Franc Kovač je kot dolgoletni učitelj v Stični pustil neizbrisen pečat, zato si zasluži, da se mu posvetimo in strnemo v zapis ključne podatke o njegovem življenju in delu. Njegov prispevek k izobraževanju in razvoju lokalne skupnosti je bil izjemen, zato je pomembno, da ohranimo spomin nanj.
Franc Kovač se je rodil 12. septembra 1852 v Češnjicah pri Šentjanžu na Dolenjskem. Ljudsko šolo in takratno dvorazredno realko je končal v Celju leta 1868, nato pa nadaljeval šolanje na ljubljanskem učiteljišču. Maturiral je leta 1871 in takoj zatem odšel za začasnega in samostojnega učitelja v Stično. O njegovi mladosti ni veliko znanega, nekaj podatkov pa najdemo v zapisu njegovega nekdanjega sošolca, ki je bil objavljen v Učiteljskem tovarišu:
“Osebno sem ga spoznal že kot 14-letnega učenca v tretjem razredu v Celju; bila sva skupaj na stanovanju. Prve pojme in vaje v igranju ter notnem zapisu sem mu podajal jaz. Pričel je igrati na mojih malih orglah z enim izpremenom (register-barva zvoka). Z veliko vnemo in veseljem se je kasneje posvetil petju in cerkveni glasbi. Postal je izvrsten tenorist in odličen organist.”
V kasnejših letih so ga opisovali kot živahnega, veselega in dobrovoljnega človeka – skratka, kot temperamentnega gospoda. Posebej je bil prijazen in gostoljuben do svojih stanovskih kolegov, dokler je bil še samski. Po poroki pa se je posvetil družinskemu življenju in postal skrben družinski človek.
Učitelj Franc Kovač je po prihodu v Stično dobil stanovanje v prostorih samostana. Tam so stanovali tudi številni uradniki in drugi zaposleni na sodišču in davkariji. To je bilo namreč obdobje, ko so bili menihi izgnani, samostansko poslopje pa namenjeno drugim dejavnostim, v njem je bila tudi šola.
Mladi učitelj je najbrž hodil v gostilno čez cesto na hrano, pa tudi iskat družbo. Lastniki gostilne so bili Tomšiči iz Dednega Dola pri Višnji Gori. Pravzaprav starša tedaj nista bila več živa. Mati je umrla že leta 1870, oče pa leto dni kasneje. Starejši brat Anton, ki je bil v Mariboru urednik časopisa Slovenski narod, je tudi umrl leta 1871. Mlajši Franc je študiral v Pragi in potem služboval kot gradbenik v tujini. Tako je hči Marija podedovala domačijo in vodila gostilno. Bila verjetno dovolj razgledana in družabna, da je bila primerna izbira za učiteljevo soprogo. Kar nekaj časa je namreč živela pri bratu v Mariboru in mu gospdinjila. S Kovačem sta se poročila 26.11.1873 v Stični. Rodili so se jima trije otroci: dva Franca, ki sta umrla že po nekaj mesecih in hči Marija, ki je dočakala leto in pol ter celo za dva meseca preživela mater, ki je zatisnila oči 7.6.1879. Imela je komaj 26 let. Umrla je za jetiko kakor vsi njeni.
- Franz 7.11.1874 ✝︎ 2.4.1875
- Frančišek Janez 8.3.1877 ✝︎ 14.10.1879
- Marija Gabrijela 11.3.1878 ✝︎ 8.10.1879
Vdovec Kovač je po ženini smrti postal lastnik gostilne in nekdanjega Tomšičevega imetja. Sam ni vodil gostilne, ampak jo je dajal v najem. Eden izmed najemnikov je bil najbrž tudi Carl Graul iz Višnje Gore.
Tako se je morda spoznal z družino Karlovega starejšega brata Ignaca, ki je ostal na domu, in se poročil s sosedo Marijo Košir. Iz tega zakona sta bili tudi Jožefa (r.1.11.1868) in Marija (r.20.8.1862). Marija se je poročila z gostilničarjem Ignacem Zoretom v Črni potok pri Šmartnem. Zoretova, ki svojih otrok nista imela, sta bila botra vsem otrokom sestre Marije in jim zapustila tudi znatno premoženje. Jožefa pa se je poročila z učiteljem Kovačem.
