Kristina Gorišek

Kristina Gorišek se je rodila 15. decembra 1906 v Mekinjah pri Stični. Po domače so njihovemu domu rekli Brezovec, njo pa so klicali Brezovška Tinca. Družina je bila velika, saj je Kristina imela osem sestra in dva brata. Kmalu po njenem rojstvu je oče kupil veliko hišo s trgovino in gostilno v Stični. Tam je preživela mladost in končala meščansko šolo v Ljubljani in Celovcu ter trgovsko šolo v Ljubljani. Potem je nekaj let pomagala očetu v trgovini, vendar je delo očitno ni prevzelo. Vleklo jo je v svet.

Kristina pred očetovo trgovino v Stični

Na veliko presenečenje staršev se je odločila, da pojde v Beograd. Tam je dobila delo na pošti. Ker je znala nemško in delno francosko , so jo zaposlili na oddelku mednarodnega telefonskega prometa, vendar tudi tam ni bila zadovoljna. Obiskovala je še večerno šolo in jeseni leta 1930 zasledila oglas Društva rezervnih oficirjev. Ta je vabil, “naj se javijo tudi dekleta, ki želijo postati letalke”.

Kristina se je z dvema drugima Beograjčankama prijavila. Po opravljenih zdravniških pregledih in poskusnem letu, ki ga je dobro prestala, jo je čakalo šolanje. Začelo se je spomladi leta 1931. Po nekajmesečnem šolanju je vojno ministrstvo prepovedalo šolanje civilistom na vojaških letalih, zato je prišlo do večmesečnega zastoja. Ko je aeroklub dobil svoja letala znamke Fizir in Sim III, se je redno šolanje lahko nadaljevalo.

Kristino je učil letenja Slovenec Bogomir Jaklič, pilot lovca. Medtem je prosila za premestitev iz telefonske centrale na zemunsko pošto, ki je bila tik ob letališču. Prvič je samostojno poletela na letalu FN novembra 1932. To je bil prvi samostojni polet ženske v Jugoslaviji in sploh na Balkanu.

V vsej Evropi je bilo tedaj le 20 ali 30 letalk, v Jugoslaviji so bile pred drugo svetovno vojno samo tri. Za polet je Kristini beograjski aeroklub podaril srebrno vazo s posvetilom “Naši prvi jugoslovanski aviatičarki Kristini Gorišek.” Dobila je tudi kitajsko vazo od združenja rezervnih letalcev, ministrstvo za vojsko pa ji je podelilo medaljo za hrabrost. Povabili so jo na beograjsko univerzo, da je pripovedovala o letu. Srečala se je tudi z angleško letalko Emy Johnson.

Stična
Kristina Gorišek v družbi kolegov, članov “Aerokluba Beograd”.  Fotografija je bila posneta 15. februarja 1932

Ni trajalo dolgo, da so Kristini začeli metati polena pod noge. Omejili so ji letenje, ker je bila gojenka pilotske šole tudi Danica Tomić, žena komandanta zemunskega letališča, ki je načrtovala, da bo ona postala prva pilotka v Jugoslaviji. Ko je Kristina prva poletela, je Danica skoraj ponorela od zavisti. Zaradi tega se Kristina nekaj mesecev ni smela pokazati na letališču, vse dokler ni Tomićeva postala samostojna pilotka.

Kristina je dobila diplomo pilota šele po 15 mesecih, februarja 1934. Bila je dobra letalka. Še pred tem in kasneje se je udeleževala številnih letalskih mitingov po Jugoslaviji. Udeležila se je tudi odprtja ljubljanskega letališča leta 1933, priletela je s civilnim letalom Fizir. Kadar je letela nad domačim krajem, so vaščani drli iz hiš in ji mahali v pozdrav. Otroci so še dolgo potem radi pravili, ko so uzrli kako letalo, da tam leti Brezoviška Tinca.

Ko so na zagrebškem letališču odprli poštno okence, Je Kristina prosila za premestitev. Tam je spoznala trgovca Dragutina Novakovića in se z njim leta 1939 poročila. Po poroki je malo letela, zadnjič je poletela leta 1940. Mož se je namreč bal zanjo, pa tudi letalske vožnje ni prenesel. Leta 1947 sta se preselila v Anglijo in si tam ustvarila dom. Kristina je rada prihajala domov na počitnice. Umrla je v Angliji leta 1996.

