Ko sem se kot mlad fant smukal okrog »Tišlarije« – opuščene mizarske delavnice v samostanskih prostorih – sem pogosto skozi zaprašena okenska stekla opazoval velik rdeč tovornjak, ki je bil tam parkiran. Na videz zapuščen in s svojo zanimivo obliko mi je že takrat vzbujal zanimanje. Ko smo mnogo let pozneje pripravljali gradivo za zbornik ob 90 letnici PGD Stična, v katerem sem skrbel za predstavitev motorizirane tehnike, me je tovariš Lojze Ljubič, dobitnik Hacetovega priznanja, izzval rekoč, da je treba ta avto nekoč predstaviti v Gasilcu. Mislim, da si ta poseben starodobnik to tudi zasluži. Žal sem predolgo odlašal in tovariš Lojze se je letos poslovil in seboj odnesel premnoge spomine, anekdote in podatke povezane z Pionirjem.
Zgodovina tovarne, ki je bila najbolj znana po imenu Tovarna avtomobilov Maribor (TAM), sega v prva leta II. svetovne vojne, ko so Nemci v okupiranem Mariboru zgradili tovarno, ki je služila proizvodnji letalskih delov. V letu 1942 je bilo v tovarni zaposlenih preko 7000 ljudi. Zavezniki so med mnogimi bombardiranji tovarno do dobra razrušili tako, da je konec vojne pričakala v precej slabem stanju. V tovarni, ki se je takrat imenovala Tovarna letalskih delov Maribor Tezno so izdelovali enostavne kovinske izdelke, med drugimi tudi jedilni pribor.
Junija leta 1945 je tovarno obiskal Josip Broz Tito in kmalu zatem je jugoslovanska vlada odločila, da bo tovarna namenjena proizvodnji tovornjakov. V začetku so se poleg proizvodnje novih tovornjakov ukvarjali tudi s popravilom in sestavljanjem motornih vozil, ki jih po vojni kot mednarodno pomoč dobila Jugoslavija.
Prvo vozilo v proizvodnji je bilo tovorno vozilo imenovano Pionir. Vozilo so izdelovali po licenci češkoslovaške tovarne Praga. V času proizvodnje so bili uvedene mnoge izboljšave, ki so Pionirje precej oddaljile od češkega izvirnika Praga RN 13. V petnajstih letih proizvodnje so naredili preko 17000 vozil različnih izvedb. V tem času so postali največji proizvajalec tovornjakov, avtobusov in pogonskih agregatov (motorjev) za druge v tedanji Jugoslaviji.
Leta 1957 je tovarna odkupila licenco za proizvodnjo tovornjakov Deutz z nosilnostjo 4,5 ton. V tovornjake so vgrajevali 30 % delov domače proizvodnje. Tovornjaki so bili znani po oznaki T 4500 in T 5000.
Leta 1961 se je tovarna preimenoval in dobil svoje prepoznavno ime. TAM je svoje tovornjake in avtobuse prodajal tudi v tujino predvsem v »Neuvrščene države«. Usmerili so se tudi v proizvodnjo vojaških vozil.
V najboljših letih, sredi 80-tih, je bilo v TAM-u zaposlenih preko 8000 ljudi od tega okoli 2000 žensk. Leta 1986 je iz proizvodnih obratov prišlo 200 000 vozilo. Izdelovali so preko 90 tipov različnih vozil.
Razpad Jugoslavije je pomenil tudi začetek konca za industrijskega giganta. Tovarna se po izpadu tržišča ni opomogla. Prišlo je do reorganizacije, ustanovljenih je bilo več družb, ki so nadaljevale delo tovarne TAM. Leta 1996 je bil za vse družbe uveden stečaj.
Na pogorišču je vzklila nova družba Tovarna motornih vozil Maribor, ki je v lastništvu Viator&Vector izdelovala avtobuse, dograjevala in predelovala kamione znamke Iveco in izdelovala šasije. Po večletnih finančnih težavah je marca leta 2011 objavila stečaj.