Poroka je bila 24. 8. 1885 v Višnji Gori. Ženin je bil takrat star 34 let, nevesta pa 18. V zakonu sta imela šest otrok, tri deklice in tri dečke. Tudi v tem zakonu so zgodaj umrli trije otroci. Dva fanta in eno dekle so dočakali starost, doštudirali in se posvetili učiteljskemu poklicu.
- Milan Vincencij 22.1.1887 ✝︎ 6.3.1887
- Viktor Jožef 22.12.1888 ✝︎ 5.6.1952
- Miroslav Nestor 26.2.1890 ✝︎ 11.3. 1946
- Stephanija Crila 8.4.1891 ✝︎ 9.3.1892
- Ana Jožefa Marija 6. 7.1892 ✝︎ grob v Višnji Gori
- Jožefa Marija 5.12.1897 ✝︎ 5.1. 1990
Fortunova hiša
Naj povem nekaj o hiši, v kateri so se rodili in odraščali otroci učitelja Kovača. To je hiša, ki jo vsi poznamo pod imenom Fortunova hiša. Prvotno je bila manjša stavba od današnje, stala je izven samostanskega kompleksa in je bila namenjena smostanskim delavcem, mogoče tudi gostom. V času razpusta samostana od 1784 do 1898 je bila, kot večina samostanskih stavb, podržavljena in prodana.
Od samostanskega obzidja jo ločita le potok in cesta. Stoji v nekakem trikotniku, saj jo cesta, ki vodi mimo po drugi strani prti Gabrju, loči od hribčka, kjer stoji šola. To ime je dobila po trgovcu Fortuni, ki je bil sprva lastnik Gradička v Stični. Toda po bankrotu ga je moral prodati. Njegov sin, tudi Franc, je kupil hišo od učitelja Kovača, ki se je vselil v učiteljsko stanovanje v novi šoli. Fortunova družina se je začasno naselila v samostanskih prostorih. Med tem je vneto napredovala obnova nekdanjega Kovačevega domovanja. Časopis Domoljub 25.10.1906 poroča: »Čujemo, da se preseli g. Fortuna iz samostanskega poslopja v lastno lepo predelano hišo, katero je kupil od g. nadučitelja Kovača. Tudi pošta in brzojavni urad se preseli v imenovano hišo.«
Slavni ljubljanski stavbeniki, sinovi Gustava Töniesa so hišo precej povečali, sezidali gospodarsko poslopje in lepo ograjo, ki jo lahko občudujemo še danes. V prenovljeni Fortunovi hiši je dobil prostor tudi poštni urad Zatičina, ki ga je vodila lastnikova sestra Fani Fortuna. Meseca maja 1905 je pošta dobila tudi brzojav, oz telegrafsko linijo.
Pogled na današnjo stavbo ne ponuja več nekdanje imenitnosti, saj po raznih adaptacijah počasi izgublja svojo prvotno podobo.
Želja po novi šoli
Leta 1898, ko so se beli menihi vrnili v Stično, je kmalu postalo jasno, da bo morala samostan, poleg sodišča in davkarije, kmalu zapustiti tudi šola. Verjetno sta župan Gorišek in učitelj Kovač že takrat načrtovala gradnjo nove štirirazredne šole s stanovanji za učitelje. Ti so prihajali večinoma iz oddaljenih krajev in niso imeli ustreznih stanovanj, prehranjevali pa so se v lokalnih gostilnah. Gorišek in Kovač sta se na novo situacijo odzvala z odločnimi ukrepi, saj sta želela izboljšati pogoje za izobraževanje. V ta namen sta ustanovila krajni šolski svet, katerega predsednik je bil Fran Kovač. Po ugodni ceni so kupili zemljišče za šolo, na severni strani ob samostanu, s čimer so postavili temelje za gradnjo novega šolskega poslopja.
Iz nekega pisma, ki ga je Kovač pisal svojemu stanovskemu tovarišu, nadučitelju v Hajdini Josipu Levičniku, smo izvedeli nekaj zanimivih podatkov: ...bil je krajni šolski svet zatiški pri nakupu stavbnega prostora zelo srečen. Plačal je zanj le 123 kron, kar je zelo malo, če se pomisli, da bo prostora v novi zgradbi ne le za štiri-razredno ljudsko šolo, nego tudi zraven še za stanovanja vsega učnega osebja. Začelo se je zidati 26. marcija 1903; zgradba bo dokončana dne 1. septembra 1904. Stavba bo stala 50 tisoč kron.
