Virida Visconti in njen čas

 

Sliko Viride Visconti je približno 300 let po njeni smrti v stiškem samostanu naslikal slikar Ferdinand Steiner, ki ga je opat Gallenfels leta 1704 povabil v Stično. Naslikal je še več drugih slik. Sliko zdaj hrani Narodna galerija v Ljubljani.

 

V letih 2004/2005 je prof. Maja Ficko iz Stične v občinskem glasilu Klasje predstavila v sestavku v več nadaljevanjih vojvodinjo Virido Milansko (1354 – morda 1407). Vojvodinja je namreč po smrti svojega moža Leopolda III. Pravičnega iz rodbine Habsburžanov živela v lovskem gradiču ob cerkvici sv. Lamberta na Pristavi. Dobro desetletje kasneje skušamo na spletni strani e-stična ta tehtni in zanimivi sestavek iztrgati pozabi in ga zato objavljamo.

Sestavek ni roman temveč vse zapisano temelji na zgodovinskih dejstvih. Avtorica je skušala pridobiti čim več in kar najbolj zanesljive podatke, ki bi osvetlili osebnost in življenje »gospe s Pristave«. Da bi bili do predstavljenih oseb kar najbolj pravični, moramo presojati njihovo življenje in ravnanje s stališč navad, pravnih, političnih in družbenih norm tistega časa. Vsak od nas ve, da smo ujeti v čas našega življenja in da celo ravnanj naših staršev ne moremo prav razumeti, kaj šele tistih, ki so živeli v čisto drugih časih. Tistih časov najpogosteje ne poznamo, presojamo jih skozi očala naše sodobnosti in smo zato pristranski. Ob tem dejstvu se lahko zamislimo in se vprašamo: le kako bodo naš čas presojali zanamci. Mar se jim ne bomo zdeli pravi barbari, ko bodo prebirali o vojnah in nasilju, ki pustošijo naš planet, o milijonih lačnih in podhranjenih, o vseh mogočih oblikah iztirjenega in nenaravnega vedenja, o uničevanju narave in človeka vrednega duhovnega okolja, o brezvestnem izkoriščanju sočloveka …

Posamezna poglavja skušajo predstaviti gospodarske in družbene razmere v Evropi. Še posebej razmere, ki so določale in usmerjale življenje v vojvodinah Koroški, Kranjski in Štajerski, katerih deželni knez, torej vladar je bil Habsburžan Leopold III. Pravični, mož Viride Visconti. Njuni sinovi in vnuki so v ugodnih notranje in zunanje političnih razmerjih kot deželni knezi nehote zaokrožili slovenski etnični prostor.

 

14. stoletje – smrt se sprehaja po Evropi

 

1200px-danse_macabre_hrastovlje

Srednji vek s svojo tipično fevdalno ureditvijo ni bil več kos izzivom novih časov. Naturalno gospodarstvo, ki je bilo značilno za klasično fevdalno družbo, se je soočalo z denarnim gospodarstvom. To je pod vplivom trgovine s sredozemskim vzhodom in z razvojem mest, posebno sredozemskih pristanišč, vedno bolj obvladovalo evropski gospodarski prostor. Prebivalstvo je skokovito naraščalo, posebno v mestih. Z obstoječimi obdelovalnimi površinami in načinom kmetijske proizvodnje je bilo izredno težko prehraniti prebivalstvo, cene so skokovito naraščale. Tej ekonomski zakonitosti so se pridružile naravne katastrofe, ki so še dodatno slabšale že tako nezavidljiv položaj velike večine evropskega prebivalstva. Večletno slabo vreme po letu 1315 in napad kobilic leta 1338 sta bila vzrok za obdobje hude lakote in pomanjkanja. Serija potresnih sunkov, ki so se širili iz severne Italije proti notranjosti, je povzročila pravo katastrofo. Porušili so se utrjeni gradovi, mesta in cerkve. Oglejska bazilika, sedež oglejskih patriarhov, je bila npr. porušena do tal. Izginile so cele vasi. Na Koroškem se je leta 1348 odkrušil del od potresa razmajanega Dobrača, pokopal pod seboj 17 vasi in zajezil reko Zilo, ki je narasla v jezero in zalila deset vasi. Tem več zaporednih let ponavljajočim se potresnim sunkom, ki bi celo danes veljali za katastrofo evropskih, če že ne svetovnih razsežnosti, je sledila epidemija kuge. V prvem valu med letoma 1347 – 1350 se je širila v isti smeri kot pred njo potresni sunki, v letih 1361, 1369 in 1379 pa se je širila od juga proti severu. Evropsko prebivalstvo se je v nekaj desetletjih skrčilo na polovico, v nekaterih desetletjih celo na tretjino. Neštete vasi in posamezne hube (kmetije) so bile opustele, zemlja je ostajala neobdelana in ni mogla biti več vir dohodkov.

