Iz preteklosti je na našem območju najbolje dokumentirana gledališka dejavnost, ki so jo začeli med svetovnima vojnama gojiti v sklopu Prostovoljnega gasilskega društva Stična. Društvo je bilo ustanovljeno 12. januarja 1926 in se je kar hitro poleg svoje osnovne dejavnosti začelo ukvarjati tudi z igralsko. Iz njihove blagajniške knjige lahko razberemo, da dohodki od iger niso bili zanemarljivi. Upravičeno sklepamo, da je bil vzgib za njihovo igralsko dejavnost pravzaprav zbiranje sredstev za delovanje društva. Za razumevanje v današnjem času je osupljivo, česa vsega se krajani niso lotili, da bi si zagotovili požarno varnost. Poleg neštetih prostovoljnih ur vsakršnega dela so se lotili tudi gledališkega. Ker so to drugo gotovo opravljali tudi iz veselja do igranja in druženja, so nedvomno znali združiti prijetno s koristnim.
Stiškemu zgledu so kmalu sledili v Metnaju. Prostovoljno gasilsko društvo Metnaj so ustanovili 27. oktobra 1929 in že dobre tri mesece za tem so sklenili, da priredijo igro. V njihovih zapisnikih smo doslej našli zapiske o dveh igrah, obe so igrali v Stični. Kasneje so igralci iz Metnaja in okoliških vasi nastopali v igrah, ki so nastajale v Stični.
A gasilci niso bili edini ljubiteljski gledališčniki v Stični. Vemo vsaj še za dve skupini, ki sta se ukvarjali s to dejavnostjo – Društvo Sokol in Dekliški krožek. Toda v razburkanem družbeno-političnem dogajanju med svetovnima vojnama sta bili obe izpostavljeni različnim pritiskom od ukinjanja in prepovedi delovanja ob šestojanuarski diktaturi kralja Aleksandra do ponovnega oživljanja. Zato sta gotovo na gledališkem področju ustvarili manj, verjetno sta ustvarjali tudi manj sistematično, predvsem pa je o njihovem delu doslej znanih manj zapiskov in živih drugih pričevanj.
Društvo Sokol je bilo pri nas ustanovljeno leta 1925 v Ivančni Gorici. Kljub kraju nastanka in delovanja smemo njegovo dejavnost pojmovati tudi kot del stiške dejavnosti, saj Ivančna Gorica takrat še ni bila naselje, ampak zaselek, sestavljen iz obrobij Stične in Mleščevega. Sokolska gledališka skupina je začela delovati, ko je postal načelnik društva stiški učitelj Lado Ambrožič, torej ne pred letom 1932. Prav zaradi omenjenih dveh dejstev v raznih spominih beremo o sokolski gledališki dejavnosti v Stični.
V Dekliške krožke so se družile nekdanje orlice, ki so po šestojanuarski razpustitvi organizacije Orel leta 1929 ostale povezane v katoliških prosvetnih društvih. V Sloveniji se je orlovska organizacija začela ponovno organizirati leta 1937. Nimamo pa podatkov, kdaj se je ustanovil Stiški dekliški krožek.
Fotografije iz obdobja med svetovnima vojnama pričajo tudi o gledališki dejavnosti šolarjev. Ali so igrali pod šolskim okriljem ali pod okriljem katerega od društev, ki so se ukvarjala s to dejavnostjo, ne vemo.
Uprizorjene igre med svetovnima vojnama
Dve materi (neznan avtor)
V časopisu “Slovenec” z dne 3. maja 1919 je bila objavljena ta kratka vestička.
Mojškra (Šivilja) Klara
Igra v treh dejanjih po stiški narodni pravljici.
Igrali so jo na šolski veselici, dne 5.maja 1921. Zaradi velikega zanimanja so igro ponovili še dvakrat in sicer 8. in 9. maja.
Dohodek od vstopnine je bil namenjen fondu za podporo šolske mladine.