Finančna sredstva je bilo treba zagotoviti že pred začetkom gradnje. Leta 1902 je časopis Slovenski učitelj objavil kratko vest, da je deželni odbor odobril 1000 kron podpore za gradnjo šolskih poslopij. Leto kasneje je bila podobna novica objavljena v Slovencu, kjer je deželni odbor Stičanom namenil 500 kron subvencij. Kot vidimo iz časopisnih člankov je istočasno potekala gradnja šole v rudarskem naselju Toplice pri Zagorju, kjer so Zagorjani obakrat prejeli več denarja.
Gradnja se je začela 26. marca 1903. Danes si težko predstavljamo, kako so v tistem času gradili – ročno izkopavanje in transport materiala s konjsko vprego. Kljub temu pa je gradnja potekala hitro in kakovostno, kar dokazuje stavba, saj je bila do danes deležna le nekaj nujnih prenov. Zidarski mojstri so bili najverjetneje tujci, morda Italijani, kot pričajo ustni viri.
Kot zanimivost, ob omembi šole, katero so istočasno gradili v rudarskem naselju Toplice pri Zagorju, se skriva izjemna zgodba: leta 1903 se je v tem kraju rodila deklica po imenu Vida Taufer. Obiskovala je tamkajšnjo ljudsko šolo, kjer je že v petem razredu razvijala svoje literarne talente ter kovala prve verze. Po 25 letih, ko je postala učiteljica v stiški šoli, je tukaj ustvarila svoja najboljša pesniška dela…več o Vidi Taufer: Vida Taufer 1903-1966, slovenska pesnica, in dolgoletna stiška učiteljica
Kovač je pravilno napovedal, ko je svojemu tovarišu sporočil, da bo šola zgrajena do 1. septembra 1904 – in tako se tudi zgodilo, saj je pouk že tisti dan potekal. V rekordno kratkem času, v enem letu in petih mesecih, je bila šola zgrajena in opremljena za pouk. Slavnostna otvoritev šole je potekala 4. oktobra 1904. V lepo okrašeno Stično so prišli mnogi pomembni gosti, cesarsko-kraljevi okrajni nadzornik gospod Stiasny, ki je imel pripravljen slavnostni govor, sodni svetnik Jenčič iz Višnje Gore, medtem ko je opat Gerard Maier daroval mašo. Župan Stične Karl Gorišek je nadučitelju Kovaču slovesno predal ključe nove šole. Po uradnem obredu so se vsi skupaj odpravili na kosilo v Gradiček, kjer so z napitnicami, govori, deklamacijami in petjem šolskega zbora nadaljevali praznovanje.
Fotografije učiteljev in učencev pred šolo
Na tej fotografiji je poleg Kovača,Goriška in učiteljice Ernestine Zajec, prepoznana učenka 12. z leve Julijana Meglič, Ilovška, poročena Jerlah, (Gaberje ali Ivančna Gorica)
Osebna korespondenca
Dve razglednici iz Kovačeve korespondence, sem uspel pridobiti tudi za e-stično.
Organist in zborovodja
Poleg številnih obveznosti, povezanih z gradnjo šole in učiteljevanjem, je bil Franc Kovač globoko predan glasbi, zlasti petju. V vseh 45 letih svojega službovanja v Stični je neomajno vodil pevske zbore ter s svojo predanostjo bogatil glasbeno življenje kraja. Kot izvrsten tenorist in izkušen organist je pogosto pomagal pevcem na koru, kadar je bilo to potrebno, ter jih z izjemnim glasom in znanjem spodbujal k odličnosti. Bil je več kot 30 let organist. Vodil je več zborov, mešani zbor, cerkveni in šolski zbor s katerimi je javno nastopal na različnih koncertih in dobrodelnih dogodkih. V časopisih in drugih publikacijah iz tistega obdobja je nešteto zapisov v obliki kratkih vesti o nastopih stiških pevcev pod njegovim vodstvom. Zato jih v tem prispevku ne bom našteval. Njegov izjemen vpliv se ni kazal zgolj v vodstvu različnih zborov, ampak tudi v inovativnih pristopih, s katerimi je oblikoval in spodbujal celotno glasbeno okolje v kraju. Predstavljati ga je smiselno kot osebo, ki je s svojo strastjo in predanostjo pustila trajen pečat na razvoju zborovskega petja ter s tem obogatila kulturno identiteto Stične.