(Zgodovina letalstva na Slovenskem – od začetkov do današnjih dni, Darinka Kladnik, ZIP – Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana 2008)

V spodnji galeriji je nekaj fotografij posnetih v beograjskih fotografskih ateljejih

O svojem prvem letu je po 2. svetovni vojni Kristina Gorišek takole pripovedovala naši jadralni pilotki in svetovni rekorderki Cvetki Klančnik Belin (1931-1977):

Šolski krog

“Nekega jesenskega dne, 9. novembra 1932  sva z učiteljem kot navadno skupaj poletela in pristala. Niti najmanj nisem pričakovala česa podobnega. Iznenada je skočil učitelj iz letala rekoč, naj letim kar tako naprej in naj pokažem, kaj znam. Sprva nisem verjela njegovim besedam. Šele znak – zastavica me je opozoril, da moram poleteti. Za seboj sem imela okoli 80 do 100 ‘duplih’, kajti vedno so nastopile nove ovire in prekinitve v šolanju. Dodala sem gas in se prvikrat sama podala v prostor med nebom in zemljo. Bila sem presrečna in pri srcu mi je bilo nepopisno lepo. Šolski krog okrog letališča sem izvedla brezhibno. Pravočasno sem odvzela gas in mirno, brez vsakega poskakovanja pristala na določeni točki. Ves čas v letu sem mislila samo na to, da ne osramotim svojega učitelja. Ko sem ‘rulala’ proti hangarju, me je ustavila bela zastava. Zelo sem se začudila neobičajnem znaku. Šele tedaj sem zagledala učitelja Jakliča, ki sem ga pustila kar sredi steze, kako teče proti meni, da mi čestita in se pelje z menoj do oddaljenega hangarja. Bil je presrečen in ponosen, ker ga nisem razočarala.”

(Cvetka Klančnik – Belin: Naša prva letalka, Naša krila, št. 2/1975)

Niti najmanj nisem pričakovala česa podobnega. Iznenada je skočil učitelj iz letala, rekoč, naj letim kar tako naprej in naj pokažem, kar znam. Sprva nisem verjela njegovim besedam. Sele zastavica me je opozorila, da moram poleteti. Za seboj sem imela okoli 80 do 100 duplih, kajti zmeraj so nastopile nove ovire in prekinitve v šolanju. Dodala sem gas in se prvikrat sama podala v prostor med nebom in zemljo. Bila sem presrečna in pri srcu mi je bilo nepopisno lepo.«

Navsezadnje pa je prišel tudi dan, ko je »pred navzočo vojaško komisijo, ki jo je določila komanda zrakoplovstva, gospodična napravila teoretski izpit. Vršiti bi se moral še praktični izpit. Ulil se je dež in divjal je veter. Pa to ni motilo niti komisije niti Goriškove. Močan veter je butal v letalo in ga preobračal, a obdržala gaje v ravnotežju; izvedla je polet, kakor je treba in se z vsemi finesami in obrati spustila na zemljo, prav na ono mesto, ki ga je določila komisija.«

Kristina je kot prva jugoslovanska avijatičarka dobila pokal, ministrstvo za vojsko pa ji je podelilo medaljo za hrabrost. Čakalo jo je več nastopov, intervjujev, veliko hvale in slave. Vrsto let se je udeleževala letalskih mitingov, v Sloveniji je bila deležna še malo večjega navdušenja kot drugje. Posebej takrat, ko je prvič letela čez Stično in se ni mogla upreti pilotski navadi: v nizkem letu je zaokrožila nad vasjo in samostanom ter iz letala odvrgla pismo za domače. Sem in tja je o sinjem športu napisala kaj tudi za časopise, 3. marca 1939 za Slovenca:

»Tudi žena se posveča tej stroki tehnike. Najprej je bil samo šport, pozneje poklic. Danes pa stoji žena – pilot vzporedno z možem – pilotom. Menda ni kulturne države, v kateri bi tudi žena ne doprinesla svojega dela v letalstvu. Ona hoče biti ravnopravna moškemu, če že ne v borbi, vsaj v letalstvu, ki služi znanosti, s katero je letalstvo v tesni zvezi. Danes se tudi žena ne zadovolji več z majhnimi uspehi in rekordi. Polet okoli sveta ni zanjo noben problem več… Človek bi si samo želel, da bi letalstvo služilo človeštvu v korist, ne pa da bi ga z njim pokončevali.«

Da bi bilo pilotiranje Kristini poklic, tedaj ni bilo izvedljivo. Tudi kakšnih izrazitih avantur ni mogla izpeljati, saj je bilo to možno le ob veliki finančni podpori, ki je bila hkrati propagandna kampanja ali spektakel. Leta 1936 se je preselila v Zagreb, kjer je na letališču še naprej opravljala službo telefonistke. Tam je spoznala trgovca Novakovića in se čez tri leta z njim poročila. Zanimivo: Drago Novaković se je silovito bal letenja. A bolj kot mož je njeno pilotiranje ustavila vojna. Kristina je zapustila pošto in presedlala v moževo trgovino sredi Zagreba.

Kristina z možem Dragutinom Novakovićem

Spomladi 1945 je bil Novaković v tisti velikanski koloni, ki je bežala na sever. Ona je še kakšno leto živela v Zagrebu, potem pa je neke noči izginila. V avstrijskih taboriščih za razseljene osebe je poiskala moža in čez čas sta se izselila v Veliko Britanije. Nič posebno pustolovskega ali izjemnega ni bilo več v njenem življenju. Po različnih bolj ali manj težaških službah po kmetijah sta z možem privarčevala nekaj denarja in odprla penzion (Bed and Breakfast House) v Scunthorpeu blizu Lincolna. Uspešno sta ga vodila do poznih let. Otrok nista imela.