Ljudje vseh starosti so živeli z zavestjo minljivosti in smrti. Ko so se vsem tem nesrečam v naslednjem stoletju pridružili še nenehni turški vpadi, se je v umetnosti tistega časa pojavil motiv »mrtvaškega plesa«. Kdor je kdaj obiskal Hrastovlje v slovenski Istri, pozna najznamenitejšo tovrstno slovensko fresko, mrtvaški ples mojstra Ivana iz Kastva. Na njej s koso oborožena smrt neusmiljeno vodi v večnost vse brez razlike, tako kruljavega berača kot papeža, tako kralja kot trgovca, tako kmeta kot njegovega fevdnega gospoda …

 

Viteška čast in zvestoba v zameno za zlatnike

 

Klasični srednjeveški fevdni sistem je bil piramidalno zgrajen. Na vrhu piramide je bil deželni knez, kralj ali cesar. Sistem je temljil na zemljiški posesti, ki jo je plemič dobil v dedno ali začasno last kot nagrado za službo svojemu gospodu. Plemič je namreč z določenim številom ustrezno opremljenih konjenikov sodeloval v spopadih in vojnah na strani svojega gospoda. Za vzdrževanje orožja, konj in ljudi so bila potrebna znatna finančna sredstva. Že viteška oprema in konj sta stala pravo premoženje, saj sta bila vsa oprema in orožje izdelana ročno.

 

Deželni knezi – Habsburžani

Leopold III. Habsburški, mož Viride Visconti

Najvišje v sistemu je bil uvrščen deželni knez. Na slovenskem etničnem ozemlju so v času, o katerem govorimo, vladali Habsburžani iz leopoldinske veje. Nosili so naziv  nadvojvod. Začetnik te veje je Leopold III. Pravični, mož Viride Visconti. Na našem ozemlju so imeli še drugi svetni in tudi cerkveni fevdalci obširna posestva.

Tudi Cerkev je bila takrat pomemben politični in gospodarski dejavnik ter je z obširno zemljiško posestjo uspešno tekmovala s svetnimi fevdalci. Taki pomembni cerkveni fevdalci so bili npr. oglejski patriarhat, (nad)škofije v Salzburgu, v Krki na Koroškem, Passauu, Freisingu, Brixnu, pa tudi številni samostani, npr. v Stični, Vetrinju, Kostanjevici na Krki in drugi. Do zemljiške posesti so prišli z donacijami, kasneje pa tudi z zamenjavami in nakupi.

Nižji fevdalci ali ministeriali so bili sprva tudi osebno odvisni od svojega fevdnega gospoda. Brez njegove privolitve se niso smeli poročati niti odtujevati v fevd podeljene posesti. Niso torej smeli prodajati ali zastavljati zemlje oziroma posesti, ki ni bila njihova dedna last. V 14. stoletju so postale te omejitve vedno ohlapnejše. V kriznih časih si je pač vsak »pomagal«, kakor je vedel in znal, ne oziraje se na dotlej veljavne pravne norme in običaje. Razpasli so se lokalni spopadi med fevdalci. V njih so kar sami poračunavali medsebojne spore in se tako izognili dolgotrajnim dragim pravdam in sodnim postopkom.