V dokumentaciji Prostovoljnega gasilskega društva Stična beremo, da so že dobrih deset mesecev po ustanovitvi zaigrali prvo gledališko igro:
Mlinar in njegova hči
Ernst Benjamin Salomo Raupach
Žaloigra v petih dejanjih
Vsebina: Micka, hči bogatega mlinarja Černota, ljubi manj premožnega Janka. Černot Janka ne mara za zeta, ker je fant za njegove pojme premalo bogat. Ker se Micka Janku noče odpovedati, oče zelo grdo ravna z njo. Avtor zgodbo zlovešče prepleta s pojavljanjem ptice, ki napoveduje smrt, in pa pokopališkega duha, dokler je ne pripelje do mlinarjeve smrti in smrti njegove hčere.
Igrali so jo 26. novembra 1926. Iz njihove blagajniške knjige je razvidno, da so morali za dovoljenje za uprizoritev zaprositi s kolkovano prošnjo, kar pomeni, da je bilo potrebno dovoljenje državne uprave. Iz istega vira razvidno, da je v celoletnem dohodku društva 1176 dinarjev, zavzemal dohodek od igre levji delež – 919 dinarjev. Kaže, da jim gledalcev ni manjkalo.
Laži zdravnika
Jaka Štoka
Burka v dveh dejanjih
Igrali so 21. novembra 1927.
Vsebina: Glavna lika bi šla rada zvečer na vaško veselico, a nimata prebite pare. Skujeta načrt in si z lažjo priskrbita dovolj denarja, da se lahko prepustita zabavi. Ker pa ima laž kratke noge tudi njiju čaka kazen.
Ugrabljena žena grofova
Avtor ni znan.
Igrali so na neznan datum istega leta 1927.
Veriga
Fran Saleški Finžgar
Drama v treh dejanjih
Režirala je Amalija Erjavec
Igrali so leta 1930.
Gasilci so vodili natančne zpiske o svoji celotni dejavnosti, zato lahko o uprizoritvi igre Veriga preberemo:
Vsebina: Ob sumu, da je sosed sosedu ukradel verigo, se začne zgodba o nevoščljivosti, požrešnosti in trdosrčnosti, ki onesrečujejo tri generacije na vasi. Najprej razdrejo srečo dveh zaljubljencev, potem sledijo vedno novi nesporazumi. Nesmiselnost vsega vaščani dojamejo šele ob dedovi tragični smrti. Ta jih šele spravi.
Kakršen gospod, tak sluga
A. Vizjak
21. april 1930
Burka iz vojaškega življenja v 1 dejanju
Igro je priredilo Prostovoljno gasilsko društvo Metnaj
O igri smo doslej našli ohranjen le zapis v zapisniku društvenega sestanka dobre tri mesece po ustanovitvi društva. Na tem sestanku so sklenili, da bodo igrali na Veliki ponedeljek in da bodo izbrali igro, s katero se bodo strinjali v samostanu. Za pripravo igre so imeli torej okoli dva meseca časa. Iz zapisa se vidi, da so igrali v samostanski dvorani v Stični.
Igrali so igralci Janez Genorio, Janez Miglič – Frenckov, Franc Miglič – Frenckov, Janez Kastelic iz Metnaja 16, Josip Kastelic iz Metnaja 13, Franc Retar, igralki pa sta bili Karlina Perovšek in Anica Retar. Igralki so gotovo zapisali posebej, ker nista bili gasilki.
Utopljenec
Johann Nestroy
Komedija v treh dejanjih
Igrali so 1. januarja 1931. Dohodek od vstopnine priča, da je navdušenje nad igranjem naraščalo med igralci in gledalci. Čisti dobiček od igre Utopljenec je bil 1060 dinarjev in se je zelo približal čistemu dohodku od veselice, ki je bil 1252 dinarjev. Glede na celoletni dohodek društva 9181,60 dinarjev so bili to pomembni dohodki.
Vsebina: Dva, zaljubljena v isto vdovo, se spopadeta in med pretepom padeta v vodo. En za drugega mislita, da se je utopil, in se bojita roke pravice. Zato se oba skrivata. Stvari pa se postavijo na pravo mesto ob branju oporoke enega od »utopljencev«.
Najboljši je gasilec
Avtor ni znan.
Uprizorjena je bila leta 1932.
Grobnica grofov Borodin
Avtor ni znan.
