Človek je že od nekdaj želel spoznati prostor, v katerem živi, si ga začrtati in ga svojim potrebam primerno urediti. Iz teh prizadevanj so nastali katastri, skice, zemljevidi in drugi zemljemerski izdelki. Poglejmo, kako je v vse to umeščena Stična z okolico.
Franciscejski kataster
Decembra 1817 je cesar Franc I. izdal nov patent (cesarjev odlok) o zemljiškem davku. Zaradi bolj učinkovitega obdavčenja zemljišč je ukazal izdelati tudi nov razvid zemljišč ali kataster. Prejšnji katastri so bili samo popisi zemljišč, zdaj pa naj bi bila zemljišča tudi izmerjena in narisana v določenem merilu. Kataster je po njem kasneje dobil ime franciscejski kataster. Sestavlja ga spisovni in grafični del. Merili in risali so vojaški geodeti in častniki. Pisan je v nemščini.
Osnovna enota katastra je katastrska občina, ki meri približno 7 km2. Za katastrsko občino Stična (Sittich) je bil grafični del katastra izdelan leta 1825, spisovni pa leta 1826. Takrat je Stična sodila v del Avstrijskega cesarstva, ki se je imenoval Ilirsko kraljestvo. Davkarija je bila v Stični, v prostorih samostana, ki zaradi jožefinskih reform takrat ni deloval. Sodila pa je v novomeško kresijo, v kateri je imela zaporedno številko 273.
Grafični del stiškega katastra je izrisan na 9 mapnih listih, vsak predstavlja 1 kvadratno miljo ozemlja in je označen z rimsko številko. Parcele so risane v osnovnem merilu 1 : 2880, v kakršnem je risan večji del franciscejskega katastra, le parcele v gorah in mestih imajo drugačno merilo. Mape so barvne, barve označujejo: rumeno-rjava njive, zelena vrtove, rdeča zidane objekte in kamnite ceste, rumena lesene objekte, temno rdeča javne stavbe, temno siva gozd, modra vode, rjava poljske poti. Črka W označuje pašnik (weide).
Klikni na sliko za povečavo!
..
……………………………………………
Spisovni del vsebuje Opis mej katastrske občine, Zapisnik zemljiških parcel, Zapisnik stavbnih parcel in Abecedni seznam posestnikov vseh parcel.
Opis mej vsebuje skico z vpisanimi sosednjimi katatrskimi občinami in pa sam opis:
Zapisnik zemljiških parcel navaja poleg parcelnih številk lastnike teh parcel, njihove domače naslove, kulture, ki se gojijo na teh parcelah in njihovo donosnost:
Zapisnik stavbnih parcel navaja poleg parcelnih številk predvsem lastnike parcel in njihove naslove:
Abecedni seznam lastnikov vseh parcel navaja poleg imen lastnikov parcelne številke njihovih parcel in na katerih mapnih listih so te parcele:
Vse to gradivo hrani Arhiv Republike Slovenije in je dostopno na njegovi spletni strani www.arhiv.gov.si . V razdelku Uporaba arhivskega gradiva so Navodila za uporabnike gradiva zemljiških katastrov. S pomočjo teh navodil ni težko rokovati z gradivom.
Reambulančni kataster
Franciscejski kataster je služil svojim namenom do revolucionarnega leta 1848, ko je bil odpravljen fevdalni družbeni red in izvedena zemljiška odveza. Kmet je postal lastnik večjega dela obdelovalne zemlje, ne pa tudi gozdov in pašnikov. Nekatere služnosti so prenehale brezplačno, nekatere pa proti plačilu odškodnine. Izvajanje zemljiške odveze ni bilo ne preprosto ne hitro opravilo. Izdaten delež postopka je bil v pristojnosti okrajnih katastrskih uradov. Zaradi velikih sprememb mej ali objektov je bilo treba zemljišča ponovno izmeriti in kataster obnoviti. Tako obnovo katastra imenujemo reambulacija.
Za katastrsko občino Zatičina (Stična) je bil reambučančni kataster izrisan leta 1868. Pisan je bil že v slovenščini. Na naslovni strani lahko razberemo, da se je spremenila tudi notranja ureditev cesarstva, ki po letu 1867 ni bilo več Avstrijsko ampak Avstro ogrsko. Stična je zdaj sodila v Kranjsko kronovino.
Reambulančni stiški kataster je izrisan na 11 mapnih listih. Na prvem lahko razberemo, da je Stična takrat sodila v okraj Litijo, davkarija pa je bila še vedno v Stični. Razberemo lahko tudi, da je bila merska enota še vedno dunajska cola, ki je obsegala 40 klafter ali sežnjev.
Klikni na sliko za povečavo!
Tudi mapne liste reambulančnega katastra hrani Arhiv republike Slovenije in so na spletu dostopni na enak način kot franciscejski. S primerjavo obeh lahko ugotavljamo spremembe v kraju med letoma 1825 in 1868. V Stični in okolici so bile ponekod zelo velike. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo tisto obdobje v naših krajih živahno.