Kmečki podložniki so se umikali »na boljše« v novo nastajajoča mesta. Na mesta se je pogosto opiral tudi deželni knez in jim podeljeval posebne privilegije. Kasneje bomo govorili o svaku Viride Visconti – Rudolfu Ustanovniku, ki je kot deželni knez na vse načine skušal omejiti samopašnost posameznih vplivnih fevdalcev.

 

grb_iii
Risba jezdnega pečata Leopolda III. Habsburškega. Leopold drži v rokah štajerski prapor in ščit z avstrijskim grbom, na konju pa so z desne proti levi grbi vojvodin Štajerske, Koroške in Kranjske.

.

 

Denar – sveta vladar

 

14
Breški novčič kovan v Ljubljani (12.stoletje)

Ker je denarno gospodarstvo vendo bolj izpodrivalo naturalnega, so se spreminjale tudi dajatve. Denar je bil vedno bolj zaželen. Plemstvo se je vedno pogosteje izogibalo vojnim pohodom in svojo udeležbo, ki je bila v dobrih starih časih stvar »plemiške časti in zvestobe svojemu gospodu« raje nadomeščalo z denarnim prispevkom. Severnoitalijanska mesta, med katerimi seveda prednjači Milan, sploh niso poznala drugačne vojske kot plačano najemniško. Za interese Viscontijev so se bojevali najboljši »condotieri« tedanjega časa. To so bili vojaški poveljniki s svojo vojsko plačancev, za katere je bil vojni spopad samo priložnost za dober zaslužek in ropanje.

beneski-dukat
Beneški dukat, dož Giovanni Dolfin (1356-1361)

Vse pravice in dolžnosti plemstva v odnosu do deželnega kneza so bile zapisane v »deželnih ročinih«, danes bi rekli v deželni ustavni listini, pravice in dolžnosti kmečkih podložnikov pa v urbarjih posameznega fevdalnega gospostva. Z razvojem denarnega gospodarstva so fevdni gospodje dajatve v naravi spreminjali v denarne, saj so se tudi sami znašli v primežu novega ekonomskega sistema. Denarne dajatve so bile vse višje in niso več ustrezale dajatvam, ki so bile določene v urbarjih. (Tudi danes nam država nenehno grozi s spremembo dohodninske lestvice in zvišanjem davčnih stopenj, da si napolni državni proračun). Vse več je bilo zlorab in samovoljnega spreminjanja starih pravic. Ko so v naslednjem stoletju deželo začeli pustošiti še Turki in so deželni davki dosegli vrtoglave vsote, so se naši kmetje uprli in zahtevali »staro pravdo« – torej v urbarjih zapisane dajatve, nikakor pa ne odprave fevdalnega sistema.

Vitez, čigar osnovna družbena funkcija je bila oborožena zaščita nezaščitenih vdov, sirot, otrok in drugih ter zvesta, brezpogojna vojaška pomoč svojemu fevdnemu gospodu, se je v novih razmerah težko znašel. Njegovo delovanje je bilo namreč utemeljeno na viteški časti, a čast in častna beseda sta bili vse manj pomembni in popolnoma »nemoderni«. Pomembno je bilo priti do denarnih sredstev na bolj ali manj »pošten« način. Marsikdo je postal roparski vitez. Celo nekatere člane uglednih kranjskih plemiških družin najdemo med njimi, kot npr. Turjačane, Višnjegorske, Svibenske in druge. Mnogi s svojim vojaškim spremstvom niso več služili svojemu fevdnemu ali deželnemu gospodu, kateremu so bili po klasičnih viteških normah to dolžni. Pač pa so kot najemniki sodelovali pri dobro plačanih vojnih pohodih izven dežele. Člani nekaterih plemiških družin z našega ozemlja so se borili kot najemniki ob Baltiku, v Prusiji in Litvi. Tako so na primer utemeljili svoje bogastvo gospodje Žovneški, kasneje celjski grofje in deželni knezi. Kdor se novi miselnosti ni dovolj hitro prilagodil, je propadel.