Uprizorjena je bila leta 1932 in je doslej prva dokumentirana s fotografijo in popisom igralcev. Oboje je prispevala ena od takratnih igralk Milka Šeme.
Gamberška kronika
Viktor Flisek
Igra je bila uprizorjena leta 1933.
Zgodovinski igrokaz v treh dejanjih
Igro je priredilo Prostovoljno gasilsko društvo Metnaj
O vsebini igre: Trgovec in prosvetni delavec v Zagorju ob Savi Viktor Flisek je leta 1932 napisal to zgodovinsko igro, ki se dogaja v času kmečkih uporov na gradu Gamberk pri Zagorju. Vidimo torej, da so metnajski gledališčniki izbirali najnovejšo literaturo za ljudske odre. Iz zapisa v zapisniku pa razberemo, da so imeli nekaj težav z uporniško vsebino:
Na sliki pa lahko opazimo, da so uporabljeni nekateri kostumi iz igre Grobnica grofa Borodina, zato lahko sklepamo, da so si metnajski in stiški gasilci pri izvedbi iger pomagali.
Vest
Avtor ni znan.
Režiral je učitelj in tajnik društva Peter Lenardič.
Uprizorili so jo 19. marca 1935.
Divji lovec
Fran Saleški Finžgar
Ljudska igra s petjem v štirih dejanjih
Režiral je Peter Lenardič.
Uprizorili so jo na neznan datum leta 1935.
Vsebina: Kočarski sin Janez in županova hči Majda se rada vidita, a župan svoje hčere ne da kočarju. Zato poskrbi, da Janeza ulovijo in vtaknejo med vojake. Janez uide in skupaj z drugini fanti, ki se skrivajo pred vojščino, živijo v gozdu kot divji lovci. Končni obračun z divjimi lovci se konča tragično, saj umreta Janez in Majda.
V letu 1936 je stiški samostan prosljavljal svojo 800-letnico. Glavna proslava je bila sicer na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta, a slovesnosti so se vrstile skoraj celo leto. V okviru teh slovesnosti so naštudirali in zaigrali dve igri:
Potujoči križ
Pater Metod Turnšek
Drama v treh dejanjih
Na fotografiji s te predstave nam je uspelo prepoznati le enega igralca.
Uprizorili so jo na prostem 9. avgusta po maši škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča. Ta dan je bil v okviru proslavljanja posvečen šolski mladini in njej je prišel maševat sam škof, govoril pa je tudi opat dr. Avguštin Kostelec.
Vsebina: To je zgodba o nastanku stiškega samostana in o vlogi sv. Bernarda pri tem.
Jurij Kozjak
Dramatiziral Niko Kuret
Narodna igra v dveh delih in desetih slikah
Režiral je pater Ambrozij Brenčič.
Povod za dramatizacijo Jurčičevega Jurija Kozjaka je bila prav 800 letnica stiškega samostana. Igra je bila uprizorjena na prostem na sam dan glavne proslave 15. avgusta ob 20. uri. Proslava se je začela ob 18. uri z govorom škofa dr. Josipa Srebrniča, sledilo je petje litanij in po njih je spovedovalo 50 duhovnikov. Ob 20. uri je sledila igra. Ob 23. uri je ob svetlobi bakel krenila procesija mož in fantov na Nograd, kjer je imel škof dr. Gregorij Rožman polnočnico, istočasno pa je imel polnočnico v cerkvi škof dr. Josip Srebrnič.
V časopisu je bil priobčen članek, kjer piše, da je bila igra odigrana samo deloma, ker je na stiško cerkveno dvorišče navalila taka množica, da so z največjo težavo lahko odigrali samo prvo dejanje.
Po nekaterih virih se je pater Ambrozij takrat prehladil in nalezel jetike. Dve leti kasneje, 16. junija 1938 je namreč umrl.
Deseti brat
Josip Jurčič
Režiral je Peter Lenardič.
Igro so uprizorili leta 1937.
Leta 1939 so ob pustu načrtovali igro Glavni dobitek, a so jo iz neznanih razlogov preklicali. V igri Glavni dobitek iz leta 1939 naj bi igrala snaha učiteljice Verbičeve. Ime ji je bilo Anica in je bila tudi učiteljica.
