Slovenska Jakobova pot (kamino) tudi skozi Stično
1602, oktober, 3
Priporočilnopismo za romarja Pankracija Koreta iz Stične na poti v Komposteljo.
Nadškofijski arhiv, Knjiga formularjev št. 5, str. 191-192. (Stara signatura: “KF” oz. “Acta Aquileiensia et Labacensia”).
V slovenskem prevodu Franceta Barage.
Potni list za romarja v Komposteljo k svetišču sv. Jakoba, v Galicijo.
Tomaž (ljubljanski škof, namestnik deželnega kneza) in tako dalje.
Vsem kristjanom in vsakemu posebej, ki mu bo to pismo vročeno, pozdrav v gospodu in vse dobro. Naznanjamo, da se je prinašalec tega pisma Pankracij Koret, Kranjec iz Stične, namenil potovati v Komposteljo, v Galicijo k svetišču sv. Jakoba in k njegovim relikvijam, da bi izpolnil svojo zaobljubo. Priporočamo vam ga v Gospodu zaradi pobožnosti in spoštovanja do katoliške vere, in vas vztrajno prosimo, da mu na poti tja iz Gornjega Grada, kraja, ki je zdrav in po božji milosti neomadeževan s kužno boleznijo, pomagate z vsakršnimi dejanji ljubezni, kolikor vam bo mogoče in kolikor bo to potreboval. Vedite, da vam bo Bog, trikrat dobri in prevzvišeni, bogato povrnil.; prav tako vam bomo tudi mi z vso vdanostjo pripravljeni izkazati enako gostoljubje.
Dano v Gornjem Gradu, v naši običajni škofijski rezidenci, dne 3. oktobra, leta 1602.
Torej, prvi Stičan, ki se je leta 1609 odpravil na romanje v Kompostelo je bil Pankracij Koret! Kdo je bil Pankracij verjetno ne bomo izvedeli, kot tudi ne ali je kdaj prispel do kraja kamor se je z zaobljubo namenil.
Znano je, da so ljudje z območja naše dežele že v srednjem veku romali na vse mogoče romarske poti, ki jih je bilo kar veliko. Najpomembnejša je bila in je še danes Jakobova pot, po kateri so v Kompostelo romali ljudje iz celotne Evrope. V srednjem veku je bil Camino steber povezovanja in združevanja evropskih ljudstev in držav. Največ slovenskih romarjev je v daljno Kompostelo potovalo med 10. in 15. stoletjem, o čemer pričajo pisni viri pa tudi odmev v ljudski pesmi. Najimenitnejši med njimi pa je bil grof Urlich II. Celjski, ki je k sv. Jakobu starejšemu romal s šestdesetimi konjeniki. Španski arhivi hranijo zapis srečanja Urlicha II. s kastiljskim kraljem, leta 1430 na Tierra Campos. Na ta dogodek verjetno spominja vasica po imenu Galicija pri Celju.
Osrednja pot, ki so jo poimenovali tudi deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri mejnem prehodu Obrežje preko Ljubljane proti Trstu. Gorenjska veja Jakobove poti gre iz Ljubljane in pelje preko Korenskega sedla v Avstrijo ali preko Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Komposteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji tretjo smer – ogrsko vejo, nakazujejo med drugim tudi imeni nekdanjih romarskih prenočišč Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini. Na osrednji poti srečamo 17 cerkva svetega Jakoba. (V naši deželi je kar 67 cerkva posvečenih svetemu Jakobu, od tega 22 župnijskih.) Jakobovci imajo tudi svoje oznake po katerih se orientirajo na poti. Rumena puščica ali rumena školjka nakazujeta smer hoje, na križiščih so postavljene smerne table, večja rumena, ročno izdelana školjka z napisom označuje mesto, kjer romar lahko prespi.
Stičani večkrat srečamo popotnike, ki otovorjeni z nahrbtnikom pešačijo iz Ivančne Gorice proti Stični. Če se ustavijo pri samostanu in pri vhodu, s stiškim žigom Jakobove poti, žigosajo romarsko listino so to zagotovo romarji Jakobove poti. Naj omenim, da skozi Stično pelje tudi Emina pot, vendar pelje ta proti Pristavi, popotniki pa opravljene poti ne dokazujejo z žigi.
Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al tje, kjer svet’ Antón Jezusa varje,
Trsat obiše, al svete Lušarje
Enkrát v življenji, al Marijno Celje.
(France Prešeren, prva kitica akrostiha posvečenega slikarju Mateju Langusu.)
Nekega popoldneva sem se srečal z romarjem, gospodom Milanom iz Žirovnice. V bližnjem lokalu sva se za krajši čas usedla in malo poklepetala. Povedal mi je, koliko časa je na poti, da je približno na pol poti do Trsta, kjer se slovenski del poti konča in še marsikaj zanimivega. Skupaj sva se odpravila do samostana, kjer je žigosal svoj romarski list in spotoma naredila še par posnetkov za spomin. Milan se je potem odpravil naprej proti Veliki Dobravi, do cerkvice sv. Jakoba, kjer se je namenil prenočiti, zaželel sem mu srečno pot.
Z.L.