Vladar je vedno pogosteje opiral svojo moč na mesta, ki so mu v zameno za določene ugodnosti, npr. oprostitev od cestnin in mitnin, nudila denarne dajatve. Gospodarske in politične spremembe pa so, tako kot se to dogaja tudi danes, vplivale tudi na sistem vrednot, ki so jih ljudje v življenju upoštevali. Tudi srednjeveški vrednostni sistem se je izvotlil. Kriza vrednot je bila vidna tako v širšem evropskem kot tudi ožjem deželnem okviru.

 

Politični zemljevid takratne Evrope – ponavljajoči se krogotok nasilja?

 

Če naj verodostojno predstavimo življenje in ravnanje milanske vladarske družine Visconti in tako posredno tudi življenje in usodo Viride Visconti, moramo nujno poznati glavne značilnosti političnega dogajanja v tedanji Evropi.

Na zahodu sta bili Francija in Anglija zapleteni v stoletno vojno, kakor so imenovali serijo vojnih spopadov na francoskih tleh. Tako si je skušala Anglija izsiliti pot do francoskega prestola in večjega vpliva v Evropi. Vojvodina Burgundija na današnjem francoskem ozemlju je bila njen najvplivnejši zaveznik. Španijo so še vedno  sestvaljale številne neodvisne fevdalne enote na severu. Šele sto let kasneje so se združile v enotno kraljestvo in začele osvajati jug, kjer se je v 14. stoletju še mirno razcvetala mavrska, t.j. arabska civilizacija v kraljevini Granadi.

 

Babilonska sužnost papežev

Papeštvo je izgubljalo svojo samostojnost in moralni vpliv. Ko je bil namreč za papeža po dolgotrajnem političnem pregovarjanju izbran Francoz, je prenesel svoj sedež v Francijo, v Avignon. To skoraj 70 let trajajoče bivanje izven Rima, ki velja za središče krščanstva, cerkvena zgodovina pozna pod imenom babilonska sužnost papežev. V razkošni papeški palači, ki si jo danes ogleda vsak turist, je bil papeški dvor, ki se v ničemer ni razlikoval od dvorov svetnih velikašev. Več kot 70 let so papeži živeli v senci francoske politike in njenih interesov. Ko so se na prigovarjanje vplivnih sodobnikov, med drugimi češkega kralja Karla IV. Luksemburškega, Brigite Švedske in Katarine Sienske, leta 1377 vendarle vrnili v Rim, so Francozi še vedno rovarili in izbrali protipapeža. Prišlo je do velikega cerkvenega razkola. Tako je imela Evropa ob koncu 14. stoletja kar tri papeže in se je razdelila na dva jasno oblikovana politična bloka.

Nasprotno pa so dežele vzhodne in srednje Evrope vstopale v takratni politični prostor s sorazmerno trdnimi političnimi tvorbami. Njihovi vladarji so se v boju z novim časom nenaklonjenimi fevdalci vedno pogosteje opirali na novo nastajajoča mesta in trgovino.

Poljsko kraljestvo pod vlado Kazimira Velikega (leta 1364 je ustanovil univerzo v Krakovu) se je politično usmerilo na zahod. Ko se je v drugi polovici stoletja njihova kraljica Jadviga poročila z litvanskim velikim knezom Vladislavom Jagielom, so Poljaki s tem pritegnili v evropski kulturni in politični krog tudi Litvo. Češka je postala s kraljem Karlom IV. Luksemburškim ena najvplivnejših evropskih držav tedanjega časa (leta 1348 je bila v Pragi ustanovljena prva univerza v srednji Evropi, znamenita Karlova univerza). Habsburžani so bili takrat le ena izmed mnogih vplivnih plemiških družin, ki so se borile za prevlado v tedanji srednji Evropi.