Medtem ko Novaković ni nikdar prestopil meje, se je Kristina čez kakšnih dvajset let oglasila in prišla na obisk v Stično. Redno je pomagala svojim sestram in nečaku. Rada je prihajala na obisk, zmeraj z letalom, kot potnica, se razume. Ko so jo odkrile letalke povojne generacije, je z veseljem pripovedovala o pionirskih časih jugoslovanske aviatike. Baje je bilo posebej ganljivo njeno srečanje z Milom Jakličem, ki jo je naučil pilotirati; po različnih udarcih usode si je prislužil pokojnino kot gozdni delavec, nato pa je redko beseden in vase zaprt živel pri sestrah v Ljubljani. O vojnih in povojnih letih ni hotel govoriti, o podvigih in dosežkih iz mladih let pa z zanosom in na dolgo.

V reviji Krila je spomladi leta 1975 Cvetka Klančnik-Belin objavila članek o ženski, ki je prva pri nas prestopila magično mejo in poletela. Kakšne večje slave pa Kristina Gorišek Novakovič ni bila deležna.

Alenka Puhar

Za polet je Kristini beograjski aeroklub podaril srebrno vazo s posvetilom “Naši prvi jugoslovanski aviatičarki Kristini Gorišek.”
Za polet je Kristini beograjski aeroklub podaril srebrno vazo s posvetilom “Naši prvi jugoslovanski aviatičarki Kristini Gorišek.”

Slovenski časopisi o Kristini Gorišek

Ženski svet, februar 1934:

 

Slovenec, 31. marec 1935

 

Na prošnjo uredništva Slovenca je malo pred poroko napisala motivacijski članek Mladina se navdušuje za sinji šport, ki je bil objavljen 3. marca 1939. Sklenila ga je z osupljivo vizionarsko mislijo: »Kamorkoli se človek ozre, povsod vidi, kako važno vlogo ima danes letalo. Človek bi si samo želel, da bi služilo človeštvu v korist, ne pa, da bi ga z njim pokončavali.«

 

Kristinina odločitev, da poleti, je bila predrzna, kot je opisala neka priča dogodka: »Pred navzočo vojaško komisijo, ki jo je določila komanda zrakoplovstva, je gospodična napravila teoretski izpit. Vršiti bi se moral še praktični izpit. Lil je dež in divjal je veter. Pa to ni motilo niti Goriškove niti komisije. Stopila je v letalo in še predno je zabrnel motor, se je iznova usul močan dež, lilo je kakor iz škafa. Letalo se je dvignilo in poletela je z njim visoko, naravnost v oblake, ki so postajali vedno temnejši. Močan veter je butal v letalo in ga preobračal, a obdržala ga je v ravnotežju; izvedla je polet kakor je treba in se z vsemi finesami in obrati spustila na zemljo, prav na ono mesto, ki ga ji je določila komisija. Zavladalo je nepopisno veselje. Komisija ji je vsa navdušena podelila odlično oceno.«

 

Fotografija je nastala leta 1990, ko so Kristino v Londonu obiskale članice Društva slovenskih letalk. Na fotografiji sedi Kristina Gorišek Novaković. Stojijo z leve: nepoznan, gospod Novakovič, Jasna Jerman, predsednica Društva slovenskih letalk in Dragotina Jelovac, tudi ena prvih slovenskih pilotk, ki je letela pred drugo svetovno vojno.

 

Srbski poštarji obujajo spomin na Kristino Gorišek

Na sliki je plakat posvečen Kristini Gorišek, na razstavi ob 125 letnici prvih žensk v PTT prometu in svetovnem dnevu pošte, 9. oktobra 2017. (velikost 100×70 cm)

Prevod panoja:
ŽENSKA, KI JE PRVA NA BALKANU SAMOSTOJNO POLETELA

Kristina Gorišek je bila rojena 15. decembra 1906 v Stični, pri Ljubljani. Končala je štiri razrede meščanske šole, nekaj časa delala v družinski trgovini, 1. septembra 1928 pa se je zaposlila na Pošti v Beogradu. Ker je govorila tuje jezike, so jo usposobili za delo na mednarodni centrali Glavnega telefona. Ko je Društvo rezervnih vojnih pilotov koncem leta 1930 razpisalo tečaj letenja za civilne osebe na zemunskem aerodromu (danes je to Novi Beograd blizu Bežanije), se je Kristina prijavila. Po teoretičnem izpitu leta 1931 je začela leteti v dvosedu z inštruktorjem. 9. novembra 1932 ji je inštruktor po običajnem skupnem letu dovolil, da poleti samostojno. Let je opravila po vseh pravilih, zato ta datum v zgodovini letalstva velja kot dan, ko je na Balkanu prvič samostojno poletela ženska. Na predlog Ministrstva za vojsko in mornarico je v naslednjih letih dobila medaljo za hrabrost in orden Svetega Save V. stopnje. Oktobra 1936 je bila premeščena v Zagreb. Tam se je poročila s trgovcem Novakovićem. V začetku leta 1941 sta z možem emigrirala v Veliko Britanijo. V mestecu blizu Londona je vodila restavracijo. Umrla je leta 1996.