V obdobju med letoma 1888 in 1895, je kot notar v Stični služboval tudi Stanko Pirnat, slovenski skladatelj, kar dodatno osvetljuje bogastvo glasbenega okolja v kraju.
Slovenski narod 1.6.1894 ob otvoritvi dolenjske železnice
Na postaji Zatičina iznenadil nas je mešani zbor pod vodstvom g. nadučitelja Kovača. Lepe pevke in krepki kmetski pevci pričakovali so vlak, vsi v bogati, staro-narodni noši. Ta slika je vse razveselila, osobito Dunajsko gospodo, ki si je nošo z zanimanjem ogledala. Tu je slavnostnike pozdravil g. župan Gorišek, obdan od Zatiških uradnikov v in veljakov ter od vse šolske mladine. Mešani zbor pa je vrlo zapel najprej cesarsko pesen, potem pa Nedvedovo : „Nazaj v planinsk i raj”.
Cecilijanska ideja je padla na plodna tla tudi v Stični
Cecilijanska ideja je iz južnonemških dežel kmalu prodrla tudi na Slovensko. Že leta 1868 sta stolni dekan Janez Zlatoust Pogačar in stolni glasbeni vodja Anton Foerster načrtovala ustanovitev društva, ki bi skrbelo za cerkve dostojno glasbo v stolnici. Delovanje osrednjega Cecilijinega društva in več manjših je takoj bogato zaživelo. Že leta 1878 je začelo izdajati prvi slovenski glasbeni časopis Cerkveni glasbenik, ki je kot glasilo društva izhajalo do leta 1945. Revija je bila začetek slovenskega pisanja o glasbi. Članki so širili reformne estetske nazore, pisci pa so s članki o glasbeni zgodovini, teoriji, pedagogiki, izvajalski praksi, orglarstvu, itd. pomembno dvigali izobrazbeno ter izvajalsko raven slovenskih glasbenikov. Na pobudo Cecilijinega društva je začela z delom tudi Orglarska šola. Njena najpomembnejša sodelavca sta bila Anton Foerster in Stanko Premrl. V šoli so se izobrazili številni cerkvenoglasbeni praktiki ter skladatelji. Šola je delovala tudi v več podružnicah in v obliki cerkvenoglasbenih tečajev. V Sloveniji so se cecilijanski zagovorniki združevali predvsem v društva, ki so bila osredotočena na oživljanje in vzdrževanje cerkvenega petja. Ustanovljena je bila stiška podružnica Cecilijanskega društva, katerega odbornik je bil Franc Kovač. Lahko si mislimo s kakšno vnemo se je zavzel za razvoj cecilijanskega petja v Stični. Med drugim je pripomogel k organizaciji občnega zbora društva v Stični.
Ciril Metodova družba
Podružnica Ciril-Metodove družbe v Stični je bila ustanovljena z odlokom cesarsko-kraljeve deželne vlade 3. septembra 1886. Le nekaj mesecev kasneje, v nedeljo, 14. novembra 1886, so se možje zbrali v gostilni Poličanski (Gradiček), kjer so izvolili upravni odbor stiške podružnice. Za predsednika je bil izbran cesarsko-kraljevi notar Ivan Plantan, za blagajnika Franc Kovač, hkrati pa so oblikovali tudi ostale organe društva. Posebna hvaležnost je v zaključku članka namenjena gospodu Kovaču, saj so pevci pod njegovim vodstvom zbrane še dolgo razveseljevali s petjem. Navdušeni nad dogajanjem so prisotni izrazili željo po ustanovitvi pevskega društva v Stični.
Kot lahko vidimo iz nekaterih časopisnih člankov je bil Kovač v ustanovnem odboru najprej blagajnik, od 1890 do 1898 odbornik, od leta1898 do 1917 pa je bil predsednik stiške podružnice CMD.