S tem se je po doslej znanih pričevanjih zaključila predvojna igralska dejavnost v okviru Prostovoljnega gasilskega društva Stična. Igrali so večinoma v samostanski dvorani s prelepim odrom in bogato garderobo. Med vojno je te prostore zavzela italijanska vojska. Dvorano je uničila in izropala. Igrali pa so tudi na prostem, zlasti če so nastopali konji ali so bili za to kaki drugi razlogi.
Sokolska gledališka skupina
Sokolsko gledališko skupino je vodila žena stiškega osnovnošolskega ravnatelja Matilda Vrbič.
Sistematično zapisanih iger, ki so jih uprizorili sokolski igralci, doslej še nismo našli. O njih sta v svojih spominih še največ poročala tedanji stiški učitelj Lado Ambrožič in Franc Kalar. Nekaj podatkov o odigranih igrah smo našli v časopisih iz let 1933, 1934 in 1935.
Voda (veseloigra)
Jože Vomberger
Voda je prva gledališka predstava, ki so jo igrali v novozgrajenem domu. Režirala je Ana Tomšič.
Gospa ministrica (komedija)
Branislav Nušič
Igrali so jo leta 1933
Igralci, ki so v Ivančni Gorici leta 1933 igrali komedijo Gospa ministrica.
– prva vrsta zgoraj od leve proti desni: Danilo Milič, Ernest Piškur, Gabrijel Bršnak;
– druga vrsta: Ivan Žagar, Marija Berčan, Janko ?, Adolf Rogelj, Albina Eržen, Francka Čož, Marija Pajk Vili Šval, Zdravko Accetto in Jože Oven
– tretja vrsta: Julij Verbič, Genefa Oven, Ana Tomšič, Anton Tomšič, Marija Zupančič
– četrta vrsta: Ciril Kuhelj, Savo Erjavšek, Franc Kalar
Pri belem konjičku (Veseloigra)
Nedelja, 19. november 1933
Režiser: Zdravko Accetto
Vloge: Gostilničarka Meta-Anica Tomšič, Veletržec Bucik-Ivan Žagar, natakar Žan-Ciril Jonko, profesor Koprivar- Zdravko Accetto, profesorjeva hčerka Minka-Mima Pajk, Minkin partner-Dolfe Rogelj, berač Tine-Danilo Milič, Tilka- Albina Erženova
Mlinar in njegova hči
Ernst Benjamin Salomo Raupach
Žaloigra v petih dejanjih
Igrali so 24.12. 1933
Vaška Venera
Režiral je Ludvik Fedran
Prisega o polnoči (ljudska igra v štirih dejanjih)
Manca Komanova
Leto 1935
“Dr” (komedija v treh dejenjih)
Branislav Nušić
Igrali so jo 29. januarja 1939
Igralska skupina Sokola je uprizorila ljudsko igro, ki jo je v čast stiškim letalcem napisal bloški učitelj Milan Vrtačnik. Opisovala je doživljaje jadralnih letalcev na Blokah in je imela velik uspeh. Žal ne vemo ne njenega naslova, ne leta uprizoritve, ne igralcev. Škoda!
Največkrat se omenja:
Deseti brat
Josip Jurčič
Režiral Edi Turnher
Scenograf Ferdo Vesel
Igro so uprizorili v Sokolskem domu v Ivančni Gorici. O igralcih vemo samo, da je Desetega brata igral Lado Ambrožič, Krjavlja pa Anton Lampret – Gracarjev z Muljave.
