Prazgodovinsko naselje z domačim ledinskim imenom Cvinger leži na nizkem gorskem hrbtu nad Virom pri Stični (370 – 410 m n. m). Po površini meri kar 21 ha, dolgo je 800 m in široko do 400 m. Obdano je z obzidjem, ki je razpoznavno kot mogočen, do 6 m visok nasip ali kot izrazita terasa. Še zdaj je skoraj povsod dobro vidno. V dolžino meri 2,04 km. Prečni zid, ki je nekaj stoletij mlajši od obodnega, deli naselje v gozdnati in močno zakraseli severni del (Mali Boršt) ter obdelani južni zložnejši del, z njivami in travniki. Tu je zaselek Vrh z Vrhovčevo domačijo “Grofijo”.
Naselbina nad Virom je bila zasnovana in utrjena v sedanji velikosti konec 8. stol. pr. Kr., na začetku starejše železne dobe. Suho grajeni kamniti zid je bil zunaj podprt z zemljenim nasipom, prva prenova obzidja sredi 6. stoletja pr. Kr. je vpeljala v njegovo sestavo še lesene vezi in opore. Povprečno je bil zid širok okoli 3m. Drugič je bilo obzidje prenovljeno sredi 5. stoletja pr. Kr., še zadnjič pa pred prihodom Rimljanov na koncu mlajše železne dobe. Potem je naselje na Cvingerju zamrlo, zaživela pa je dolina ob rimski cesti in v cestni postaji Acervo (Gomila) pri Ivančni Gorici.
Stiško prazgodovinsko naselje je bilo eno od velikih središč (castellum hegemon) železnodobne skupnosti na Dolenjskem. Zanjo so bila značilna mogočna utrjena gradišča, pokopavanje umrlih v rodovnih in družinskih gomilah, situlska umetnost. Podobna naselja so bila še na Vačah, na Magdalenski gori pri Šmarju, v Novem mestu, Šmarjeti, v Dobrniču, na Libni pri Krškem …
Odlično geografsko lego utrjenega prazgodovinskega naselja nad Virom dobro ponazoruje dejstvo, da je bil v Stični leta 1136 ustanovljen cistercijanski samostan, najpomembnejše versko in kulturno središče Dolenjske. Ta je v srednjem veku imel podobno vlogo, kot jo je imelo “virsko mesto” v starejši železni dobi.
Zgodovina raziskav
Prva sta si z raziskovalnimi nameni utrjeni Cvinger nad Virom ogledala v Napoleonovih časih (1809) francoski arheolog E. M. Siauve in pesnik Valentin Vodnik s podporo barona Žige Zoisa. Za njima so “virsko mesto” opisali in naredili načrte še gozdar J. H. Stratil (1827), F. v. Hochstetter (1878), ki je v svoj načrt vnesel tudi gomile, in zgodovinar Simon Rutar (1892), ki je v načrt vrisal še traso rimske ceste. Leta 1878 je pod vodstvom ravnatelja Deželnega muzeja za Kranjsko Karla Dežmana (1821 – 1889) prišla v Stično Prazgodovinska komisija dunajske akademije in dokončno razblinila dvome o poreklu stiških starožitnosti. Dotlej nekateri namreč niso verjeli, da so obzidje na Cvingerju in gomile pod njim delo človeških rok.
Z izkopavanji gomil je leta 1853 začel major Nettelbach iz Mecklenburga na Nemškem. Za njim je samo poskušal (1891, 1892) sicer neugnani izkopavalec arheoloških najdišč Jernej Pečnik. Prva velika izkopavanja stiških gomil je izpeljala vojvodinja Mecklenburška (Paul Friedrich v. Mecklenburg, 1856 – 1922, rojena kot princesa Marija von Windischgrätz, sorodnica nemške cesarske družine). Živela je na gradu Bogenšperk pri Litiji in od tam vodila tudi izkopavanja v Stični (1905 – 1914). Tu je izkopala kar 11 gomil. Njena bogata arheološka zbirka, z njo pa tudi stiške izkopanine, je bila leta 1934 na avkciji v Zürichu prodana v Ameriko, nekaj znamenitih najdb pa je poklonila nemškemu cesarju Viljemu II. V berlinski muzej pa so prišle tudi najdbe iz gomile, ki jo je izkopal leta 1906 njegov uslužbenec A. Goetze, tudi s posredovanjem vojvodinje.
Šele moderna izkopavanja Narodnega muzeja iz Ljubljane, katera sta na gomilnem grobišču (1946, 1952 – 53, 1960 – 64, 1972) in na Cvingerju (1967 – 1974) vodila dr. Jože Kastelic in dr. Stane Gabrovec so zares omogočila podrobnejši vpogled v železnodobno preteklost Stične. Najdbe hrani Narodni muzej.
Način pokopa
Prostrano gomilno grobišče, ki pripada prazgodovinski naselbini na Cvingerju, se razprostira južno in jugozahodno od naselja, na njivah in travnikih, deloma tudi v gozdu, od Vira do Studenca, Žvajdrge, Griž in Vrhpolja. Del zaselka, kjer ležijo gomile, se prav imenuje Gomila, tu bivajoča kmeta pa Veliki in Mali Gomilar. Na tem območju je sedaj še okoli 125 gomil, večinoma komajda še razpoznavnih in z oranjem vedno bolj poravnanih, druge spet, posebej v gozdu in najbolj južna pri železnici, stoje še skorajda neokrnjene v vsej svoji veličini. To so slovenske piramide, svojevrstni poslednji dom, prvovrstni kulturni spomeniki, mogočno delo človeških rok in izpoved njegovih verovanj. V tisočletjih so se povsem zrasle s pokrajino in postale njen neločljivi, še več, njen posebej odlični del.
Zaradi skrivnostnosti, ki jih obdaja, so od nekdaj burile domišljijo in so zato pogost motiv v ljudskem pripovedništvu, bile pa so nekoč tudi veliko upanje iskalcev zakladov.
Gomile so bile stalna rodovna ali družinska pokopališča, kamor so pokopavali lahko tudi nekaj sto let. V njih je različno število grobov: v največji do sedaj raziskani jih je bilo kar 183, v najmanjši le 31. Različne so zato tudi po velikosti, v premeru dosegajo tudi do 60 m, v višino pa do 6 m. Grobovi so v njih razmeščeni v krogu, v večjih tudi v več nivojih, znotraj suho grajenega kamnitega venca, ki je obdajal gomile. Imeli so z lesom obložene stene, le redko so bili pokriti še s kamnito ploščo, kot npr. grob stiške kneginje v 48. gomili. Na sredo prav te gomile je bil v drugi polovici 8. stoletja pr. Kr. pokopan tudi premožen veljak, knez, morda prav ustanovitelj “virskega mesta”.
Zgibanka, ki jo je izdala Občina Ivančna Gorica v sodelovanju z Narodnim muzejem, TD Stična in Cistercijansko opatijo, Stična 1996
Besedilo: Drago Svoljšak
Fotografije: Jože Hanc, Srečo Habič, Tomaž Lauko