Gradišče nad Šentvidom pri Stični leži nad velikim podzemeljskim jezerom. Da se ne bi pogreznilo vanj, v Rimu vsak dan bero mašo. Tako pravi legenda, ki pa ni daleč od resnice. Globoko pod hribom Gradišče se v Šimenkovem breznu skriva podzemno jezero.
Šimenkovo brezno ima več imen, a v jamarskem katastru nosi omenjenega. To ime je dobilo po nekdanjem lastniku zemljišča Alojzu Staretu, po domače Šimenku iz bližnjih Mekinj nad Stično. Do jame pridemo iz Mekinj tako, da s ceste na Gradišče zavijemo malo pred parkiriščem na pot, ki vodi mimo edinega kozolca tam okoli. Na razcepu ob gozdu zavijemo na desno slabšo pot. Kmalu pod potjo zagledamo kovinski pokrov, s katerim je zaprt vhod v Šimenkovo brezno.
Zgodovina raziskovanj
Prve omembe Šimenkovega brezna zasledimo že v ljudskih pripovedkah in tudi v zgodnjih zapisanih legendah. Pričevanj o prvih raziskovanjih pa v jamarskih arhivskih zapisih skoraj ne najdemo, pač v časopisnih člankih v letih 1933 in 1934. Iz njih razberemo, da so v stiški okolici začeli najprej raziskovati Ilovško brezno, temu pa je sledilo Šimenkovo.
Imen prvih raziskovalcev iz teh zapisov ne izvemo, vemo samo, da so bili domačini. Bolje je opisan način raziskovanja in dosežki. Nad vhodom so naredili leseno konstrukcijo in z nje s škripcem spuščali v jamo 1,5 cm debelo in 100 m dolgo vrv, nabavljeno v grosupeljski vrvarni. Jamar je sedel na pol metra dolgem količku, pritrjenem na koncu vrvi. Ko so se tako spustili do dna vhodnega brezna, jim je prepih ugasnil karbidovko. To jih je opogumilo, da so kopali naprej in si pri tem pomagali tudi z miniranjem. Prišli so v nižje dele jame in po sedmih tednih truda polnega dela naleteli na podzemno jezero. Stroške svojega podviga so krili s prostovoljnimi prispevki, večji prispevek je dal industrijec Anton Rojec.
Odkritje podzemnega jezera je povečalo zanimanje za raziskovanje jame. Raziskovanje je podpiral zlasti industrijec Josip Lavrič, ki je iskal vodo za svojo usnjarno. Vhodno brezno so opremili z lestvami, ki so jih trdno vpeli z lesenimi odri. Vhod v jamo so obbetonirali in zaprli tako, da se je lahko odpiral navznoter in navzven. Tako opremljeno so začeli obiskovati tudi ljudje, ki sicer niso sodelovali pri raziskovanju, in pojavila so se razmišljanja o opremi jame za turistični obisk, a teh idej niso uresničili.
Zaradi odkritja podzemne vode v zaledju Virskega potoka, ki je bilo takrat že več kot stoletje znano po svojih izredno velikih človeških ribicah, so se za jamo začeli zanimati tudi v Društvu za raziskovanje jam iz Ljubljane. Obiskali so jo in ji pripisali izreden pomen. V jami jih je vodil ing. Ludvik Fedran, ki je v časopisnih poročilih in v zapisniku Društva za raziskovanje jam edini imenovani raziskovalec jame.
Po letu 1934 se poročila o raziskovanju jame v časopisih ne pojavljajo več. Raziskovanja so se nadaljevala šele po 2. svetovni vojni. Najprej že leta 1950 na pobudo Komiteja za kovinsko industrijo, ki je iskal vodo za tovarno v Šentvidu pri Stični. Potem so jo ljubljanski jamarji obiskali še trikrat v letih 1950, 1961 in 1964, a so imeli težave z iskanjem prehoda v spodnji del jame. V tem obdobju so bili še vidni ostanki lesenih lestev.