Posojilnica in hranilnica v Stični – “raiffeisnovka”
Kovačev prispevek k razvoju Stične se ni zaključil le pri izobraževalnih in javnih dejavnostih. Aktivno je deloval tudi na področju financ, saj je vodil podružnico banke Raiffeisen v Stični – kar jasno dokazuje priloženi dokument.
V 90ih letih 19. stoletja se začne z ustanavljanjem posojilnic Raiffeisnovega tipa, ki so postopoma zamenjale meščanske posojilnice Schulze-Delitscheveega tipa. V teh posojilnicah so bili deleži vseh enaki, delovale pa so znotraj ene občine, vasi ali župnije, kjer so se vsi člani med seboj poznali in si zaupali. To se je zgodilo tudi s posojilnico v Stični.
Cesarsko odlikovanje ob 60-letnem jubileju
Poleg vseh zgoraj naštetih obveznostih je bil Franc Kovač nekaj let tudi župan Stične ter dolgoletni občinski svetovalec. Zaradi izjemnih prispevkov v izobraževanjui in širše v splošno korist je bil odlikovan z zlatim zaslužnim križcem, poleg tega pa je prejel medaljo za 40. letno uspešno službo.
Še komentar k zgornji sliki Zadnji “Stičani”: Ko sta se sodnija in davkarija preselili v Višnjo Goro so morali iz Stične tudi sodni in davčni uslužbenci, vsaj večina tistih, ki so stanovali samostanskih prostorih. Nekateri pa so seveda ostali in nadaljevali delo v Stični. Kovač je še šestnajt let živel v Stični, potem je odšel v Višnjo Goro, kjer je kmalu umrl, Jožef Karlinger je umrl čez dve leti 1902, Anton Serafin pa leta 1906, oba v Stični.
Upokojitev in selitev v Višnjo Goro
Učitelj Kovač se je 31. oktobra leta 1916, po 45-letni karieri v Stični, na lastno željo upokojil. Preselil se je v višnjo Goro, kjer si je zgradil hišico, da bi užival zasluženo pokojnino. Žal pa je v Višnji Gori preživel komaj tri mesece in pol, ko ga je nepričakovano doletela smrt. Njegov pogreb je pokazal kako zelo je bil priljubljen med kolegi in pri ljudstvu. Prav množično je bila zastopana Stična, prav tako številni učenci in učitelji iz Stične ter Višnje Gore. H krsti so položili obilico lepega cvetja, nagrobni govor pa je imel starosta slovenskega učiteljstva Janko Škrbinec, nadučitelj v pokoju.
Stičani pa mu s tem prispevkom ohranjamo hvaležen spomin za vse, kar je učitelj Kovač naredil za Stično.
Še nekaj paberkov
Fran Levec, Anton Tomšič, Josip Jurčič in Janko Kersnik
Vrnimo se v čas, malo pred prihodom Kovača v Stično. V prispevku za časopis Ljubljanski zvon Fran Levec na kratko opisuje poletne počitnice pri Kersnikovih v Stični leta 1867, s čimer pomembno osvetljuje dogajanje tistega časa.Takrat je bil Levec domači učitelj mlademu, tedaj 15-letnemu Janku Kersniku. Leta 1867 sta z Jankom prišla na počitnice k očetu, Jožefu Kersniku, ki je bil leto prej prestavljen v Stično na mesto okrajnega sodnika. V bližnji Tomšičevi hiši je takrat živel Anton Tomšič, brat gostilničarke Marije. Z Levcem sta bila dobra znanca. K Tomšiču pa je iz Muljave redno prihajal na obisk Josip Jurčič. Ker je bil Levec že prej dober prijatelj z Jurčičem in s Tomšičem dober znanec, je kmalu z obema seznanil mladega Janka. Ob neki veseli priliki so se v gostilni “pobratili” in prijateljstvo ohranili do smrti. (Tomšič je umrl leta 1871, star komaj 49 let, Jurčič 1881, star 37 let, Kersnik pa 1897 star 45 let . Najdlje 70 let je živel Fran Levec, umrl je 1916 leta.) Za ogled celega članka kliknite na to povezavo!
