pevci so gojili domačo pesem in vaščanom prepevali ob različnih priložnostih. Tako je zbor deloval vse do leta 1939, ko je moral Ambrožič zaradi političnih razlogov zapustiti Stično in je bil premeščen na Sinji Vrh.

Spodaj je zapis »iz prve roke«; preberimo, kaj je o zboru zapisal Lado Ambrožič – Novljan:

V Stični smo imeli tudi moški pevski zbor, ki naj bi del pevske kulture ponesel med ljudi. Šestnajst nas je bilo, glasovi še nekoliko grobi in nekultivirani, toda z leti se je zbor razvil v dobro podeželsko pevsko združbo. Prirejali smo koncerte in bili deležni priznanj ter zanimanja prebivalstva. Prepevali smo ljudske pesmi, ki so se najbolj prilegale našim dušam, povzemali in nekoliko prirejali pesmi svojega domačega okolja, na primer Le sekaj, sekaj smrečico, navduševale pa so nas tudi umetne pesmi slovenskih skladateljev.

Kakšnih vrhunskih interpretacij od pevsko nešolanih kmečkih, delavskih in študentskih glasov seveda ni bilo pričakovati, toda naše petje je bilo kljub temu sprejeto kot posebno umetniško in ljudsko bogastvo.

Zbor pa ni gojil le petja. Bili smo družba mislečih in družbeno dejavnih ljudi. Naše vaje so bile tudi pravcati politični krožek. Pogosto pogledam ohranjeno fotografijo zbora in si prikličem v spomin pevce ter takratno dogajanje. Skoraj vsi člani zbora so se priključili osvobodilnemu gibanju.

Franc Mak, predvojni orožnik in čevljar, je 1. novembra 1943 padel v veliki nemški ofenzivi na območju Ilove gore, ko si še ni dobro opomogel od dolgega zapora v taborišču na Rabu; zapustil je petero nepreskrbljenih otrok. Jule Vrbič, študent in šaljivec, je bil pozneje obveščevalni oficir v glavnem štabu slovenske osvobodilne vojske. Jože Kovačič iz Gabrja pri Stični je padel kot borec 2. grupe odredov v bojih okoli Janč in je bil po vojni razglašen za narodnega heroja. Ludvik Zajc je dočakal svoj konec ob torpediranju ladje, na kateri je plul po širnih oceanih. Za svobodo je padel tudi Jože Meglič.

Mag. Cene Matičič (1920―2007)

je septembra 1946 prišel v Stično na povabilo šolskega upravitelja Poldeta Merčuna. Bil je šolan zborovodja, izobraževal se je pri Francetu Maroltu. Žal pa je stiški pevski zbor vodil samo pet mesecev, saj ga je Marolt že januarja naslednje leto poklical v Ljubljano v akademski pevski zbor.
Matičič je bil rojen v stari kamniški družini leta 1920. Umrl je februarja 2007.Po vojni je najprej doštudiral matematiko in fiziko na Pedagoški akademiji v Ljubljani, nato več let poučeval na osnovnih šolah v Stični in Ljubljani

Velika ljubezen Ceneta Matičiča je bila glasba. Še posebej zavzeto se je posvečal reproduktivni glasbeni umetnosti. Že kot otrok je pel na koru. Kot šestnajstletni mladenič je pel tenor v kamniški Liri, nato v Maroltovem akademskem pevskem zboru, bil je član radijskega zbora ter Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič. Cene Matičič je opravil tudi pevovodsko šolo pri Francetu Maroltu. Glasbeni talent in neizmerna želja po lastnem ustvarjalnem prispevku k tovrstni glasbeni umetnosti ga je peljala v vrste tistih, ki niso samo prepevali, temveč tudi vodili in usmerjali številne pevske zbore. Kot ljubiteljski zborovodja je vodil pevske zbore v Kamniku, Tessendorfu, Bruslju in Ljubljani, pa tudi v mladinski delovni brigadi. Višek reproduktivnega ustvarjanja glasbe je bil v Ajdovščini in Dornberku. Povsod je bil zahteven zborovodja in le kot tak je lahko dosegal uspehe na nastopih in tekmovanjih doma in v tujini. Pri vsem tem se je na področju glasbene umetnosti izkazal tudi kot dober organizator in pisec strokovnih kritik.

Avgust Šuligoj (1900―1984)

Avgust Šuligoj se je rodil 19. novembra 1900 v Dolnjem Zemonu. Znan tudi kot dirigent slavnih “Trboveljskih slavčkov”. Leta 1947 je prišel v Stično kot predmeti učitelj na gimnazijo. Z bogatim zborovskim znanjem je nadaljeval Matičičevo delo. Po enem letu dela z zborom je organiziral stiški pevski festival, na katerem je nastopilo okrog 1400 pevcev iz bližnje in daljnje okolice. Leta 1949 pa je moral tudi Šinigoj zapustiti Stično, saj je odšel na drugo službeno mesto. Ob ustanovitvi Mladinskega pevskega zbora Slovenske filharmonije 1949 je prevzel njegovo vodstvo. Zbor je tako ostal brez zborovodje, občasno so se pevci dobivali na vajah vendar uspeha ni bilo kljub različnim pobudam in predlogom. Do leta 1957, ko je v Stično prišel Pavle Žagar občasno učit harmoniko.

Pavel Žagar (1903—1984)

Žagar Pavel se je rodil 10. januarja 1903 na Trebelnem. Šolo za organiste je končal leta 1922. Najprej je služboval v rojstnem kraju, nato pa je bil od januarja 1923 organist in pevovodja v Št. Vidu pri Stični.