Galerija posnetkov s spuščanja skozi vhodno brezno do podora:
Zanimanje za brezno je po letu 1964 zamrlo skoraj za 30 let. Leta 1993 so se ponovno lotili raziskovanja jamarji Jamarskega kluba Železničar iz Ljubljane. Takrat niso več naleteli na sledi lestev, odrov in vhodnih vrat. Člani Planinskega društva Šentvid pri Stični so julija 1993 jamo ponovno zaprli. Okoli vhoda so vlili betonski okvir in namestili železna vrata. Decembra 1997 je nadaljnja raziskovanja prekinila smrtna nesreča jamarke Špele Klemen v enem od jamskih sifonov.
Opis jame
Od približno 1,5 x 2 m široke vhodne odprtine sega vhodno brezno 45 m v globino. Nadaljuje se v strm podor iz podornega kamenja, razpadle mrhovine in vsakršnih odpadkov. Najbolj nevaren del poti je ozka pasaža pod podorom, kajti podorne skale slonijo le na ostanku drevesnega debla in masivnejših odpadkih. Od pasaže se pot nadaljuje skozi vodoraven rov, ki se čez nekaj časa izteče v 8 m globoko brezno. Skozenj se spusti v nižje ležeči 113 metrov dolgi Rov dobre nade. Ta se na koncu razcepi v tri rove – Rojčev, Fedranov in Lavričev. Rojčev rov leži v višjem nivoju, dolg je 51 m in se konča s podorom oziroma z neprehodno zožitvijo. Lavričev rov je dolg 52 m in na njegovem koncu priteče iz pritočnega sifona potoček. Sifon je velik 5 x 6 m. Potoček teče v Fedranov rov in se v njegovi končni dvorani izlije v sifonsko jezero, veliko 19 x 17 m. Potoček je od pritočnega sifona do jezera dolg 92 m. Iz Fedranovega rov vodi naprej še 20 m dolg Jožefov rov, ki je na koncu zadelan s sigo.
Iz nobenega od teh rovov torej ni mogoče naprej brez potopov v sifone. Zato se je odkrivanje nadaljnih delov jame lahko začelo šele v obdobju, ko se je uveljavilo jamsko potapljanje. V Šimenkovem breznu se je to zgodilo leta 1993.
Najprej je največ upanja zbujalo podzemno jezero na koncu Fedranovega rova. A se je izkazalo, da vsak potop sproži oblak mulja in do take mere skali sicer kristalno bistro vodo, da ni bilo mogoče najti nadaljevanja sifona. Zaradi majhnega pretoka pa voda potrebuje zelo dolgo, da se spet zbistri.
Raziskave so nato nadaljevali v pritočnem sifonu na koncu Lavričevega rova. Tudi tu so bili problemi z vidljivostjo, a se je Tomu Vrhovcu uspelo pretipati skozi. Preplavati je treba tri sifone. Prvi je globok 3 m in dolg 14 m. Sledi manjša dvorana velikosti 5 x 5 m, nato pa drugi sifon globok 1,5 m in dolg 8 m. Sledi večja dvorana široka 10 m in dolga 30 m, za njo pa tretji sifon z največjo globino 7 m in dolžino 25 m. Za sifonom se nadaljuje Špelin rov, ki je širok in visok okoli 5 m. Po njem teče potoček, ki na določeni razdalji ponikne, a se kasneje spet pojavi. Po nekaj več kot 100 m se od Špelinega rova odcepi do 2 m širok Novakov rov, po katerem tudi teče potoček. Po približno 100 m se konča z neprehodno ožino. Špelin rov pa se s potočkom vred nadaljuje naprej in sčasoma preide v pravi podzemni kanjon, ki je vedno težje prehoden. Do prekinitve raziskovanj ga niso uspeli izmeriti do konca.
Po dosedanjih meritvah je jama dolga 920 m in globoka 104 m.
