Čebelarsko društvo Stična

 

Čebelarsko društvo Stična ima razmeroma dolgo zgodovino, čebelarjenje v Stični pa še neprimerno daljšo. V okolici Stične so od sredine 18. stoletja naprej čebelarili za Slovence pomembni čebelarji Peter Pavel Glavar, Emil Rothschütz in Josip Jerič z Gradišča nad Stično. Zato so tod nastajale prve čebelarske knjige in šole, od tu se je po svetu širila naša kranjska sivka. Čebelarji so se že zgodaj začeli združevati v čebelarske podružnice in Stična je svojo dobila leta 1936. Ta se je kasneje preimenovala v čebelarsko družino in končno v čebelarsko društvo.

V Čebelarsko društvo Stična so vključeni čebelarji iz sedmih krajevnih skupnosti. Med njimi že dolgo niso več le kmetovalci, ampak je vse več ljubiteljskih čebelarjev. Njihovi čebelnjaki krasijo našo kulturno krajino po cvetočih dolinah Stiškega potoka, Višnjice in Temenice. S svojm medom žanjejo priznanja na ocenjevanjih. Prodajajo ga doma, na tržnici v Ivančni Gorici ter na sejmih in prireditvah po Sloveniji. Ob raznih priložnostih pripravijo tudi degustacije svojih medenih izdelkov ter predstavijo čebelarske pripomočke in opravila. Med tudi podarijo, kadar presodijo, da bodo s tem pomagali pomoči potrebnim.

Društvo čebelarje prav zares združuje. Redno se sestajajo, da skupaj rešujejo probleme, si izmenjujejo izkušnje, spoznavajo novosti, se dogovarjajo o skupnem delu. Kdaj pa kdaj se skupaj odpravijo na strokovno ekskurzijo gledat, kako čebelarijo drugod. Skrbijo za svoje izobraževanje in izobraževanje podmladka. Z raznimi projekti se vključujejo tudi v delo z otroci v vrtcih in šolah. V zadnjem času razmišljajo o oživitvi čebelarskega krožka na Osnovni šoli Stična.