Podnapisi k slikam:

Pravda, št. 10369, 17. september 1933. Naša najboljša pilotka je Kristina Gorišek, ima blizu 20 let, nebesno modre oči in okrogel obraz z otroškimi usti. V letalskem kombinezonu, umazanem od olja, sedi na travi poleg svoje ptice. Potem pa i s Fizirjem polet in riše po nebu vratolomne osmice …

Kristina Gorišek na delovnem mestu v Glavnem telefonu Beograd.

 

Goriškova je letela na letalih tipa “Fizir”

V zadnjih dneh leta 2017 je e-stično presenetilo pismo iz PTT muzeja v Beogradu. V začetku leta 2018 sta sledili še dve. Vsa tri so skupaj s poslanimi in zgoraj objavljenimi izrezki iz beograjskih časopisov obogatila našo dokumentacijo o Kristini Gorišek. Zato objavljamo tudi prevode pisem v celoti:

Sobota, 6. januar 2018

Leta 1892 so v Srbiji prvič sprejeli v državno službo tudi ženske. To so naredili poštarji, tako da so bile prve državne uslužbenke v Srbiji poštarice, telefonistke in telegrafistke. 125-letnico tega dogodka smo na svetovni dan pošte 9. oktobra 2017 obeležili z razstavo. Poleg splošnih podatkov smo predstavili nekaj žensk, ki so na kakem področju posebej izstopale.
Ena od teh žensk je bila beograjska telefonistka Kristina Gorišek. Bila je prva ženska na Balkanu, ki je samostojno poletela z motornim letalom. Mi, beograjski in srbski poštarji ohranjamo spomin na svojo kolegico.
Sem avtor razstave in vam pošiljam posnetek panoja, ki predstavlja Kristino Gorišek. Če želite, ga lahko odtisnete v velikosti 100 x 70 cm. Na panoju sta edini sliki Goriškove, ki ju imamo v PTT muzeju. Če hočete, mi lahko pošljete skene vaših fotografij, da z njimi dopolnimo naš fascikel z naslovom Kristina Gorišek.
Sem Milorad Jovanović in kustos PTT muzeja v Beogradu.
Topel pozdrav in srečno Novo leto.

 

Torek, 9. januar 2018

Spoštovani!
Star sem 62 let in sem živel v državi, v kateri je vsak lahko govorii v svojem maternem jeziku, pa so ga lahko razumeli brez prevoda.
Na plakatu je uporabljen font Candara, če želite, da bo vse podobno originalu. Izraz “okruglo lice detinjih crta” bi lahko prevedli ” okrogel obraz otroškega videza”, a to ni pomembno, vse se razume.
Hvala, ker nam boste priskrbeli material za fascikel, ki nosi ime Kristina Gorišek.
S spletne strani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani sem snel časopisne članke, ki so tiskani v slovenščini. Skušal bom zbrati članke iz takratnih beograjskih dnevnih časopisov Politika, Vreme in Pravda, v katerih piše o Kristini, pa vam bom poslal. Pravzaprav že imam te tekste, a jih moram zbrati s CD-jev… Danes vam pošiljm, kar mi je pri roki, na računalniku… U vseh besedilih piše, da je bila Kristina prva i najboljša pilotka v Kraljevini Jugoslaviji in na Balkanu.
Srbski piloti veterani se še danes pogovarjajo o Kristini, ker se zgodba o njej prenaša iz generacije v generacijo. Je pa dejstvo, da je odšla iz Beograda in Jugoslavije in ni bila prisotna, počasi privedlo do pozabljanja. A v PTT muzeju ima podporo, prizadevamo si, da njeno ime ne potone v pozabo. Letos v letu 2017 je bilo 85 let od njenega prvega samostojnega poleta.

Topel pozdrav iz Beograda
Milorad

 

Četrtek, 11. januar 2018

Spoštovani,

pošiljam vam preostalo gradivo, ki ga imam.
Tri slovenska besedila.
Dva članka iz Politike.
Odlok o podelitvi ordena Sv. Save iz Vojaškega uradnega lista, dve strani.
Razumel sem, da je Kristina kot prva ženska, ki je samostojno poletela, od Ministrstva za vojsko in mornarico dobila pokal. Kaže, da je letela v slabih vremenskih pogojih, v viharnem vetru, a je bila zbrana in je pravilno pristala. Tako je obvarovala svoje življenje in letalo. Mislim, da je medaljo za hrabrost od vojske dobila zato.
Potem jo je Ministrstvo za vojsko in mornarico predlagalo za orden Sv. Save. To ni odlikovanje za športne dosežke niti za hrabrost. To je odlikovanje za prispevek izobrazbi in kulturi. Mislim, da ga je dobila zato, ker je sodelovala pri širjenju tehnične kulture. Dokazala je, da se lahko tudi ženske ukvarjajo s tehničnimi vedami in veščinami. Tako menim, ker sem si ogledal, za katere zasluge se podeljuje orden Svetega Save – za prosveto, znanost in kulturo…
Že pred časom sem na spletni strani NAŠA KRILA našel neko besedilo. Mogoče vam bo kaj pomenilo …
Nočni pozdrav iz Beograda
Milorad