Anton Tomšič, * 26. maj 1842, Dedni Dol, † 26. maj 1871, Maribor, je bil prvi slovenski poklicni časnikar in prvi glavni urednik časnika Slovenski narod. Časopis je podpiral zedinjenje Slovencev in povezovanje z ostalimi slovanskimi narodi. Zato si je urednik nakopal nešteto sitnosti. Njegove prispevke odlikuje lep jezik, sočnost in duhovitost Odlikovala ga je umetnost govorništva, zato je s svojimi nastopi navduševal na shodih in taborih. Po smrti ga je na mestu glavnega urednika zamenjal Jurčič.
Danes se po njem imenujeta ulici v Višnji gori in Mariboru; v Mariboru ima tudi spomenik. Občina Ivančna Gorica pa podeljuje Tomšičevo plaketo za dosežke za delovna prizadevanja in uspehe, ki so pomembno prispevali h gospodarskemu, kulturnemu in družbenemu razvoju občine.”
Seltev sodnije v Višnjo Goro
Selitev sodnije v Višnjo Goro je Stično prizadela v mnogih pogledih. Največjo izgubo je predstavljal odhod imenitnežev in intelektualne elite – sodnikov, notarjev, odvetnikov, visokih uradnikov ter drugih javnih uslužbencev. Vendar pa se je skozi čas zgodil pomemben preobrat – beli menihi so se po več kot stoletju vrnili in s svojo prisotnostjo kraju povrnili tisto, kar mu je bilo ob njihovem odhodu odvzeto. Samostan, ki je v tem obdobju služil različnim državnimi ustanovam, je tako znova začel opravljati svojo prvotno vlogo.
Rikobelijeva vila
Še ena zanimiva zgodba, ki se je spletla okoli gradnje šole. V časopisu Domoljub iz junija 1906 je bila objavljena kratka parvrstična vest iz Stične, ki pove, da prijazno vilo na lepem prostoru nad Stično, odkoder je krasen razgled po rodovitni zatiški dolini, gradi trgovec iz Reke po priimku Rikobebi, ki ima za ženo rojakinjo našo. (verjetno je tukaj prišlo do napake v zapisu priimka, orig. Riccobelli, kar je pogost priimek v Italiji.
Iz nekih drugih virov smo izvedeli, da je bilo tej rojakinji ime Frančiška, doma pa je bila z Vira pri Stični.
Na hiši g. Ricobellija je bila zapisana letnica izgradnje 1906. Mogoče so jo zidali celo slavni ljubljanski stavbeniki, sinovi Gustava Töniesa, saj so prav takrat končali s prenovo Fortunove hiše, kar bi imenitni družinski vili dalo še poseben pomen. Ali pa je v Stični ostal kateri od zidarjev, ki so gradili šolo. Po izgledu in načinu gradnje lahko hišo umestimo med boljše stanovanjske objekte v Stični. Hišo je leta 1927 od Frančiške Ricobelli kupil Ignac Pajk, ki je delal v Trstu. K Pajku se je priženil Jože Retar, ki si je v kleti naredil kovačnico. Zdajšnji lastniki so stavbo prenovili, izgubila je pa tisti videz imenitnosti, ki ga je imela včash.
Črna kronika — Pri gradnji šole v Stični najdeno človeško okostje
Prispevek sodi bolj v črno kroniko dogodkov ki so zaznamovali gradnjo šole. Pri kopanju temeljev za šolsko poslopje so delavci naleteli na človeško okostje, ki je bilo zakopano kakšen meter globoko v zemlji. Ugotovili so, kakopak, da je bil najbrž umorjen od kakega zločinca in tam zakopan. Umor naj bi se zgodil pred kakšnega pol stoletja. Današnji forenziki bi nemara ugotovili še kaj drugega. Mi pa lahko samo dodamo: naj pokojnik, kjerkoli že, še naprej počiva v miru.
Iskreno se zahvaljujem gospe Valeriji Ravbar iz Malega Črnela za dragoceno informativno podporo.
Zvone Lavrič
Viri: časopisni članki Slovenec, Slovenski narod, Učiteljski tovariš, Domoljub, Cerkveni glasbenik, Ljubljanski zvon, Slovenski gospodar; matične knjige Data matricula, Valerija Ravbar, svetovni splet. Fotografije: Frida Skubic, Stična 23, Marjan Povše, Vojnik, arhiv avtorja, svetovni splet.