Pač pa je o tej igri Lado Ambrožič zapisal kar nekaj zanimivosti:
Kolikor se spominjam, je bila najimenitnejša in najbolj obiskana igra Jurčičev Deseti brat. Igrali smo jo v narečju, kar je bilo posebno privlačno za domačine, za ljudi zunaj našega okolja pa prava senzacija. Priprave, ki jih je vodil režiser Edi Turnher, so bile temeljite. Sceno je v glavnem pripravil slikar Ferdo Vesel iz Brumlofa. Za to delo, ki se ga je v začetku branil, ga je pridobil Turnher. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je vživljal v sceno. Skoraj vse kulise je narisl sam. Poznal je vse kraje, kjer naj bi se dogajala zgodba Desetega brata, tako da jih je upodobil prepričljivo in lepo in je bil nad opravljenim delom celo sam navdušen. Delo je opravljal kot otrok, ki se igra z barvami; barve je tako pripravljal kar v škafih ali večjih posodah, jih mešal s kuhalnicami ali kakšnim drugim pripomočkom, da je barva v curkih brizgala na vse strani. Bal sem se, da bo z barvnimi madeži okrancljan kar ves sokolski dom. Ves čas se je gromko krohotal, kot bi hotel reči: glejte, kako velik umetnik se mora ukvarjati s takimi packarijami! Barve je na kulise nanašal kar s cunjami ali s tistim, kar mu je pač prišlo pod roke, določena mesta škropil oziroma pleskal kar s kozarcem in se pri tem izredno zabaval. Toda, ko so bile kulise gotove, so bile prava umetnina, kakršnih na slovenskem ljudskem odru morda še ni bilo.
Tudi igralci smo se karseda potrudili. Najbolj pristen igralski lik je postavil na oder čevljar Lampret z Muljave, majhen mož, ki je govoril v pristni Jurčičevi govorici; Krjavlja je odigral tako, kot še nisem zasledil v nobeni od mnogih priredb Desetega brata. Ljudje so bili navdušeni in dvorana je bila ob vsaki predstavi polna do zadnjega kotička. Tudi drugi igralci so bili prepričljivi, čeprav so bili sami amaterji. Mene so pregovorili, da sem prevzel vlogo desetega brata. Težava pa je bila, da poprej nisem nikoli igral; veliko preglavic mi je povzročal zlasti prizor ruvanja z Marjanom. V napoto nama je bila njegova puška, pri čemer Marjan nikakor ni mogel najti petelina, da bi jo sprožil. Na eni od predstav se je zgodilo nekaj zelo zanimivega. Ležal sem ranjen v Krjavljevi koči – pred vhod v kočo smo, da bi bila scena popolnejša in igra slikovitejša, privezali živo kozo – in med stokanjem od smrtne rane in težke življenjske usode skrivaj opazoval gledalce v dvorani. Tišina je bila popolna. Gledalci so napeto čakali, s kakšno skrivnostjo bo prišel na dan deseti brat. V prvi vrsti sem opazil kakih pet, šest let starega fantka, ki je stal ob materinih kolenih. Pozorno je buljil na oder, nekam v mojo bližino, kjer ga je očitno bolj kot igra zanimalo nekaj drugega. In zares, nenadoma je začel glasno klicati: »Mama, mama!« Mati je fantička mirila, toda otrok je na ves glas kriknil: »Mama, ko…ko…koza je pa desetega brata posrala!« Njegov presunljivi glasek je presekal smrtno tišino v dvorani in sprožil vzdih zaprepaščenja in še isti hip salvo krohota in prešernega smeha.
Neznana igra
Sedijo: tretja z leve Matilda Vrbič, četrta Julči Jerlah, ostali neprepoznani. Stojijo: tretja z leve Anica Vrbič, uslužbenec ?, uslužbenka v trgovini pri Rojcu Silva ?, sedmi Janez Podobnik.
Iz repertoarja Stiškega dekliškega krožka se nam je ohranilo samo pričevanje o igri:
Svojeglavna Minka
Avtor neznan
Predelal Frančišek Ksaverij Steržaj
Igra v štirih dejanjih
Igro so uprizorili 9. februarja 1941.
Vsebina: Trmasta deklica, ki neče doma ubogati, mora med tuje ljudi poskusit, kako se drugod kruh služi. Izkušnje v dveh službah jo izpametujejo, da pride skesana domov.
Nepojasnjena je uprizoritev neznanega, verjetno izobraževalnega dela biblične vsebine. Na tako vsebino lahko sklepamo po izključno ženski igralski zasedbi v kostumih, ki bi bili lahko svetniški, in angelov. Morda je bila izvedena v okviru gledaliških dejavnosti stiškega samostana.
Nadaljuj z branjem “Po drugi svetovni vojni do ustanovitve KUD” …KLIK!