O Kristini Gorišek pa so v času njenih letalskih dosežkov radi in pogosto pisali tudi beograjski časopisi. Nekaj takih člankov nam je posredoval PTT muzej iz Beograda, kjer zbirajo gradivo o svoji vsega občudovanja in spoštovanja vredni kolegici:

Vreme, nedelja 13. novembra 1932

Za prepis v latinico in prevod v slovenščino klini tukaj!

Beograjčani so zgodbo o tem, kako je prišlo do prvega samostojenga leta Kristine Goriškove, zasukali malo po svoje. Ker je Goriškova Cvetki Klančnik nedvomno pripovedovala verodostojno zgodbo, si razliko v zapisu lahko razlagamo kot poskus beograjskih letalcev in novinarjev, da bi zaščitili Kristininega učitelja Bogomila Jakliča pred jezo poveljnika letališča Miodraga Tomića. Očitno je namreč, da se Kristinin prvi let ni zgodil zaradi nesporazuma med učiteljem in učenko pilotiranja, ampak da ga je Bogomil Jaklič načrtoval. Bil je Slovenec in je morda želel, da slovenska pilotka prehiti soprogo poveljnika letališča Danico Tomić. Morda pa niti ni šlo za narodnostno vprašanje, saj nadaljni članki kažejo, da so bili tudi srbski letalci, novinarji, poštarji in verjetno tudi javnost bolj naklonjeni Goriškovi kot Tomićevi. Delno je bila to gotovo posledica Kristinine simpatičnosti, prizadevnosti in verjetno tudi skromnosti. Nekatere izpovedi pa kažejo, da je šlo tudi za socialno vprašanje – večina je preprosto želela, da prva poleti ženska, ki pripada delavskemu razredu in ne gotovo privilegirana žena poveljnika letališča.


Politika, 25. avgust 1933

Za prepis v latinico in prevod v slovenščino klikni tukaj!

Danica Tomić je opravila pilotski izpit slaba dva meseca po nadaljevanju pilotskega šolanja, ki je bilo za nekaj mesecev prekinjeno. Izpitna komisija se je sestala v dneh, ko so vsi vedeli, da Kristine Gorišek ne bo v Beogradu. 20. avgusta 1933 je bila namreč v Ljubljani otvoritev letališča in na slovesnost so povabili tudi Kristino. Tomićeva je izpit delala dobesedno za njenim hrbtom. A simpatij novinarjev in javnosti ni požela. V Politiki so o njenem izpitu obvestili javnost že dan kasneje z dokaj velikim člankom čez tri stolpce. Morala je biti zelo huda, ko ga ga je brala, saj je pisec malo manj kot en stolpec namesto njej namenil Goriškovi.
Pisec je že v prvem delu sestavka malo odkrito, malo med vrsticami povedal, da zaradi službe poštna uslužbenka Goriškova pač ni mogla na letališču vaditi cele dneve kot Tomićeva, ki ni bila nikjer zaposlena. Prav tam je povedal, da je tudi Goriškova že samostojno letela, čeprav mu pod naslovom posvečenim Tomićevi ne bi bilo treba omenjat katerekoli druge pilotke. V zadnjem delu pa se za uvodnim stavkom, da Goriškova še ni izpolnila vseh pogojev za opravljanje izpita, razpiše o izvrstnih pilotskih sposobnostih male poštne uslužbenke. Ta zadnji del je mogoče razumeti le kot norčevanje iz zahrbtnega dejanja Tomićevi naklonjenih akterjev.
Dodali so tudi Kristinino fotografijo in čeprav je ta na dnu sestavka, je v prvem planu. Samo obraz čez celo fotgrafijo bralcu veliko prej in bolje pade v oči kot obe pod naslovom nameščeni fotografiji cele postave Tomićeve.


Politika, 15. september 1933

Za prepis v latinico in prevod v slovenščino klikni tukaj!

Iz besedila pričujočega sestavka lahko razberemo, da je Kristina Gorišek delala izpit 14. septembra 1933 v zelo slabem vremenu. To je glede na doslej znane informacije, da je diplomo dobila februarja 1934, pravzaprav odkritje. Doslej je veljalo, da je tudi izpit delala šele leta 1934, a kaže, da so jo k izpitu vendar pripustili jeseni in ne sredi zime, pač pa so potem zavlačevali z izročitvijo diplome.