Jamsko okrasje
Kapniškega okrasja je v jami le malo. Le tu in tam naletimo na manjše kapnike. S sigovim okrasjem je najlepše okrašen Špelin rov, kjer v začetku teče potok po sigovi polici okoli pol metra nad tlemi. Kjer pa rov preide v kanjon, je dno struge prekrito z zlatorumeno sigo.
V jami je zelo zanimiv tudi pojav limonitnih prodnikov na nekaterih policah v Rojčevem in Fedranovem rovu. Njihov maksimalni premer znaša do 1 cm, prevladujejo pa prodniki velikosti do 5 mm.
Galerija posnetkov s poti po Fedranovem rovu proti veliki dvorani:
Živalski svet
Biologi Šimenkovega brezna niso pogosto obiskovali, zato lahko postrežejo le s prikazom živalskega sveta, ne pa z resnim popisom favne. A kljub temu je primerjava z izviroma Vir in Rupnice pri Stični, ki bi lahko bila povezana z vodami iz Šimenkovega brezna, možna in poučna.
Od kopenskih jamskih živalic so našli hroščke jamske brzce, drobnovratnike, rakce jamske mokrice, jamske pajke in polžke jamničarje. Od vodnih pa rakce gladke jamske ježke, slepe postranice, jamske kozice, navadne bibice in še nekatere manjše živali. Niso pa doslej našli rakca trnasti jamski ježek, ki ga izplavlja izvir Rupnice. Seveda je tako majhno živalco mogoče spregledati. A nihče od jamarjev ali potapljačev tudi ne poroča, da bi kdaj videl človeško ribico.
Pač pa so biologi proučili favno, ki jo iz podzemlja izplavlja potok Vir na Viru pri Stični. Virskemu izviru in Šimenkovemu breznu so skupne le tri vrste, ki pa so splošno razširjene po širšem območju in zato ne pričajo o nujnosti vodne povezave. Voda v Virskem izviru sicer izplavlja tudi rakca navadna bibica, a le primerke z normalno razvitimi očmi, medtem ko v Šimenkovem breznu živijo primerki povsem brez oči ali pa vsaj brez očesnega pigmenta. V Virskem izviru in Rupnici prihajajo na plano tudi človeške ribice, ki jih v Šimenkovem breznu niso videli.
Posnetki s konca Fedranovega rova:
Povezava Šimenkovega brezna in Virskega izvira
Ker po Šimenkovem breznu teče potoček, ki izginja v sifonskem jezeru Fedranovega rova, se poraja vprašanje, kam odteka njegova voda. V bližini so štirje izviri: vzhodno Češnjiški izvir in Maklenovec pri Češnjicah, južno Virski izvir in jugozahodno izvir Rupnice. Med njimi zaradi svojih človeških ribic najbolj vznemirja misel, da se iz Šimenkovega brezna napaja Virski izvir.
Ohranjenih je nekaj zapisnikov, v katerih poročjo o barvanjih, pri katerih naj bi se barva pojavila v Virskem izviru. Žal pa doslej niso našli niti enega zapisnika, ki bi ga o takem barvanju naredil izvajalec barvanja sam. Tudi v članku Alfreda Šerka leta 1946 o pregledu sledilnih barvanj v Sloveniji pred 2. svetovno vojno barvanja v Šimenkovem breznu ni zaslediti.
Odsotnost človeške ribice v Šimenkovem breznu in druge razlike v živalstvu med jamo in okoliškimi izviri namigujejo na svojevrstno izoliranost vode v breznu. Taka izoliranost je dejansko možna, saj južno od Šimenkovega brezna poteka močan Dinarski prelom. Če ta prelom predstavlja pregrado za vodne pretoke, se voda iz brezna lahko drenira le proti izvirom južno od Češnjic. Je pa tako razmišljanje seveda le hipoteza, ki bi jo lahko potrdile samo dodatne raziskave, zlasti široko zasnovan sledilni poskus.