Leta 1957 je prišel v Stično kot zborovodja in vodil pevski zbor vse do leta 1975. (od leta 1972 v Višnji Gori?) Po skoraj dvajsetih letih se je zaradi preobremenjenosti umaknil, na njegovo mesto pa je stopil zborovski pevec dr. Milan Lampret.

V tem času je zbor zaradi nenehnih finančnih težav prešel pod okrilje gasilskega društva. Le tako se je lahko ohranil.

Moški pevski zbor pride pod okrilje PGD Stična

Potrebno je omeniti, da je poleg zborovodje imel posebno odgovorno vlogo tudi predsednik zbora. Na to mesto so pevci postavili Miho Kamnikarja, ki je zbor vodil od uspeha do uspeha in skozi krize skoraj dvajset let, do 1980. Njegovo predsednikovanje ni bilo lahko, saj zbor od nikogar ni dobival nobene finančne podpore. Vsa skrb je bila prepuščena predsedniku in pevcem. Toda navezali so stike s stiškim gasilskim društvom, ki je prevzelo zbor v svoje varstvo. Le tako se je zbor lahko ohranil. Leta 1963 so pevci dobili svoje pevske obleke. Leta 1971 je bilo v Stični ustanovljeno kulturno umetniško društvo Stična in vanj se je leta 1976 vključil tudi stiški pevski zbor

Po predstavi Pričarani ženim v režiji Avgusta Bervarja leta 1966, ki je bila združena s koncertom Moškega pevskega zbora Stična, je nastala skupinska fotografija. (več o gledališki dejavnosti v Stični lahko preberete tukaj: https://www.e-sticna.si/gledaliska-dejavnost/

Dr. Milan Lampret (✞1986)

Zborovodja je bil devet let, 1975 – 1985 , dokler tudi njemu ni popustilo zdravje saj je imel težave z vidom. Mesto zborovodje je prepustil Francetu Demšarju iz Ljubljane, sam pa je še prepeval v zboru vse do tragične smrti leta 1986.

Prof. France Demšar

Profesor France Demšar je prišel voditi stiški zbor leta 1995, ko je zamenjal Lampreta.
Po začetnih usklajevanjih in prilagajanju novem zborovodji in njegovem načinu dela je bil zbor kmalu nared za veliko predstavitev publiki. Že spomladi leta 1996 se je skupaj z ženskim zborom Vižmarje-Brod in moškim zborom Sv. Duh-Virmaše predstavil domačiemu občinstvu s koncertom v opatovi kapeli. Ta skupni koncert je bil pravi pevski praznik za Stično. Led je bil prebit in pevovodja je začel verjeti v pevce, pevci pa vanj. Pod taktirko Demšarja so izvedli še veliko uspešnih koncertov, vrh pa je bilo nedvomno praznovanje 60 letnice delovanja MoPZ Stična.

Jelka Pušlar

Jelka Pušlar je vodila…

Franc Strmole

Franc Strmole – Fidanov se je orglanja učil v letih 1947 do 1949. Iz Ljubljane (Rakovnika) ga je prihajal učit Avgust Kos, profesor glasbe, ki se je glasbeno izpopolnjeval na Dunaju. Pouk je plačeval pater Benedikt. Franc Strmole je kot zborovodja stiškega zbora nastopil po odhodu prof. Demšarja. Suvereno je vodil zbor na raznih prireditvah, saj so mu pevci popolnoma zaupali vlogo zborovodje. Zbor je vodil tudi na pogrebih, kjer so z domačo pesmijo pospremili prenekaterega vaščana na zadnji poti. Okoli leta ?? je zbor dokončno prenehal delovati.

---

Šolski zbori

Stična je skozi ves čas ostajala tudi prava »kovnica« novih pevcev – osnovna šola, kjer so otroke v manjših zborčkih na nastope pripravljale predane učiteljice. Pričevanja o nekaterih izmed njih so se ohranila vse do danes.

Od ustanovitve gimnazije v Stični so imeli tudi gimnazijci svoje pevske zbore, s čimer se je glasbeno življenje še dodatno razmahnilo. Ta tradicija se nadaljuje tudi v sodobnem času, saj v Stični deluje več zborov: cerkveni zbori, mešani pevski zbor Zboralica, Oktet fantov, šolski zbori ter vrtčevske pevske skupine najmlajših. Vrsto let uspešno ustvarja tudi Stiški kvartet.

Pomemben pečat glasbeni podobi kraja dajejo tudi glasbene družine, kot sta Okorn in Kovačič, iz katerih izhajajo številni odlični pevci in instrumentalisti. Vse to potrjuje, da glasba in petje v Stični nista le del preteklosti, temveč živa in dragocena kulturna dediščina, ki se prenaša iz roda v rod.

Zvone Lavrič

Viri in zahvala

Viri:

• Cerkveni glasbenik, različne številke.
• Pevec, glasilo Pevske zveze Slovenije, različne številke.
• Več avtorjev: 60 let moškega pevskega zbora Stična, Jubilejni zbornik, Stična 1992
• Ambrožič, Lado: Novljanovo stoletje. Ljubljana: Modrijan, 2006.
• Ravbar, Valerija: Prispevek o bratih Hudovernik, Klasje, avgust 2013.
• Svetovni splet (biografski podatki, objave društev in samostanskih virov).
• Zasebni arhiv e-Stična (stare fotografije, razglednice in pričevanja krajanov).

Zahvala:

Za dragoceno pomoč pri pripravi prispevka se iskreno zahvaljujem Valeriji Ravbar, Marku Okornu in Juretu Strmoletu.

Opomba:

Pri pravopisni in slogovni ureditvi besedila je bila uporabljena tudi pomoč umetne inteligence (ChatGPT, OpenAI).