Stare fotografije so čudovit časovni stroj in zaradi njih smo velikokrat tiho hvaležni avtorjem, da so jih posneli in potomcem, da so jih ohranili. Včasih nam je pa tudi žal, da se nismo pravočasno pozanimali, kdo vse ali kaj je na njih, ob kateri priložnosti so nastale, kateri kraj prikazujejo … Tudi na e-stični se je znašlo nekaj takih starih fotografij z nepopolnimi podatki ali nepopolno zgodbo. Bi nam bralci pomagali poiskati upodobljence ali zaokrožiti zgodbo s fotografije? Ker so fotografije stare, ni veliko upanja, da bi se ljudi na njih kdo spomnil, lahko jih pa marsikdo prepozna po starih fotografijah iz svojega albuma. Prav tako kak kraj, hišo … Zelo vam bomo hvaležni za vsako informacijo.
Udeleženci knjigovodskega tečaja v Stični
V letih kmalu po 2. svetovni vojni je tudi v stiških podjetjih naraščala potreba po delavcih z določenimi administrativnimi znanji. Ker jih je očitno primanjkovalo so prirejali ustrezne tečaje, saj za večletno šolanje preprosto ni bilo časa. Eno takih izobraževanj je bil tudi knjigovodski tečaj Stična 1951. Kot vidimo na pričujoči fotografiji je bilo zanimanje veliko. Na zadnji strani fotografije so izpisana samo imena udeležencev; od leve: Ida Roglič, Anica, Mari, Rudi (Trpin), Vera, Mira, nepoznana; čepijo: Tinca Pušl, Vera, Nace Lesjak, Joža
Izkopanine na Kafehausu
Leta 1936 so ob razširitvi ceste med Stično in Malo Dobravo v neposredni bližini Joškove domačije naleteli na zanimive najdbe iz davne preteklosti. Izkopali so več posod različnih oblik, ki so bile verjetno med izkopavanjem še dodatno poškodovane. Pozneje so jih zato povezali z žico.
O usodi najdenih posod je podrobneje pisala M. Samčeva v svoji knjigi. Najditelj jih je prodal muzeju in zanje prejel plačilo, ki naj bi ustrezalo vrednosti enega vola. Dolgotrajno izkopavanje pa je očitno terjalo tudi svoj davek, saj naj bi si med večmesečnim sedenjem na zemlji nakopal revmo.
Družina Antona Lesjaka, Stična 104, po domače Joškovega iz Kafehausa. Iz leve proti desni stojijo hčerka Marica, mama Frančiška, cistercijan p. Benedikt Bolcar, oče Anton, sin Janez (kasneje župan občine Grosuplje).
Na klopi pred hišo razstavljene izkopanine.
Prva avtobusna linija v naših krajih
Suhokrajnčanom so se leta 1872 dokončno razblinile sanje o železniški povezavi med Grosupljem in Žužemberkom. Čeprav je bila dolina Krke zaradi razvitega železarstva takrat industrijsko močnejša od doline Temenice in je sprva kazalo, da bo prav gospodarski pomen odločil v njeno korist. Vsa prizadevanja občin in kneza Auersperga pa so bila zaman, saj se je predstavnik avstro-ogrskega generalštaba zaradi vojaškostrateških razlogov izrekel za gradnjo železniške proge po dolini Temenice.
Še preden pa so zasadili prve lopate za železniško progo proti Novemu Mestu, so ugasnili ognji v sloviti železarni na Dvoru. Njen propad je močno prizadel celotno dolino Krke. Brez dela so ostali številni livarji, rudarji in oglarji, pa tudi na stotine prevoznikov, ki so dotlej prevažali rudo. Mnogi prebivalci so bili zato prisiljeni zapustiti domače kraje in poiskati zaslužek drugje.
Leta 1925 so prebivalci doline Krke vendarle dobili novo prometno povezavo. Do Ivančne Gorice so se lahko pripeljali z avtobusom, saj je bila takrat registrirana prva avtobusna linija v tem delu Dolenjske, in sicer na relaciji Žužemberk–Stična.
Potniške prevoze je opravljalo podjetje Delniška družba Bršnak–Rojec–Hrast, ki je za ta namen nabavilo dva manjša Fordova avtobusa z dvajsetimi sedeži. Za volanoma sta sedela Stičan Janko Medved in Rafael Simčič iz Ivančne Gorice, ki sta bila že pred tem zaposlena kot šoferja pri Antonu Bršnaku.