Zanimivo je, da je bila v Ljubljani 12 septembra prva nesreča letala firme Aeroput od njegove ustanovitve. V nesreči so umrli vsi potniki in oba pilota. Let letala je bil med Suškom in Ljubljano. Piloti profesionalci, kot tudi tisti iz aeroklubov, so si bili enotni, da letijo naprej. Hoteli so povedati, da se nesreče dogajajo, ter da se zaradi ene nesreče napredek na področju letalstva ne sme zaustaviti. Kristina je delala izpit drugi dan, še pod močnim vtisom nesreče, v zelo slabem vremenu. Mogoče pa je, kot Slovenka, hotela na ta način počastiti spomin na svoje kolege in Ljubljančane, ki so umrli v nesreči. Tega v članku sicer ne preberemo, je pa zanimivo, da po izpitu Danice Tomič dolgo ni letela, ampak je to storila po nesreči.


Pravda, 17. september 1933

Za prepis v latinico in prevod v slovenščino klikni tukaj!

Kristine Gorišek še kar nekaj časa po izpitu Tomićeve niso pripustili k izpitu. A kaže, da novinarji niso pozabili nanjo in so ji stali ob strani. Septembra je v Pravdi izšel preprost lagoden sestavek o življenju na letališču. Taki sestavki običajno izhajajo v časopisih v »času kislih kumaric«, torej v času poletnih počitnic, ko se nič posebnega ne dogaja. Pisec z besedami »slika« letališče z okolico in dogajanje na njem. In sredi te slike s svetlo sijočo potezo naslika Kristino Gorišek, njen zgleden polet in njeno skromno pojavo, ki naravnost iz pilotskega kombinezona teče na ladjico, ki jo bo prek Donave prepeljala v službo. Vse skupaj podpre še s Kristinino sliko prav v sredi sestavka. Iz sestavka sicer lahko sklepamo, da je tu Goriškova lahko že sama letala na zemunskem letališču zato, ker je že imela izpit, a pisec tega nikjer ne izda. Kako je bilo res, bomo izvedeli v naslednjem časopisnem sestavku.

Politika, 17. september 1933

Za prepis v latinico in prevod v slovenščino klikni tukaj!

Sestavek nam nekoliko odstre pogled tudi v njeno doslej neznano poklicno življenje in njene odnose s sodelavkami in sodelavci. V tem in tudi drugih sestavkih spoznavamo tudi vse vrste truda, ki ga je morala vložiti v svoj letalski projekt. Kot kaže je imela še najmanj problemov s prodiranjem na tedaj še povsem moško področje – moški so jo lepo sprejeli medse, ženske pa pri tem podpirale. V tem sestavku se čuti, da denar, ki ga je morala odšteti, zanjo ni bil samoumeven, a kaj več o tem ne izvemo. Še največji problem pa je bila organizacija časa za šolanje in kako prav so tu prišli dobri odnosi v službi.
In prav od njenih sodelavk izvemo za pravi motiv, zaradi katerega je večina želela, da ona poleti prva in ne Tomićeva. Zanimivo, da se je z britansko letalsko pionirko Amy Johnson, s katero so jo sodelavke primerjale, kasneje srečala.


Službeni vojni list, Beograd, 29. 4. 1937

Za prepis v latinico in prevod v slovenščino klikni tukaj!

Kristina je za svoje podvige – za svoj odličen prvi let in za vzoren in pogumen diplomski let v zelo hudih razmerah dobila precej priznanj. Od teh so ji gotovo največ pomenila medalja za hrabrost Ministrstva za vojsko in mornarico, srebrna vaza s spominsko gravuro njenega aerokluba, kitajska vaza Združenja rezervnih letalcev, japonska vaza njenih sodelavk. Gotovo pa ji je največje priznanje podelil kralj Petar II. Karađorđević – Orden Svetega Save 5. stopnje.

Pri prebiranju imen ljudi, ki so dobili Orden Svetega Save katerega koli reda z istim kraljevim odlokom kot Kristina Gorišek, smo lahko kar presenečeni. Dobili so ga tudi njeni letalski kolegi in predpostavljeni: Danica Tomić, njen soprog in poveljnik zemunskega letališča Miodrag Tomić in nekaj takratnih učiteljev letenja. Dobil pa ga je tudi naš inženir in izdelovalev letal Inka dr. Anton Kuhelj, ki ga Stičani poznamo iz naše druge letalske zgodbe – pomagal je namreč Jadralni skupini v Stični. Dobil ga je tudi slovenski letalski konstruktor in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek. Pa tudi znani slovenski industrialec Rado Hribar iz znane družine Hribarjev.


Tudi sindikalni PTT časopis „Jugoslovenska pošta, telegraf i telefon” je pisal o njihovi kolegici Kristini Gorišek

Jugoslovenska pošta, telegraf in telefon, 1. 10. 1933

Za prevod v slovenščino klikni tukaj!


Jugoslovenska pošta, telegraf in telefon, 1. 8. 1934

Za prevod v slovenščino klikni tukaj!