 

growth_of_habsburg_territories
Čeprav so bili Habsburžani v 14. stoletju le ena od vplivnejših plemiških rodbin v Evropi, se je prav v času, ko se je v to družino primožila Virida Visconti, začel vpliv te družine zelo krepiti in njene posesti povečevati. Kako so se v prihodnosti povečevale, prikazuje pričujoči zemljevid z naslovom Rast habsburške posesti.

 

Turki so že prodrli v jugovzhodno Evropo. Po bitki pri Odrinu leta 1361 je bilo samo še vprašanje časa, kako dolgo se bodo balkanske države še upirale turškemu napredovanju. Že leta 1408 so pridrveli prvi turški oddelki do Metlike. Zahodna Evropa je imela svoje skrbi in svoje politične cilje. Balkan in Vzhodna Evropa nista bila njen neposredni strateški in politični cilj, zato se s turško nevarnostjo sploh ni ukvarjala. Evropski jugovzhod je prepuščala njegovi usodi. Notranjeavstrijske dežele in Ogrska s celinsko Hrvaško so v naslednjem stoletju v celoti nosile politično, ekonomsko in vojaško breme obrambe pred Turki. Če je bilo to politično donosno, je Evropa s Turki včasih celo sklepala zavezništva. Leta 1389 je bila znamenita bitka na Kosovem polju; za dolga stoletja so bile politične, gospodarske in kulturne povezave tega dela Evrope z zahodom otežkočene in končno tudi popolnoma prekinjene. Posledice tega dogajanja so še dandanes vidne v nenehno se ponavljajočih balkanskih konfliktih in nekakšni civilizacijsko-kulturni oddaljenosti Balkana od Evrope.

 

Habsburžani odkrivajo poti do Sredozemlja

 

Nas seveda najbolj zanima srednja Evropa oziroma slovensko etnično ozemlje ter politični, ekonomski in kulturni tokovi, ki so zaznamovali tisti čas in tiste ljudi.

V 14. stoletju so se na našem etničnem ozemlju že oblikovale večje ozemeljske in politične enote, imenovane dežele. Ravno v 14. stoletju se je po izumrtju goriških grofov vojvodinama Koroški in Štajerski pridružila vojvodina Kranjska. V tem stoletju so se temu ozemlju priključevala gospostva na Notranjskem, po izumrtju istrske veje goriških grofov pa tudi Slovenska marka (Dolenjska) in grofija Metlika. Vse te enote so predstavljale Notranjeavstrijske dežele, katerih deželni gospodje so bili Habsburžani. Ti so skušali prodreti do Trsta in Jadranskega morja ter razširiti svoj politični vpliv na Lombardijo (severno Italijo). Mikala so jih bogata trgovska mesta, ki so izrabljala svoj strateški in gospodarski položaj ter politično izredno spretno krmarila med dvema vplivnima sosedoma: Benečani in Habsburžani. Benečani so postajali pomorska velesila, saj so obvladovali Sredozemlje in s tem trgovske poti, Habsburžani pa so vedno bolj krojili usodo srednje Evrope.

V tistem času so se politične povezave spletale tudi s porokami med člani vplivnih plemiških oziroma vladarskih družin in z dednimi pogodbami. S porokami so se rodbinske vezi širile na širši evropski prostor oziroma na območja, ki so bila trenutno politično in strateško pomembna. Viscontiji so se s porokami usmerili tako na zahod v Francijo, kot na sever. Tako so si zagotovili mir ali morebitno pomoč za spopade z Benetkami oziroma pri širitvi svojega vpliva na Apeninskem polotoku. Dedne pogodbe pa so dajale skleniteljem možnost, da pridobe ozemlja brez stroškov in vojnih spopadov. Določale so namreč, da kadar ena od pogodbenih strank ni imela več moškega naslednika, vsa posest in premoženje pripade drugi pogodbeni stranki. Zato so politično izredno spretnim Habsburžanom sčasoma pripadle posesti istrske veje goriških grofov, ki so v 14. stoletju dokončno izumrli. Slovenski etnični prostor v Istri in na Tržaškem se je tako vključil v notranjeavstrijske dežele, Habsburžani pa so prišli do Trsta in do izhoda v Sredozemlje. Seveda so bile vse te spremembe nemalokrat tudi nasilne in krvave, saj so se razrasle v prave lokalne vojne.

