Prireditev ob 900-letnici cistercijanskega reda in stoletnici ponovne oživitve stiškega samostana.
Ta veličastni dogodek bo zapisan v zgodovino Stične z velikimi črkami. Množice vernikov in duhovnikov iz vse Slovenije so privabile v stiško baziliko sklepne slovesnosti jubilejnega leta ob 900. obletnici ustanovitve cistercijanskega reda in ob 100. obletnici vrnitve cistercijanov v Stično. V soboto, 3. oktobra 1998 ob 17. uri, so pevci ljubljanskih pevskih zborov in simfoniki RTV Slovenija izvedli oratorij Maša na polju, ki jo je za to priložnost napisal skladatelj Avgust Ipavec. Glasbeno prireditev so polepšali benediktinci iz opatije Göttveig, sestre frančiškanke Marijine misijonarke in otroci iz Stične. Vlogo sv. Sholastike in sv. Hildegarde je skladatelj zaupal operni sopranistki Ireni Baar, sv. Benedikta Slavku Savinšku, sv. Bernarda Janezu Lotriču, nebeški glas pa je zrecitiral Demeter Bitenc. Na orgle je igral Tone Potočnik, dirigiral pa Marko Munih. V nedeljo, 4. oktobra, dopoldne, je ob somaševanju generalnega opata Maura Esteva, stiškega opata Antona Nadraha in številnih drugih opatov, opatinj, benediktincev in benediktink iz mehreravskega samostana, ki ima največ zaslug za oživitev starodavnega samostana v Stični, vodil opat oče stiškega samostana in predsednik Mehreravske kongregacije dr. Kassian Lauterer. Na koru so pevci ljubljanskih pevskih zborov peli Mašo narodov skladatelja Avgusta Ipavca, ki jim je tudi dirigiral. Popoldne pa je sklepno zahvalno mašo za sto let plodnega delovanja v Stični ob slovenskih škofih, gostih iz tujine in več kot sto duhovnikih daroval takratni ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode.
Ad missam in agris, Avgust Ipavec, Izdala Cistercijanska opatija Stična, 1998 – 88 strani. Maša na polju je oratorij v dveh dejanjih za soliste, mešani zbor, deški zbor, orkester, orgle in zvonove. Skladatelj Avgust Ipavec ga je napisal na pobudo stiškega opata Antona Nadraha. Oratorij je doživel krstno izvedbo 3. oktobra 1998 v cistercijanskem samostanu v Stični, ob 900-letnici cistercijanskega reda in 100-letnici ponovne naselitve samostana. Knjižica je nekakšen programski list z besedilom v latinskem jeziku iz originalnih virov in prevodom v slovenščino, angleščino, francoščino, italijanščino in nemščino. Iz Uvodne besede opata Antona Nadraha in kolofona.
Ad missam in agris Avgust Ipavec Izdala Cistercijanska opatija Stična, 2000 – 83 strani. Delo so ponovno izvedli leta 2000, v počastitev dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Ob tej priložnosti so izdali ponatis pričujoče knjižice z enako vsebino in nekoliko prenovljeno zunanjo podobo.
Ad missam in agris, Avgust Ipavec, dvojni CD
Avgust Ipavec
Rodil se je med vojno (leta 1940) na meji, v Gorici. Kot bogoslovec je v Ljubljani študiral teologijo in bil pred štiridesetimi leti (1966) v Logu pri Vipavi posvečen v duhovnika. Desetletje je deloval v različnih slovenskih župnijah (v Cerknem, Izoli, Kobaridu, Idriji in Ravnici), medtem pa študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1974 z odliko diplomiral iz kompozicije. Po diplomi je odšel na Dunaj – v načrtu je bilo za eno leto –, da bi se na glasbeni akademiji še izpopolnil. Srečanje z Alfredom Uhlom, profesorjem na dunajski glasbeni akademiji, ga je prepričalo, da se glasba in duhovništvo ne izključujeta, ampak ravno nasprotno. »Kolikokrat se moram prav umetnosti zahvaliti, da nisem brezčutno šel mimo človeka, ki trpi,« pravi Avgust Ipavec, ki se mu je načrtovano eno leto na Dunaju dodobra »raztegnilo« – že tri desetletja deluje kot dušni pastir v dunajski bolnišnici Otto-Wagner-Spittal. V goli delovni sobi s surovo obklesanimi tramovi, ki je spremenjena v skrit prostor z odprtimi vrati za sestre in zdravnike, duhovnik Ipavec – kadar mu čas med obiski bolnikov dopušča – ustvarja in piše skladbe. »Dvojno« življenje, duhovnika in skladatelja, se dopolnjuje. »Življenje duhovnika daje mogočen izraz drugemu življenju, življenju skladatelja. Njegove skladbe sledijo jasni duhovni zamisli,« so zapisali ob podelitvi častne nagrade Avstrijci.
Značilno za Ipavčevo ustvarjanje je, da piše za velike zasedbe – poleg orkestra vključi več zborov, recitatorjev, solistov, tudi plesalcev. Piše v več jezikih in za izvedbo povabi zbore iz različnih dežel. Poleg po baletni suiti Zlatorog (1974) ga poznamo še po številnih oratorijih, kantatah, mašah; posebno je odmevala Božična pastorala (1999), mogočno delo o Jezusovem rojstvu, ter Fonte d’Amore, zgodba o sv. Frančišku. Stiški menihi pa si ga bodo zapomnili po oratoriju, ki ga je napisal ob 900-letnici cistercijanskega reda. Nekaj časa je bival med njimi in nastala je Ad missam in agris (Maša na polju), zgodba o svetih Benediktu in Bernardu. Najbolj poznan pa je Avgust Ipavec po Missa populorum (Maša narodov), to je edina maša v cerkveni glasbeni zgodovini, napisana v štirih jezikih. Večkrat so jo izvedli tudi v slovenskih cerkvah. »Vendar vedno v obliki koncerta,« pravi Ipavec in pristavi, da slovenska Cerkev – za razliko od dunajske in drugih evropskih prestolnic – njegovim delom ni dala posebne pozornosti. Leta 2003, na primer, so na Sveti Gori izvajali Mašo narodov v obliki koncerta, naslednji dan pa je v dunajski katedrali ob njenih zvokih maševal kardinal Schönborn. »Hvala za veličastno delo, ki izžareva moč vere in ljudi povezuje,« se je Ipavcu pisno zahvalil kardinal.
Z.L.