Kristina zapusti Beograd

Da bi bolje razumeli poznejše dogodke ki so se zgodili Kristini, bomo v nadaljevanju prispevka pogledali malo širšo sliko stanja v državi, stanje Poštnega prometa in tudi stanje poštnih uslužbencev v tistem obdobju. Torej govorimo o letih od 1930 do 1935.
V svetu je to odobje znano kot čas svetovnega gospodarskega propada, tudi nad Jugoslavijo so se začeli zgrinjati črni oblaki. Kriza v Jugoslaviji se je odražala z velikim zniževanjem proizvodnje, padcem cen, visoko nezaposlenostjo, ter velikim padcem kupne moči prebivalstva. Svoje je naredila tudi bančna in dolžniška kriza. Revni sloji so v času krize živeli na robu lakote. Ob vsem tem se država še ni opomogla od uničujočih posledic prve svetovne vojne. Zaradi krize je bila ustavljena gradnja Ministrstva pošte, beograjske Glavne pošte in pošte na železniški postaji, za katere so bili že izdelani načrti in razpisani natečaji. Če je bilo tako stanje v prestolnici, si lahko samo zamislimo, kakšno stanje je bilo na periferiji.
Stanje poštnih uslužbencev je bilo, milo rečeno, žalostno. Mizerne plače delavcev v Kraljevini, slabi življenski pogoji v stanovanjih ter tudi slabi delovni pogoji so terjali svoj davek, ki se je odražal tudi na zdravju ljudi. Veliko pove podatek, da je 40 % vseh delavcev, ki niso dočakali upokojitve, umrlo zaradi tuberkuloze. Zaradi teh razlogov se je Združenje PTT uradnikov odločilo, da iz prispevkov delavcev PTT in članov Združenja (torej ne iz državnih subvencij), zgradijo zdravilišča za rehabilitacijo obolelih delavcev. Iz teh prostovoljnih sredstev so zgradili objekte na Bledu, Kaštel Lukšiču, Vrnjačkoj Banji, ter več manjših, katere so včasih s prostovoljnim delom zgradili sami delavci. Zdravilišče v Vrnjački Banji je bilo zgrajeno z dotacijo upokojenega uslužbenca Ministrstva pošte in njegove žene, katera sta zase zadržala samo stanovanje, vso ostalo premoženje pa sta unovčila in podarila Združenju delavcev PTT. Torej si lahko mislimo, da je imela tudi Kristina finančne težave, saj je morala od svoje majhne plače odvajati precej denarja da je lahko plačevala ure letenja. Kljub vsem preprekam ji je vseeno uspelo.
Ko je prva poletela, so o tem pisali vsi časopisi, vsi so jo občudovali, v službi je bila spoštovana in so jo imeli radi. V tej evforiji so ji obljubljali marsikaj, verjetno brez pravega razmisleka. Nekje je pisalo, da je ljubljanski Aeroklub Kristini obljubil, da ji bo kupil letalo, s katerim bi letela po celi Jugoslaviji in inozemstvu…
Potem je kmalu prišlo do streznitve, saj so pozabili, da v okolici plamti svetovna gospodarska kriza, povsod je inflacija, zlomi borz, stečaji in bankroti… 
Zdi se, da se Kristina kar ni mogla sprijazniti s to novo situacijo in v članku “NAŠ AVIJATIČAR” prosi, da bi vsak PTT delavec v Jugoslaviji prispeval 5 dinarjev, z zbranim denarjem pa bi se njej kupilo letalo, s katerim bi promovirala slavo uslužbenke PTT-ja, katera je prva na Balkanu samostojno poletela. Nekaj številk kasneje je bila v časopisu objavljena karikatura, v kateri en človek reče drugemu, da neko dekle prosi da se ji kupi letalo. Drugi mu odgovarja, da je to super, ker bi lahko nekateri tuberkulozni delavci leteli visoko in to je dobro, ker zrak na visoki nadmorski višini dobro dene tuberkuloznim bolnikom.

Prevod karikature: “NAŠ AVIJATIČAR”- Tovarišica Kristina Gorišek predlaga, da vsak ptt uslužbenec prispeva po 5 dinarjev ali več “Za avion naše prve letalke”. – Pametna ideja, zgradili smo naša zdravilišča, pa nam samo še to manjka. – Ja, ja! Tuberkulozni kolegi bi lahko izkoristili avion v stratosferi za višinsko zdravljenje.

Bili so to težki in grobi časi. Kristina tega ni mogla razumeti, ker je bila navdušena nad svojim uspehom, saj so ji vsi čestitali, jo ljubili, imeli radi…In potem je spregledala in se zavedala, da slava in navdušenje ne trajata dolgo. Težko je, ko ti zdrsne in padeš, kako je šele težko, ko padeš s take višine. Nič čudnega, da je slišala kakšno krepko na svoj račun za besede, ki jih je brez premisleka izgovorila v svoji zaslepljenosti s slavo, ne oziraje se na svoje kolege, ki imajo veliko otrok, živijo v barakah, vlažnih stanovanjih in komaj preživijo.
Ali je Kristino prizadela karikatura, je slišala kakšno grajo, mogoče žaljivko ali pa se je zavedla in počutila osramočeno zaradi neprimernih besed v pretežkem času? Verjetno je hotela pobegniti od vsega tega in je zapustila Beograd.

