17. 5. 1896 – 17. 10. 1991
prvi dirigent orkestra Radia Ljubljana
Malo pred Stično, pravzaprav le kakih sto metrov pred obzidjem samostanskega vrta, nas preseneti zanimiva hiša, ki nekoliko izstopa iz okolja. Gre za vilo v slogu podeželskega dvorca, obdano z visokim zidom, skozi katerega vodi miniaturni grajski vhod. Po poznejših lastnikih se imenuje Simčičeva, le redki pa še vedo, da je nastala v letih med obema vojnama po zamisli izredno zanimivega umetnika – Kazimirja Dušana Petriča, glasbenika, slikarja, dekoraterja in heraldika.
Kdo je bil ta mož? Čeprav ni bil domačin, se je rodil prav v Stični in ostal na ta kraj očitno močno navezan. Tu si je namreč ustvaril tudi svoj dom – vilo, ki jo je dal postaviti, verjetno ob pomoči nasvetov Jožeta Plečnika, in se vanjo vselil leta 1939.
Iz roda v rod
Kazimirjeva babica se je z Velikega Mlačeva primožila na Zgornje Brezovo pri Višnji Gori, a sta ji tako mož kot sin kmalu umrla. Znova se je omožila (ali verjetneje: so jo omožili ) s pet let mlajšim Francem Bahovecem iz Zagradca pri Žalni. Toda očitno se novi gospodar na Javornikovi domačiji ni najbolje znašel, predvsem pa ni mogel izplačati deležev sorodnikom po ženinem prvem možu. Posestvo na Brezovem so prodali najbližjemu sosedu Nadrahu in si razdelili dediščino. Bahovec je s svojim deležem kupil skromno domačijo v Veliki Račni, župnija Kopanj. Vse premoženje je zložil v šajtrgo, posadil na vrh še svoje tri sinove in odrinil na novi dom.
Kmetija v Račni je bila majhna, zato se je moral ukvarjati še z drugimi posli predvsem s prekupčevanjem s kmetijskimi pridelki. Družina se je množila. Poleg treh sinov, ki so se rodili na Brezovem, se mu je rodilo še sedem otrok. Zadnja je 4.maja 1867 prišla na svet Ivana. Kmalu po njenem rojstvu, je bilo Bahovcu dovolj račenske revščine, prodal je domačijo in odšel v Ljubljano. Zdaj je bila družina že tolikšna, da je ne bi spravil v šajtrgo. Najel je lojtrni voz. Ustavil se je v Kurji vasi kakor so imenovali uličice na začetku – če si prišel z Dolenjske pa na koncu Karlovške ceste. Za mnoge Dolenjce je bila to prva postojanka v Ljubljani. Najprej je odprl kramarijo, potem pa je začel trgovati z žitom oziroma z moko. Tem trgovcem so rekli mokarji in kar nekaj kmečkih ljudi iz naših krajev si je na ta način dobro opomoglo. S pridnostjo, varčnostjo in iznajdljivostjo si je toliko pridobil, da je dobro poskrbel za svojo številno družino. Prvi sin Franc je postal učitelj na 2. mestni deški šoli na Grabnu, kjer je ostal kar 36 let. »Poznala ga je vsa Ljubljana od najvišje gospode do zadnjega pometača, od trgovca in obrtnika do ubožnega delavca. S svojim vljudnim vedenjem, s svojim možatim in jeklenim značajem si je pridobil spoštovanje vseh, ki so prišli z njim v stik. Imel je vedno odprto srce in radodarne roke za vsakega trpina, pomagal je rad in lahko, ker je bil dobro situiran. Oče njegov si je s pridnostjo in varčnostjo toliko pridobil, da je kupil vsakemu svojih otrok hišo. Tudi naš France je dobil eno. L. 1895. pa mu jo je potres razrušil. Mesto mu je odkupilo razvaline in Bahovec si je sezidal v Miklošičevih ulicah lepo dvonadstropno poslopje. A da si je bil imovit prevzetnosti ni bilo v njem. Nikdar ni preziral nobenega, pač pa mu je bila kolegialnost nad vse. Iz njegovih ust ni prišla nikdar žal beseda nikomur in o nikomer.«
Bahovčevo ime pa je proslavil njegov najmlajši sin Leon, ki je je prišel med vojnama do slave in bogastva kot lekarnar, verjetno je prvi lekarnar iz slovenskega prostora, ki mu je uspela prodaja v ZDA . Po vojni so mu zasegli vse premoženje in ga celo zaprli.
