Stična s širšo okolico se je na okupacijo odzvala spontano in odločno, v organizacijskem smislu razvejano in mobilizacijsko. Narodnoosvobodilno gibanje tod ni nastalo šele leta 41, ampak že prej, v politično aktivnem družbenem okolju, protifašistični boj pa je bil deležen nesporne podpore prebivalstva tudi spričo največjih tveganj. Vključilo se je vse, kar je bilo naprednega, ljudje so delovali kot aktivisti, nemalo pa jih je odšlo v partizanske enote. Davek ni bil majhen: veliko jih je padlo, mnoge so odpeljali v fašistična koncentracijska taborišča, požgane so bile domačije. Število in imena padlih na obelisku v samem središču Stične spominjajo in opominjajo na čas velike narodove preizkušnje.
Že konec julija 1941 so na območju Višnja Gora – Stična – Krka ustanovili okrožni odbor OF za Stično, politično platformo za oborožen odpor proti okupatorju. Kmalu za tem, 17. avgusta, pa je bila na pobudo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet na Mihelci pri Primskovem ustanovljena Stiška četa, ki so jo sprva sestavljali v glavnem Ljubljančani, tem pa so se pridružili fantje in možje iz vseh okoliških vasi, od Suhe krajine, Ivančne Gorice, Vira, Šentvida, Radohove vasi, Temenice, Višnje Gore pa do Potoka ter Velike Dobrave in Pristave v severnem delu stiškega političnega okrožja, kjer je potekala okupacijska nemško-italijanska meja. Spomladi 1942 je bil za komandirja Stiške čete imenovan domačin Jože Kovačič, po njem se je enote prijelo ime Jožetova četa; Kovačič je kasneje kot borec II. grupe odredov padel v bojih pri Tujem grmu v bližini Janč in bil po vojni proglašen za narodnega heroja. Stiška četa je bila ustanovljena med prvimi enotami narodnoosvobodilne vojske Slovenije in bila prva partizanska enota na tem območju.
Pomembno, a drugačno vlogo med vojno je odigral stiški samostan; v svojem okolišu je imel velik vpliv, žal pa se je ob okupaciji opredelil tako kot osrednja slovenska cerkvena ustanova v Ljubljani. 27.junija 1941 je samostan obiskal predstavnik fašistične civilne oblasti Emilio Grazioli in se sestal z opatom dr. Avguštinom Kostelcem. Cistercijanski samostan v Stični je kmalu postal središče belogardističnega delovanja za ta del Dolenjske, kjer je deloval poseben pododbor Slovenske legije za območje med Suho krajino in tedanjo nemško-italijansko okupacijsko mejo.
Stična je bila tako rekoč vse do konca vojne pomembna okupatorjeva postojanka, najprej italijanska, nato nemška oz. domobranska. Domače prebivalstvo se s tujo vojsko ni kaj veliko družilo, bile pa so tudi izjeme in tako so sodelavci VOS, v času, ko je bila v Stični italijanska postojanka, likvidirali tri domnevne izdajalce. Ob kapitulaciji fašistične Italije so se tako imenovane vaške straže iz postojank med dolenjsko železniško progo in nemško mejo, ki so zdaj izgubile vojaško zaslombo, večinoma zbrale prav v Stični in se 9. septembra združile v samostojen bataljon. A že naslednji dan jih je zajela in razorožila Cankarjeva brigade, ki se je v Stično (Ivančno Gorico) pripeljala kar z vlakom in presenetila vodstvo belogardistov.
Poleti 1944 je nemški okupator ob dolenjskih prometnih žilah razvil dva centra in ju močno okrepil; to sta bila center v Novem mestu in vozel domobranskih postojank v Šentvidu pri Stični, v Stični in v Višnji Gori; te postojanske so imele skupaj kar pet manevrskih bataljonov. V Stični je tako deloval 1. bataljon, ki mu je sprva poveljeval major Ladislav Križ.
Tako je nastalo na tem območju močno udarno domobransko jedro, ki je do konca vojne, skupaj z nemškimi policijskimi enotami, napadalo partizansko ozemlje. Nemški general Erwin Rösener, višji vodja SS in policije, je konec avgusta 1944 s posebnim odlokom potrdil pomen domobranskega vozlišča okoli Stične, ko je ukazal, da se v Stični ustanovi šola za boj proti partizanom, ki jo je vodil nemški stotnik Erich Schumacher. Stiška domobranska postojanka je bila trn v peti narodnoosvobodilnemu gibanju, zato so jo partizanske enote nekajkrat poskušale likvidirati, a brez uspeha.
Najodmevnejši medvojni dogodek v Stični pa se je zgodil zadnjo nedeljo v avgustu 1944, ko se je Gubčeva brigade odločila za nenavadno diverzantsko akcijo proti štabu domobranskega bataljona v Stični, ki je bil nastanjen v tamkajšnji občinski zgradbi. Brigadni minerci so Mariji Grmovšek iz Dolnjih Prapreč izročili paket za poveljnika bataljona, majorja Ladislava Križa. Pošiljko je v štab odnesla skupaj s svojo sestrico Božo Grmovšek. Spričo odsotnosti komandanta Križa sta paket izročili nadporočniku Dragu Banu ter počakali, da jima je izročil potrdilo o prejemu. A ob odpiranju paketa je nastala strahovita eksplozija, ki je malodane odtrgala vso severno polovico dvonadstropne občinske stavbe. Podatki o številu mrtvih se med seboj precej razlikujejo; po eni od različic naj bi bilo ubitih šest domobrancev, po drugi pa le Križev namestnik. Deklici, prinašalki peklenskega stroja, ki seveda nista vedeli, kaj je bilo v paketu, pa sta bili ranjeni in prepeljani v bolnišnico. – Dogodek je pomemben tudi zaradi tega, ker je v drugem nadstropju občinske hiše tedaj stanovala slovenske pesnica Vida Taufer, ki je bila v Stični učiteljica od leta 1928 do 1944. Ob eksploziji jo je vrglo v zaboj za premog in na njeno srečo je med ruševine na dvorišču pristala brez omembe vrednih poškodb.
(Jože Šeme: Opis revolucionarnih dogajanj v okrožju Stična v prvem delu obdobja narodnoosvobodilnega gibanja, Borec 6/7, 1986, str. 321-351; Ivan Ferlež: Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942, Knjižnica NOV in POS 2, Ljubljana, 1972, str. 148 in 422; Franček Saje: Belogardizem, druga, dopolnjena izdaja, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1952, str. 57 in 455; Lado Ambrožič-Novljan: Gubčeva brigade, Knjižnica NOV in POS 8, Ljubljana, 1972, str. 331, 742 in 743; Boris Mlakar: Slovensko domobranstvo 1943-1945, Slovenska matica v Ljubljani, 2003, str.177; Milena Vrenčur, Ivan Križnar: V navzkrižnem ognju, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 336; Klasje, časopis občine Ivančna Gorica, 17.oktober 2009).