Takole je Tinca pomahala v slovo svojim kolegom na beograjskem letališču in z letalom odletela v Zagreb, kjer jo je čakalo novo delovno mesto na zagrebški letališki pošti.

Prepis v latinico:

Vreme, subota, 10. oktobar 1936

Prva naša žena-pilot gca Kristina Gorišek napustila je juče aerodorom »Beograd«. Gca Gorišek je kao poštanska činovnica bila zaposlena na aerodromskoj pošti. Ona je sad premeštena na aerodromsku poštu u Zagreb, gde već danas stupa na dužnost. Razume se gca Gorišek otputovala je za Zagreb – avionom.

Prevod v slovenščino:

Vreme, sobota, 10. oktober 1936

Naša prva pilotka gospodična Kristina Gorišek je včeraj zapustila letališče Beograd. Doslej je bila zaposlena kot poštna uradnica na letališki pošti. Zdaj je premeščena na letališko pošto v Zagrebu, kjer že danes nastopi službo. Razumljivo, da je gospodična Gorišek odpotovala v Zagreb – z letalom.


Amy Johnson se je na poti iz Avstralije za kratek čas ustavila tudi v Beogradu

Nedvomno je bila Amy Johnson s svojimi letalskimi podvigi vzor Kristini in še marsikateremu dekletu, verjetno pa je tudi to vplivalo na njeno odločitev, da se posveti šolanju za pilota. Vso dogajanje okoli Amy Johnson so srbski časopisi redno spremljali in dosežke prve pilotke na svetu tudi objavljali v svojih izdajah. Potem se je pojavil še oglas Društva rezervnih vojaških pilotov v “Politiki”, leta 1930, ki je vabil moške in ženske, da se prijavijo v civilno pilotsko šolo v Beogradu. Tako se je zgodilo, da so se v beograjski Aeroklub prijavile tudi dekleta in žene, saj so smatrale, da tudi one lahko letijo.
Leta 1930 se je Amy Johnson odločila, da bo sama z letalom letela iz Anglije v Avstralijo. Letela je vsak dan, let je prekinila samo toliko, da je prenočila, zjutraj pa je ponovno poletela in tako vsak dan, do Avstralije. V letalu je bila sama. Beograjski časopisi so dnevno spremlali let, ter na osnovi časopisnih agencij to tudi objavljali. Ko je Amy prispela v Avstralijo, se je najprej malo odpočila, potem pa se je vračala v Anglijo s potniškimi letali. V nekaterih mestih se je ustavila, dajala intervjuje, se pogovarjala z njenimi pristaši, ter odpotovala naprej.
Naredila je postanek tudi v Beogradu, kjer je preživela nekaj ur. V spodnjem članku časopisa “Vreme” z dne 4. avgusta 1930, so dogodku z nalovom “Mis Johnson u Beogradu” posvetili celo stran.

Vreme, 4. 8. 1930


Spominska soba posvečena Kristini Gorišek in Jadralni skupini Stična

Otvoritev spominske sobe prve motorne pilotke na Balkanu, domačinke Kristine Gorišek in Jadralne skupine Stična (1934-1939).

Stična, Bar Jama, sobota, 16. november 2013, ob 18.00 uri.

Konec leta 2013 so se naposled uresničila prizadevanje organizatorja g. Štefana Polajžerja ter soustvarjalca g. Zvoneta Lavriča, da v Stični uredimo spominsko sobo zagnanim stiškim letalcem v času pred drugo svetovno vojno. Spominska soba, ki je svoj prostor dobila v baru JAMA, oživlja za tisti čas neponovljivo dogajanje v naših krajih.  Tako se je Stična zapisala v zgodovino letalstva z dvema imenoma: Kristino Gorišek in Ladom Ambrožičem.

Na klancu nasproti znamenitega cistercijanskega samostana stoji ugledna domačija družine Gorišek, po domače Brezovških. Del častitljivo stare hiše najema bar Jama, kjer je v spominski sobi na ogled zbirka posvečena prvi slovenski in jugoslovanski pilotki Kristini Gorišek, ki je odraščala prav na tej domačiji. Kot prva ženska na Balkanu je samostojno poletela z zemunskega letališča in opravila pilotski izpit 14. septembra 1932 s šolskim dvokrilnim letalom Fizir FN, iz lesa in platna, izdelanim v zemunski tovarni Zmaj. Pomemben del zbirke pa je posvečen stiški predvojni letalski skupini, ki jo je vodil stiški učitelj Lado Ambrožič, njen član pa je bil tudi motociklistični dirkač Ludvik Starič, bolj znan po vzdevku Leteči Kranjec.

V spodnji galeriji si lahko ogledate posnetke z otvoritve .

 Stran je še v izdelavi!