Vojvoda Rudolf IV. Habsburški, Ustanovitelj Novega mesta in svak Viride Visconti
Vojvoda Rudolf IV. Habsburški, Ustanovitelj Novega mesta in svak Viride Visconti

 

Habsburžani in komaj polnoletni vladar

Leta 1355 so predstavniki naših najbolj vplivnih plemiških družin prisegli pred Habsburžanom Albrehtom na Dunaju, da bodo spoštovali habsburški hišni red.  Danes bi rekli, da bodo spoštovali ustavni red dežele. Po določitvah tega dokumenta naj bi po Albrehtovi smrti v habsburških deželah složno vladali njegovi sinovi, saj je bilo treba preprečiti, da bi se dediščina delila. Ob njegovi smrti so bili nekateri od sinov še mladoletni, tako da je brez težav lahko zavladal samo najstarejši, Rudolf IV., ki mu je zgodovina dodala pridevek Ustanovnik. Prevzel je svojo dolžnost komaj 18-leten in se v sedmih letih svojega vladanja razvil v sposobnega in spretnega politika, ki je pomembno zaznamoval slovenski prostor. Svoj politični vpliv je po navadi tistih časov utrdil tudi s »primerno« poroko. Njegova žena je bila Katarina Luxemburška, hči češkega kralja Karla IV., ki smo ga že omenjali.

 

Skrivnostna smrt osem let pozneje

Vse svoje sile in vpliv je Rudolf usmeril proti jugu. Že spomladi leta 1360 je komaj 20-leten sklical v Ljubljani srečanje vseh najvplivnejših svetnih in cerkvenih fevdalcev. Kot poročajo sočasni viri, so se tega srečanja udeležili med drugim oglejski patriarh, salzburški nadškof in škofje iz Freisinga, Brixna, Krke na Koroškem in Passaua. Vsi so namreč imeli na naših tleh svoje posesti. Od svetnih fevdalcev naj omenimo goriške in goriško-tirolske grofe, ki so bolj ali manj obvladovali Notranjsko in Primorsko, ter Ortenburžane in Celjane. Veličastni vzpon zadnjih se je ravno začenjal s Hermanom I., dedom znamenitega Friderika Celjskega, moža nesrečne Veronike Deseniške.

scan
Pečat stiškega opata Petra, od katerega je Rudolf IV. kupil samostansko zemljišče, na katerem je ustanovil Novo mesto, ob tem pa spletel vezi med Habsburžani in Stično.

Da so naše dežele za tega vladarja pomenile politični in ekonomski potencial, ki se ga nikakor ne bi smelo zapraviti, pričajo njegovi številni politični in gospodarski ukrepi. Obnovil je stare dvorne službe koroške vojvodine, naslednice starodavne Karantanije, in tako pritegnil vodilno plast dežele v svoj politični krog. Leta 1364 je povzdignil Kranjsko v samostojno vojvodino, saj je bila dotlej samo del Koroške. Dobila je svojo upravo in vlado. Ljubljana je postala in ostala upravno in politično središče nove vojvodine. Podpiral je razvoj mest in trgovine – najboljši dokaz je ustanovitev Novega mesta leta 1365. Zemljišče je Rudolf odkupil od stiškega samostana, ki je imel tam velike posesti. Stiški opat Peter je postal Rudolfov hišni kaplan in s tem vzgojitelj oziroma učitelj deset let mlajšega Rudolfovega brata Leopolda, kasnejšega moža naše Viride Visconti.


Nemško ime za Novo mesto je Rudolfswert in se je uporabljalo tja do prve svetovne vojne in propada habsburške monarhije. Pomeni Rudolfov otok, saj je bilo zgrajeno na okljuku reke Krke, ki je mesto varovala vsaj s treh strani. Postalo je pomemben trgovski in gospodarski center, katerega vpliv je segal daleč v Slovensko marko (Dolenjsko z  Belo Krajino). Tako so se tudi ti deli današnjega slovenskega ozemlja vključevali in vključili v srednjeevropski kulturni prostor.