Na naših cestah še vedno lahko srečamo TAM-ove avtobuse in tovornjake iz zadnjih serij. Sicer so bolj redki, a vendar. Mnogo slovenskih gasilskih društev ima svoja vozila narejena ravno na podvozjih TAM-ovih tovornjakov, legendarni »dajci« T 4500 in T 5000 pa so tarča ljubiteljev starodobnih vozil.
Sicer pa se je iz zgodnejšega proizvodnega obdobja ohranilo le malo tovornih vozil. Po nekaterih podatkih so ohranjena le tri gasilska vozila Tam Pionir. Eno izmed njih je last PGD Stična, ki velja za prvi v celoti v Sloveniji izdelan gasilski tovornjak.
31. 7. 1957 je takratna občinska gasilska zveza Ivančna Gorica za potrebe PGD Stična, že takrat vodilnega društva v zvezi, sklenila pogodbo s tovarno TAM za nakup tovornega vozila TAM Pionir PI-561 in sicer za šasijo z motorjem brez kabine po ceni 2 835 000 din. Vozilo je bilo takoj na voljo in iz Maribora v Stično sta ga pripeljala Ivan Zupančič in Lojze Ljubič. Ker vozilo ni imelo kabine, so jima v TAMu iz neobdelanih desk izdelali preprosto klop z naslonom. Na poti domov sta se ustavila pri prvem kozolcu in iz lat potegnila nekaj snopov slame, s katero sta si tapecirala trdo klop.
Vzporedno z nabavo vozila je bila sklenjena pogodba s karoserijsko delavnico Avtoobnova iz Šempetra pri Novi Gorici za izdelavo gasilske nadgradnje. Načrte za izdelavo nadgradnje je priskrbel Državni sekretariat za notranje zadeve. Vrednost pogodbenih del je bila ocenjena na 1 850 000 din. Rok za izdelavo pa konec marca 1958. Sredi marca 1958 je posebna komisija Državnega sekretariata pregledala izdelano vozilo in ugotovila, da je vozilo izdelano po načrtih in mu izdala spričevalo za uporabo.
Ob prihodu v Stično so gasilci ugotovili, da je vhod v garažo, ki je bila pripravljena za Pionirja, prenizek. Zavihati so morali rokave, v roke vzeti macole in majzlje« in ročno »odštemati« del betonske preklade tako da, je avto lahko zapeljal v garažo.
Vozilo Pionir PI-561 ima 6-valjni 4-taktni bencinski motor z delovno prostornino 3468 cm3 in močjo 51,5 kW oziroma 70 KS. Doseglo je največjo hitrost 80 km/h. Nosilnost vozila znaša 3000 kg. V dvojni kabini je bil prostor za voznika in 10 gasilcev.
Po današnji tipizaciji bi bil Pionir PI-561 vozilo z oznako GV-1. Opremljeno je bilo s prenosno motorno črpalko. Uporabljali so črpalko Rosenbauer B2L iz leta 1928. Črpalko poganja Breuerjev dvovaljni štiritaktni boxer bencinski motor, ki je imel moč 11, 8 kW oziroma 16 KM. Zmogljivost črpalke je bila 600 l/min pri tlaku 8 barov in maksimalno sesalno višino 9 metrov. Črpalka ima dva izliva za priklop gasilke cevi po standardu C. Ohišje je narejeno iz lahko zlitine. Dotična črpalka je obnovljena in razstavljena v preddverju gasilskega doma v Stični in je v delujočem stanju.
Kasneje (leta 1968) je staro Rosenbauerjevo črpalko zamenjala novejša črpalka Rosenbauer A75 VW, za prevoz katere je bila kupljena tudi namenska prikolica Rosenbauer TSA 750. Točno ta črpalka je bila kot eksponat razstavljena na Mednarodni gasilski olimpijadi v Karlovcu, leta 1966.
Prikolico so pripenjali za kombinirano gasilsko vozilo Pionir PI-561, ki je imelo tudi ostalo potrebno opremo: sesalne cevi, tlačne cevi, dvojak in dva ročnika. Od »tehničnega« orodja pa krampi, lopate in sekira. Voda se je črpala iz vodnjakov, iz potoka ali vaških luž. Na vozilu so bila tudi tridelna kljukasta lestev in dva kovinska kavlja nasajena na močnejši leseni drog, po domače »mačka«.