Ne glede na pomanjkanje resnih poročil o barvanjih in na razlike v živalstvu, pa Virski potok itak dobiva veliko večje količine vode, kot bi mu jih lahko “dobavljalo” Šimenkovo brezno. Z merjenji vodnih pretokov v breznu in v Virskem potoku so namreč ugotovili, da Virski potok potrebuje za povprečen pretok, kot ga ima, 2,3 km2 napajalne površine, voda iz Brezna pa je ob tamkajšnjem povprečnem pretoku sposobna napajati le 0,8 km2 površine. Virski izvir torej v vsakem primeru dobiva večino vode od drugod, ne iz Šimenkovega brezna.
Če bi resne raziskave potrdile, da se Virski potok ne napaja iz Šimenkovega brezna, bi to seveda pomenilo še večjo zagonetnost tega že itak vprašanja vzbujajočega izvira.
Ob pritočnem sifonu na koncu Lavričevega rova:
Izvleček iz članka Šimenkovo brezno, Miha Brenčič, Igor Perpar, Boris Sket v reviji Naše jame naredila Tatjana Kordiš.
Za branje originalnega članka klikni tukaj: http://www.jamarska-zveza.si/images/Documents/Nase_jame/Nase_jame_41_1999.pdf
Fotografije Peter Gedei http://www.petergedei.com/, načrt jame Igor Perpar
Špela Klemen
25.decembra 1997 se je na povratku z merjenj v Špelinem rovu Šimenkovega brezna v njegovem 3. sifonu smrtno ponesrečila takratna predsednica Jamarskega kluba Železničar Špela Klemen. Čeprav je njena smrt zavrla nadaljnje raziskovanje brezna, se je po tem vsako leto nekaj njenih klubskih kolegov spustilo do prvega sifona in ji prižgalo svečko v spomin. Za ogled fotoreportaže z enega teh spustov klikni: tukaj
Špelo je pogosto obiskovanje Šimankovega brezna in pa bližina Katujške jame s svojo znano legendo O jami, po kateri se pride na oni svet, navdihnila pri izbiri teme za knjižico, ki jo je morala ilustrirati za svojo diplomsko nalogo. Knjižici je dala naslov Kako je Tinček padel v jamo. V Sloveniji, deželi matičnega Krasa in tudi našega dolenjskega krasa imamo nerazumljivo malo otroške in mladinske literature s kraško tematiko. Počaščeni smo lahko, da je eno redkih takih knjižic navdihnilo prav naše okolje. Za ogled knjižice klikni: www.jkz.si/spela/
Čiščenje Šimenkovega brezna
6. novembra 2010 je Jamarski klub Železničar v sodelovanju z Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU izvedel v Šimenkovem breznu čistilno akcijo v okviru evropskega projekta Zaščita podzemnega krasa. Čiščenje jame je pomembno zato, ker je v njej voda, ki odteka navzdol v okoliške izvire ali pa v podtalnico. Pomembno pa je tudi zaradi ohranjanja življenjskega prostora podzemnih živali, saj le te poseljujejo robno območje v severnem delu Dinarskega krasa. Onesnažen je del pod 50 m globokim vhodnim breznom.
V akciji, ki je trajala približno 13 ur, je sodelovalo okoli 50 jamarjev. Pridružiliso se tudi posamezniki iz Jamarskega kluba Krka in Jamarskega društva Logatec. Iz jame so odstranili okoli 4 m3 odpadkov. Ker pa so bile smeti pomešane s podornim kamenjem, je bilo potrebno v jami preložiti okoli 6 m3 skal, da so smeti sploh postale dostopne. Med smetmi so prevladovale živalske kosti, železo (avtomobilski deli, deli motorjev in koles,…) ter oblačila in obutev. Naleteli so tudi na kosti, za katere so posumili, da so človeške, zato so akcijo zaključili in najdbo prijavili policiji. Čeprav so očistili ključne dele v jami, domnevajo, da je pod zadnjim podorom še več smeti, ki bi jih bilo treba v podobni akciji še zvleči na plano.
.