Rudolf je dal zgraditi tudi znamenito dunajsto stolnico sv. Štefana in ustanovil dunajsko univerzo. V sedmih letih mu sicer ni uspelo dokončati svojih načrtov, dal pa je usmeritve, ki so jih spoštovali in upoštevali njegovi nasledniki. Žal v času njegove vlade ni šlo brez spopadov in vojn. Najbolj so izčrpavali vojni spopadi z oglejskim patriarhom Ludovicom della Torre. Cerkveni fevdalci so imeli namreč v tistih časih na svojih posestvih tudi svetno oblast, dolžnosti in pravice kot ostali fevdni gospodje. Patriarh je v spopadu potegnil »ta kratko«, saj mu Rudolf ni hotel vrniti v spopadu osvojenih posesti na Notranjskem in Vipavske doline. Od tam je lahko nemoteno ciljal proti Gorici, Trstu in Furlaniji. Habsburžanom so po dedni pogodbi pripadle tudi ostale posesti oglejskega patriarhata na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in na Krasu.  Prilastili so si jih bili namreč goriško-tirolski grofje, a so izumrli, Habsburžani pa so imeli dedno pogodbo z njimi. To je nemalo povečalo posest deželnega kneza in s tem njegovo politično in gospodarsko moč.

Leta 1365 je Rudolfu uspela zadnja pomembna politična poteza. Svojega 15-letnega brata Leopolda je oženil z Virido Milansko, hčerjo Regine in Barnabe Visconti ter sestrično najpomembnejšega Viscontija – Giana Galeazza Viscontija. Politični vpliv v severni Italiji je bil s tem Habsburžanom zelo olajšan, če že ne zagotovljen. Na tej poroki je Rudolf, komaj 26-leten umrl. O vzrokih take nenadne smrti viri ne poročajo. Morda pa so mu na oni svet pomagali skriti politični nasprotniki, saj je bil podjetni in novodobno usmerjeni vladar lahko napoti tako zunanjim kot notranjim sovražnikom. V časih, ko so pustošili kuga in plačanci vseh vrst, ko se je razvila alkimija, ni bilo posebej težko spraviti s poti neprijetnega tekmeca in sledi zločina prikriti. V družini Visconti v tem oziru niso bili posebej občutljivi.

 

Krvave spletke družine Visconti

 

santa_maria_novella47b
Viridina družina: s ptičem na roki sedi njen oče Beneath Bernabò Visconti, s psičkom v naročju njena mati Regina della Scala, v spodnji vrsti pa je vseh 15 njunih otrok – 10 hčera in 5 sinov.

 

Začetki te znamenite lombardske družine so zaviti v legendo. Šele v 13. stoletju se pojavijo prva preverljiva zgodovinska dejstva. Severnoitalijanska mesta, ki so se razvila ob prometnih poteh proti zahodni Evropi, so bila že od križarskih vojn naprej poleg sredozemskih pristanišč največji trgovski in bančni centri tedanje južne Evrope. Upravljale so jih patricijske družine, ki so si to mesto priborile z bogastvom in političnim vplivom. Te mestne državice so postale kmalu tudi pomemben politični dejavnik v evropskem prostoru.

Stefano Visconti, ded naše gospe s Pristave, je zapustil tri sinove. Matteo (1319-1355) naj bi mu sledil na prestolu, vendar je še ne 36-leten umrl. Domnevajo, da sta ga v želji po oblasti umorila lastna brata. Posest sta si razdelila in s svojim delovanjem posegla v  sam vrh evropske politike. Viridin stric Gian Galeazzo I. (1320-1378) je imel svoj dvor v Pavii. Bil je zavetnik umetnosti, ustanovitelj univerze in knjižnice, Petrarcov prijatelj, spreten diplomat in politik novega kova.