Kljub skrbnem vzdrževanju so se po desetletju uporabe na vozilu Pionir začeli kazati znaki iztrošenosti in ne najboljše kvalitete izdelave. Po naročilu Občinske zveze Grosuplje je leta 1970 sodni izvedenec avtomobilske stroke gospod Magušar opravil podroben pregled tehničnega stanja vozila. V 10 strani dolgem poročilu je natančno popisal vse pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene na vozilu in predlagal ustrezna popravila in rešitve. Največ pripomb je bilo v zvezi z motorjem. Stiški gasilci so želeli v vozilo vgraditi perkinsov diesel motor, a jim je Magušar to odsvetoval, razlog v zapisniku ni naveden. V zvezi s popravilom vozila je bilo kar nekaj težav, saj je bilo v tistem času že težko zagotoviti rezervne dele in dobiti ustreznega in usposobljenega izvajalca del.
Na podlagi Magušarjeve ekspertize je bil avto kasneje urejen in nadalje uporaben za gasilsko delo.
Pionir je bil očitno vsestransko uporaben, saj je znano, da so leta 1969 na letovanje na Debeli Rtič z njim peljali desetino gasilcev pionirjev. Da je bil gasilski tovornjak v tistih časih res eminentna zadeva priča tudi zgodba, da je Pionir včasih služil tudi kot učilnica. Ko je gasilskemu podmladku padla motivacija za delo, so jim mentorji dovolili, da so se mladci posedli na lesene klopi v zadnjem delu kabine in potem so zopet z veliko pozornostjo poslušali svoje mentorje. Ob posebnih priložnostih jih je voznik po »vajah« odpeljal en krog po Stični ali kos poti do doma.
V operativni uporabi je bil do leta 1977, po tem času pa je bil ves čas garažiran, vzdrževan in v voznem stanju. Po prihodu novega vozila GVC 16/30 TAM 125 T10 4×4 v društvo leta 1981 v garažah PGD Stična za Pionirja ni bilo več prostora. Svoj prostor je našel v opuščeni delavnici »Tišlerije« znotraj stiškega samostana. Leta 1987 je bila obnovljena barva karoserije.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je upravni odbor PGD Stična tehtal možnost, da Pionirja proda. Prejeli so že ponudbo potencialnega kupca v višini 5000 DEM. Kasnejši predsednik PGD Stična Jure Strmole pa je predlagal, da se pretehta možnost o donaciji vozila Tehničnemu muzeju Slovenije. Gospod Strmole je bil znanec z gospodom Brovinskyim, zaposlenim v Tehničnem muzeju Slovenije na oddelku za cestni promet, ki je bil ideji zelo naklonjen. Vozilo je bilo za Tehnični muzej Slovenije zanimivo predvsem zaradi tega, ker je eno prvi gasilskih vozil, ki je bilo v celoti (motor, šasija in nadgradnja) narejeno v Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji.
Ideja je padla na plodna tla tudi v PGD Stična in v septembru 1997 je bila podpisna darilna pogodba med PGD Stična in Tehničnim muzejem Slovenije, oktobra 1997 je bil Pionir PI-561 odpeljan v Bistro. V muzejskih delavnicah so obnovili stranska zaboja za orodje in zadnja blatnika, vse ostalo pa je še v originalnem stanju.
Tam Pionir Pi-561 sta na pot v Bistro med drugimi pospremila tudi g. Ivan Zupančič in g. Lojze Ljubič, ista moža, ki sta ga leta 1958 tudi pripeljala iz Maribora v Stično.
Ogledate si ga lahko kot del stalne razstave na oddelku za cestni promet Tehničnega muzeja v Bistri kjer stoji ob boku drugim eminentnim vozilom iz nekih drugih časov. Pionir je bil ponos stiških gasilcev v preteklosti. Prav tako smo naj ponosni tudi danes.
Gregor Arko
Fotogalerija:
