V letih 1934-39 je v Stični delovala Jadralna skupina Stična, ena najmočnejših in najbolj zagnanih letalskih organizacij ljubljanskega aerokluba. Na pubudo svojega stanovskega tovariša Rudija Piculina iz Velikih Lašč jo je ustanovil takratni stiški učitelj, Ljubljančan Lado Ambrožič, vsestranski organizator in pobudnik kulturnoprosvetnega ustvarjanja ter pronicljiv opazovalec političnega dogajanja v predaprilski Jugoslaviji. Jadralno skupino so poleg Ambrožiča sestavljali napredni ljubljanski študentje in konstruktorji ter domačini, tako Milivoj Šircelj, Slavko Pregelj, inženir in univerzitetni profesor Anton Kuhelj, Božo Učakar, Albert Grobler, Slavko Lampret, Vilko Kopecky, Jože Perme, Jule Vrbič, Ludvik Starič in še nekateri drugi. Starič, legendarni motociklistični dirkač, v svetu znan kot Leteči Kranjec, je za potrebe društva kupil starega Forda, s katerim je prevažal letala na Bloke in na Grmado nad Ortnekom.
V treh letih so bila v Stični zgrajena štiri jadralna letala, povečini z denarjem, ki so ga prispevali člani skupine in seveda s prostovoljnim delom.
Članek iz časopisa Slovenski narod z dne 9. februarja 1935, ki vabi ljubitelje letenja v Stično na ogled izdelave letala.
Leta 1936 so v Stični zgradili za tisti čas eno najboljših jadralnih letal, ki je bilo usposobljeno za vrhunske dosežke. To je bilo letalo GRUNAU BABY, ki sta ga na podu Binčeta Lampreta po nemškem konstrukcijskem načrtu v glavnem gradila Lado Ambrožič in domači mizar Jože Perme – Mežnarjev Jože. Med gradnjo so si letalo nenavadne lepote in veličine – čez krila je merilo kakih štirinajst metrov, sestavljeno pa je bilo iz lesa, platna in okovja-, hodili ogledovat domačini od blizu in daleč, še več navdušenja pa je bilo potem, ko je Grunau Baby poletela z Nograda proti Marofu. Ambrožič je v tistem času prav s tem letalom na Blokah naskakoval državni rekord v vztrajnem jadralnem letenju, 10 ur in 47 minut, vendar je bil prekratek za pičlih 12 minut.
Zanimivo je, na kakšen način so tedanja jadralna letala vzletala. – Za repom letala so v zemljo zabili železen klin, na katerega je bilo s pomočjo sprožilca pripeto letalo. Na kljuko, pritrjeno na kljunu letala, so pripeli gumijasto vrv, speljano v dva kraka; ob vsak krak so se postavili po trije možje, ki so na povelje začeli korakoma nategovati vrvi. Na povelje »teci« so vrvi nategovali v teku , na povelje »spusti« pa je tisti pri repu letala odpel sprožilec in letalo se je katapultiralo v zrak. Kot kamen iz frače. Vrv se je potem sama snela s kljuke in padla na zemljo. – Pri vsakem prevozu letala iz Stične na Nograd je skoraj vedno sodelovala mala množica fantov, mož in mladeži, razstavljeno letalo pa je v hrib s konjsko vprego vozil domačin Pungeršček.
Delovanje stiške jadralne skupine je zamrlo tik pred drugo svetovno vojno in sicer iz političnih razlogov. Leta 1938 se je stiško letalsko društvo znašlo v primežu pritiskov in groženj s strani vodstva Ljubljanskega aerokluba, ki so mu stiški jadralci očitali politizacijo in klerikalizem. Odgovor Ljubljane je bil grob; ravnanje stiške letalske organizacije je bilo označeno kot protidržavno delovanje in kot hujskanje mladine k nepokorščini. Učitelja Ambrožiča so iz Stične premestili na Sinji Vrh v Beli krajini in tako dosegli, da je Stiška letalska organizacija kmalu zatem zamrla.
(Ludvik Starič: Kragulje gnezdo, Mladinska knjiga, 1957, str.14-41; Lado Ambrožič ml. Novljanovo stoletje, Založba Modrijan, Ljubljana, 2006, str. 52-96).
Fotogalerija
