Stare fotografije so čudovit časovni stroj in zaradi njih smo velikokrat tiho hvaležni avtorjem, da so jih posneli in potomcem, da so jih ohranili. Včasih nam je pa tudi žal, da se nismo pravočasno pozanimali, kdo vse ali kaj je na njih, ob kateri priložnosti so nastale, kateri kraj prikazujejo … Tudi na e-stični se je znašlo nekaj takih starih fotografij z nepopolnimi podatki ali nepopolno zgodbo. Bi nam bralci pomagali poiskati upodobljence ali zaokrožiti zgodbo s fotografije? Ker so fotografije stare, ni veliko upanja, da bi se ljudi na njih kdo spomnil, lahko jih pa marsikdo prepozna po starih fotografijah iz svojega albuma. Prav tako kak kraj, hišo … Zelo vam bomo hvaležni za vsako informacijo.
Udeleženci knjigovodskega tečaja v Stični
V letih kmalu po 2. svetovni vojni je tudi v stiških podjetjih naraščala potreba po delavcih z določenimi administrativnimi znanji. Ker jih je očitno primanjkovalo so prirejali ustrezne tečaje, saj za večletno šolanje preprosto ni bilo časa. Eno takih izobraževanj je bil tudi knjigovodski tečaj Stična 1951. Kot vidimo na pričujoči fotografiji je bilo zanimanje veliko. Na zadnji strani fotografije so izpisana samo imena udeležencev; od leve: Ida Roglič, Anica, Mari, Rudi (Trpin), Vera, Mira, nepoznana; čepijo: Tinca Pušl, Vera, Nace Lesjak, Joža
Izkopanine na Kafehausu
Leta 1936 so ob razširitvi ceste na trasi Stična – Mala Dobrava v neposredni bližini Joškove domačije naleteli na zanimivo najdbo iz preteklih obdobij naše zgodovine. V glavnem so bile izkopane posode različnih oblik. Verjetno so jih pri izkopavanju še dodatno poškodovali, zato so jih potem povezali z žico. O najdbi ni ohranjenih nobenih podatkov, tudi ni znano kam so bile potem odnešene.

Družina Antona Lesjaka, Stična 104, po domače Joškovega iz Kafehausa. Iz leve proti desni stojijo hčerka Marica, mama Frančiška, cistercijan p. Benedikt Bolcar, oče Anton, sin Janez (kasneje župan občine Grosuplje).

Na klopi pred hišo razstavljene izkopanine.
Prva avtobusna linija v naših krajih
Suhokrajnčanom so se leta 1872 dokončno razblinile sanje in po Krki je splavalo še zadnje upanje, da bodo gradili železniško progo od Grosupljega do Žužemberka. Čeprav je bila dolina Krke takrat, predvsem zaradi železarstva, idustrijsko bolj razvita kot temeniška dolina, je vse kazalo, da bo industrijski moment odločil v korist doline Krke. Vendar so vsi napori občin in prizadevanja kneza Auersperga propadli, ko se je zastopnik generalnega štaba zaradi vojaških interesov, izrekel za progo po dolini reke Temenice. Še preden pa so zasadili prve lopate za železniško progo proti Novemu Mestu, so ugasnili ognji v sloviti železarni na Dvoru. S tem pa je bila dolina Krke v vseh ozirih prizadeta, saj so delo izgubili številni livarji, rudarji, oglarji, na stotine prevoznikov, ki so vozili rudo. Zato so se ljudje odseljevali in iskali delo drugje.
Leta 1925 so se prebivalci doline Krke lahko z avtobusom pripeljali do Ivančne Gorice. Takrat je bila registrirana prva avtobusna linija na tem koncu Dolenjske in sicer na relaciji Žužemberk-Stična. Prevozniško podjetje, ki je prevažalo potnike, se je imenovalo “Delniška družba Bršnak-Rojec-Hrast”. Podjetje je za ta namen nabavilo dva manjša 20-sedežna avtobusa, znamke Ford. Voznika avtobusov na relaciji Žužemberk-Stična sta bila Stičan Janko Medved in Rafael Simčič iz Ivančne Gorice, ki sta bila že prej zaposlena kot šoferja pri Antonu Bršnaku. Pozneje, ko proga za lastnike avtobusov ni bila več rentabilna, sta Medved in Simčič odkupila avtobusa in začela samostojno avtoprevozništvo. Rafael Simčič je počasi opustil avtobusni promet, ter se v celoti posvetil tovornemu prometu. Naj omenimo še zanimivost, da sta bila avtobusa za mehanike in šoferje novost, ker sta imela vgrajene motorje na baterijsko vžiganje, saj so bili mehanikom in šoferjem do tega časa poznani le motorji z magnetnim vžiganjem.

Vir: Franc Kalar, Začetek in razvoj mehanične in šoferske dejavnosti v Ivančni Gorici z bližnjo in daljno okolico. Zbornik občine Grosuplje, 11/1980 str.293-308
Ivan Mohorič, Boj za Dolenjske železnice, Zbornik občine Grosuplje, 10/1978, str. 295-304
Lastnik fotografije, Jani Medved
Stiška dekleta
Po pripovedovanju gospe Ane Hauptman so se dekleta zbrala brez kakšnega posebnega razloga. Po vsej verjetnosti je fotografija nastala v studiju fotografa Janka Erjavca v Ivančni Gorici. Na hrbtni strani slike je zapisano. Dekleta iz Stične, leto 1952.