Ko avtobusna proga za lastnike ni bila več donosna, sta Medved in Simčič avtobusa odkupila ter začela samostojno opravljati prevoze. Rafael Simčič je pozneje postopoma opustil avtobusni promet in se povsem posvetil tovornim prevozom.
Zanimivo je tudi, da sta bila Fordova avtobusa za tedanje voznike in mehanike tehnična novost. Opremljena sta bila namreč z motorjema z baterijskim vžigom, medtem ko so do takrat poznali predvsem motorje z magnetnim vžigom.
Vir: Franc Kalar, Začetek in razvoj mehanične in šoferske dejavnosti v Ivančni Gorici z bližnjo in daljno okolico. Zbornik občine Grosuplje, 11/1980 str.293-308
Ivan Mohorič, Boj za Dolenjske železnice, Zbornik občine Grosuplje, 10/1978, str. 295-304
Lastnik fotografije, Jani Medved
Stiška dekleta
Po pripovedovanju gospe Ane Hauptman so se dekleta zbrala brez kakšnega posebnega razloga. Po vsej verjetnosti je fotografija nastala v studiju fotografa Janka Erjavca v Ivančni Gorici. Na hrbtni strani slike je zapisano. Dekleta iz Stične, leto 1952.
Čevljarji, šivilje in krojači praznujejo Novo leto
Fotografija je nastala okoli leta 1950 ali mogoče kako leto prej v čevljarski delavnici v Stični. Do leta 1951 je bila namreč v zgornjih prostorih stavbe poleg samostanske žitnice delavnica, kjer so delali čevljarji, šivilje in krojači. Fotografirali so se ob svoji novoletni zabavi. Slika nam lepo prikazuje zelo skromne razmere v prvih povojnih letih. Za »slavnostno pogrnjeno« mizo jim služi kar čevljarska delovna miza. Prta nimajo, na skromnih pogrinjkih je še bolj skromna količina prigrizkov in pijače. A je harmonika, nasmehi na obrazih in prijetno vzdušje.
Zenkrat nam ni uspelo izvedeti imena za nobenega od fotografiranih. Zato bomo bralcem hvaležni za vsak namig, kdo bi utegnil biti ta ali oni na fotografiji.
Gostje in osebje za Gradičkom
Fotografija je posneta za Gradičkom, po oceni nekaterih starejših domačinov okoli leta 1926. Sprva smo pomislili, da gre za kak kuharski ali podoben izobraževalni tečaj žensk. A ko nam je gospa Malka Skubic iz Gradička povedala, da so v tamkajšnji gostilni zlasti ob sejmih najemali okoliške ženske za pomoč pri kuhi in strežbi, smo skoraj prepričani, da je slika nastala ob taki priložnosti. Očitno so se skupaj fotografirali gostje in osebje.
Le zakaj so se zbrali ti fantje?
Imena večine teh fantov poznamo. Nas pa zanima tudi čas nastanka te fotografije in vzrok za njen nastanek. Naj ugibamo o času nastanka. Pomagajo nam lahko njihova oblačila. Svetle srajce, najverjetneje kar bele. Nihče nima športne majice. Prav gotovo ne samo zaradi očitno slovesnega vzroka fotografiranja, ampak zato, ker jih takrat še ni bilo. Vsi v klasičnih suknjičih in hlačah zlikanih na rob. Danes bi težko našli skupino tako oblečenih. Nihče v športni obutvi, vsi v lepo zloščenih usnjenih čevljih. Nogavice bombažne in brez elastana, zato se ob nogi gubajo. Morda je slika nastala v 50 letih ali celo prej. Morda so fantje opravili kak izpit, končali šolo, se odpravljali k vojakom. Bo znal kdo vse to točneje pojasniti?
Komentar Marka Okorna:
Pogovarjal sem se s stricem Francom Strmoletom, rojenim leta 1933. Na posnetku sedi drugi z leve. Prvi stoječi z leve je bil meniški (samostanski) hlapec in ni bil domačin. Posnetek je nastal sredi 50. let. Stric se ne spominja, da bi bil kakšen poseben dogodek ob fotografiranju. Tu je bil star cca 22, 23 let. Mogoče so se fantje dobili v nedeljo po maši ob kozarčku. Zato v “zakmašnih ” oblekah. Več kot polovica fotografiranih je danes že pokojnih.