Ivana Bahovec Cajnko Petrič
Ivana je bila od brata Franceta 20 let mlajša. Poročila se je z Vincencijem Cajnkom, ki je bil sicer rojen v bližini Sv. Tomaža na Dravskem polju. Po študiju prišel v Ljubljano kot sodnijski uradnik. Kmalu po poroki je bil premeščen na sodnijo v Stično, ki se je tedaj nahajala v opuščenem samostanu. Tako se je kmalu po poroki Ivana s hčerko preselila v Stično, kjer se na št. 2. rodil sin Vincenc Hugo. Dve leti zatem je mož umrl za pljučnico in vdova z otrokoma je zapustila Stično. Čez dve leti se je znova poročila. Drugi mož je prihajal iz Semiča v Beli Krajini in je bil poštni kontrolor, kasneje celo poštni ravnatelj. To je bil Jožef Petric, a je po prihodu v Ljubljano priimek spremenil v Petrič, ker naj bi Petric spominjal na uskoško poreklo. V Kurji vasi – kakor so tedaj poimenovali ulice okoli sv. Jakoba, se jima je rodila hči Cvetana in že kmalu je Ivana pričakovala drugega otroka. Toda na Veliko nedeljo 1895 je Ljubljano prizadel potres, ki je poškodoval tudi hiše Bahovčevih. Ljudje so lep čas prebivali v zasilnih bivališčih na prostem. Za bolnike in porodnice so postavili šotore na Kongresnem trgu, kasneje so jih nadomestile barake. Tedaj se je Ivana zatekla v Stično. Očitno je imela v tem kraju več znancev še iz časa, ko je tu živela s prvim možen. Sprejeli so jo v hiši nadučitelja Franca Kovača, kjer je rodila sina Kazimirja Dušana. Kot botra sta zapisana njen oče in njegova druga žena. Vendar čeprav je tedaj že vozil vlak na Dolenjsko, so obred opravili brez njiju. Nadomeščala sta ju babica in mežnar. Potem se je vrnila v Ljubljano in imela še štiri otroke. Vsi otroci so bili izobraženi, najmlajši Jožef je postal zdravnik, Kazimirja pa je vleklo v svet umetnosti.
Kazimir Dušan Petrič
Kazimir je sodil v tisto nesrečno generacijo, da so ga kot maturanta vpoklicali v 1.sv. vojno kjer je bil hudo ranjen. Še bolan se je vpisal na ljubljanski konservatorij in ga končal kot odličen violinist. Potem si je služil kruh kot profesor, dirigent in komponist. Ko so v Ljubljani 1828 ustanovili radijsko postajo, so se ustanovitelji zavezali, da bo del vsakodnevnega programa tudi glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov, vodstvo orkestra pa je prevzel Kazimir Petrič, na ljubljanskem konservatoriju izšolani violinist in član Orkestralnega društva Glasbene matice. Petrič se je kmalu izkazal tudi kot skladatelj. Za radijski orkester je priredil več potpurijev, posebno popularna je bila njegova Radio koračnica. Kritiki so orkester zelo hvalili češ da je iz dneva v dan zrelejši in kvalitetnejši. Toda časi so se spremenili. V Jugoslaviji se je čedalje bolj krepila težnja, da bi program oddajali samo iz Beograda, ljubljanska in zagrebška postaja pa bi ga le prevzemali. Nad objavami radijskih sporedov in programom je bedela beograjska centrala. Tako je bilo besedo glasba nenadoma treba pisati glazba in podobno. Seveda se vsi niso strinjali in je prišlo tudi do kadrovskih sprememb. Med prvimi, ki so bili odstavljeni, je bil maja 1933 Kazimir Petrič
Še naprej se je posvečal pedagoškemu delu in komponiranju. Imel pa je več časa za svojo drugo ljubezen-slikarstvo saj se je med študijem na konservatoriju za štiri leta zapisal tudi študiju slikarstva pri že tedaj slavnem mojstru Rihardu Jakopiču. Postal je dober kopist portretov, dekorativni slikar, kot zavzet umetnostni zgodovinar pa pozneje tudi odličen heraldični slikar.
Čeprav se zdi njegov stiški gradič kot nalašč primeren za ustvarjanje v miru in samoti, ni bilo tako. Začetek 2.svetovne vojne in prvi čeprav oddaljeni streli, so ga tako vznemirili, da je dom že v prvih vojnih mesecih prodal in se vrnil v Ljubljano. Povojne razmere so podjetne Bahovce pripravile ob vse premoženje, a so se pozneje mnogi našli v umetniških vodah.«
V svojem tretjem življenjskem obdobju je prof. Petrič poglobil svojo ljubezen do zgodovine in umetnostne zgodovine. Posvetil se je raziskovanju zgodovine kranjskega plemstva. V zvezi s tem je kot heraldik in genealog navezal in deloma tudi vzdrževal pomembne stike doma in po Evropi. Ker slovenščina še ni imela povsem dognanega heraldičnega izrazoslovja in da bi s svojimi dognanji prodrl v svet, je pisal v nemščini, čeprav je bil sicer zaveden Slovenec. »Zapustil je deset knjig v rokopisu, ki so bogato opremljene z upodobitvijo grbov. Naslikal je tudi grbe stiških opatov. Vsa ta prizadevanja pa še niso izčrpala njegove ustvarjalnosti, saj je v zadnjih desetletjih v njem vzcvetela še ena ljubezen do lepega: slikanje baročnih dekoracij ga je privedlo celo do umetniškega mizarstva.
Zapisala: Valerija Ravbar
Viri :
Simfonični orkester RTV Slovenija.50 let, MK Ljubljana 2006
Učiteljski tovariš 8. 4. 1909
Nekrolog Delo 6.nov. 1991
Zapiski Petričeve druge žene Marije
Matične knjige župnij Stična, Kopanj, Žalna, Višnja Gora, Ljubljana – sv. Jakob, Šmarje, Semič, Sv. Tomaž na Dravskem polju,