Sedijo: Mlekarjeva Gabrijela, Milena Žitnik, Minka Erjavec-Volarjeva, Ana Hauptman, Genovefa Omahen; Stojijo: Pepca Genorijo, Mari Medved-Špančeva, Marica Smrekar, Vera Medved-Špančeva, Tončka Smrekar, Anica Anžlovar, Tončka Lampret, Anica Kastelic-Fajdižnikova
Čevljarji, šivilje in krojači praznujejo Novo leto
Fotografija je nastala okoli leta 1950 ali mogoče kako leto prej v čevljarski delavnici v Stični. Do leta 1951 je bila namreč v zgornjih prostorih stavbe poleg samostanske žitnice delavnica, kjer so delali čevljarji, šivilje in krojači. Fotografirali so se ob svoji novoletni zabavi. Slika nam lepo prikazuje zelo skromne razmere v prvih povojnih letih. Za »slavnostno pogrnjeno« mizo jim služi kar čevljarska delovna miza. Prta nimajo, na skromnih pogrinjkih je še bolj skromna količina prigrizkov in pijače. A je harmonika, nasmehi na obrazih in prijetno vzdušje.
Zenkrat nam ni uspelo izvedeti imena za nobenega od fotografiranih. Zato bomo bralcem hvaležni za vsak namig, kdo bi utegnil biti ta ali oni na fotografiji.
Gostje in osebje za Gradičkom
Sedijo na tleh, z leve: Lojzka Lampret, por. Žitnik (Komandova Lojza), gostilničar Jaka Zupančič, Zofija Pušl, por. Mak (Pušlnova Zofi); sedijo, z leve: Ivana Vrhovec, (Kavčeva Ivana z Vrha), Angela Lampret (Komandova), ?Lampretova (Komandova?), Gostilničarka Zupančičeva, Karlina Lampret (Brjakova), neznana, Binca Zupančič, gostilničarjeva hči; Zadnja vrsta,z leve: neznan, neznana, neznan, neznana, neznan, Angela Zajc, por. Genorio (Povhova Angela iz Mekinj), Franc Smrekar (Gabrski France iz Mekinj), Berta Roglič, por. Okorn (Rogličeva Berta), Kristina Podobnik (Plankarjeva z Dobrave), por. Starec k Šimankovim v Mekinje (Šimankova Tinca), Anton Zajc (Povhov Tone iz Mekinj), Ivana ? z Dobrave, kasneje poročena s Povhovim Tonetom in tako postala Povhova Ivana.
Fotografija je posneta za Gradičkom, po oceni nekaterih starejših domačinov okoli leta 1926. Sprva smo pomislili, da gre za kak kuharski ali podoben izobraževalni tečaj žensk. A ko nam je gospa Malka Skubic iz Gradička povedala, da so v tamkajšnji gostilni zlasti ob sejmih najemali okoliške ženske za pomoč pri kuhi in strežbi, smo skoraj prepričani, da je slika nastala ob taki priložnosti. Očitno so se skupaj fotografirali gostje in osebje.
Le zakaj so se zbrali ti fantje?
Imena večine teh fantov poznamo. Nas pa zanima tudi čas nastanka te fotografije in vzrok za njen nastanek. Naj ugibamo o času nastanka. Pomagajo nam lahko njihova oblačila. Svetle srajce, najverjetneje kar bele. Nihče nima športne majice. Prav gotovo ne samo zaradi očitno slovesnega vzroka fotografiranja, ampak zato, ker jih takrat še ni bilo. Vsi v klasičnih suknjičih in hlačah zlikanih na rob. Danes bi težko našli skupino tako oblečenih. Nihče v športni obutvi, vsi v lepo zloščenih usnjenih čevljih. Nogavice bombažne in brez elastana, zato se ob nogi gubajo. Morda je slika nastala v 50 letih ali celo prej. Morda so fantje opravili kak izpit, končali šolo, se odpravljali k vojakom. Bo znal kdo vse to točneje pojasniti?
Sedijo, z leve: Zupančič Bernad (Skopčev), Franc Strmole (Fidanov), Ceglar Alojz (Grabnar), Vinko Ljubič, Alojz Ljubič; stojijo, z leve: samostanski delavec, ni bil domačin, Stane Lokar, Vinko Mak, Avgust Omahen (Nograški), Drago Groznik, Franc Kastelic (Fajdižnik), Franc Okorn (Drmožnski), Tone Omahen (Jagrov).
Komentar Marka Okorna:
Pogovarjal sem se s stricem Francom Strmoletom, rojenim leta 1933. Na posnetku sedi drugi z leve. Prvi stoječi z leve je bil meniški (samostanski) hlapec in ni bil domačin. Posnetek je nastal sredi 50. let. Stric se ne spominja, da bi bil kakšen poseben dogodek ob fotografiranju. Tu je bil star cca 22, 23 let. Mogoče so se fantje dobili v nedeljo po maši ob kozarčku. Zato v “zakmašnih ” oblekah. Več kot polovica fotografiranih je danes že pokojnih.