Viridin oče, Barnaba Visconti (1323-1385), poročen z Regino Beatrice della Scala, je prestoloval Milanu. Barnaba je bil zelo vihravega značaja in zato v neprestanih sporih in spopadih z ostalimi vplivnimi lombardskimi mesti ter celo s papežem. Iskal si je vplivnih zaveznikov na severu, saj so bili Viscontiji že v 13. stoletju cesarski namestniki. To funkcijo je bilo mogoče celo kupiti, kar je leta 1328 storil Viridin stric Galeazzo. Dobil jo je za 60.000 forintov in tako prehitel svojega brata Barnabo. Zato ni čudno, da je Barnaba iskal drugačnih možnosti, kako priti do zavezništev. Leta 1365 je prišlo do poroke 12-letne Viridis (okoli 1354-1407) s komaj 15-letnim Leopoldom III., bratom znamenitega Rudolfa Ustanovnika. Take poroke so bile v tistih časih nekaj običajnega, še posebej v vladarskih hišah, saj so si z njimi zgotavljali zavezništva, mir ali pa politični vpliv. Viridin oče si je pač na svoj način skušal zagotoviti proste roke in dobiti zagotovilo, da mu v severnem sosedstvu ne bodo delali težav.

Ko je v Pavii zavladal njegov nečak in Viridin bratranec Gian Galeazzo II. (1351- 1402), pa stvari niso več tekle tako gladko. Ambiciozni Galeazzo, ki ga je oče še ne 9-letnega poročil s francosko princeso Isabelle de Valois, se ob smrti svoje žene leta 1378 ni kaj prida žalostil. Najprej mu je padla v vodo poroka s sicilsko kraljico Marijo Aragonsko. Leta 1380 pa se je poročil s svojo lastno krvno sestrično Katarino, Viridino sestro, in imel z njo več otrok. Svojega tasta in strica Barnabo je dal vreči v zapor, ga postavil pred sodišče in mu s strupom pomagal na oni svet. Ne vemo, ali je Barnaba nasprotoval poroki ali pa je imel samo za nečakova pojmovanja »neustrezne« politične ambicije. Na podoben način se je znebil tudi svojih bratrancev, Viridinih bratov, ki bi mu utegnili stati na poti. Tako je postal edini gospodar v milanski vojvodini. V letih 1385-1395 je razširil milansko posest s pomočjo najbolje opremljenih, izurjenih in ne posebno tenkočutnih plačancev svojega časa, kot so bili npr. Facino Cane, Iacopo del Verme, Alberico da Barbiano. Spretno si je pridobil tako naklonjenost papeža Urbana VI. kot češkega kralja Vaclava. Ta mu je za 500.000 forintov leta 1397 podelil (beri: prodal) naslov »vojvoda milanski in lombardski«. Vaclava, ki nikakor ni dosegal svojega očeta, češkega kralja Karla IV., so volilni knezi kmalu odstavili z obrazložitvijo, da je »nekoristen, len, brezobziren in nevreden«.

Gian Galeazzo Visconti II. si je skušal zavarovati hrbet tudi na zahodu. Svojo hčerko Valentino (pravo Viridino nečakinjo) je omožil z Louisom Orleanskim, bratom francoskega kralja Karla VI. Postala je mati francoskega pesnika Karla Orleanskega, ki je bil 21-leten leta 1415 v bitki pri Azincourtu ranjen in ujet. Prebil je 25 let v ujetništvu v Angliji. Njegova lirična poezija spada v sam vrh francoske srednjeveške literature. Ko se je vrnil iz ujetništva, se je naselil v rodbinskem gradu Blois v dolini reke Loire in postal podpornik mnogih pesnikov, med njimi tudi znamenitega Françoisa Villona.

Galeazzo je uredil svojo držav(ic)o v skladu z novimi časi. V zunanji politiki je imel vizijo nekakšnega italijanskega kraljestva, zato je bil v stalnih spopadih z večjimi mesti v severnem delu Apeninskega polotoka, kot sta bili npr. Bologna in Firence. S pomočjo plačancev jih je skušal osvojiti in spraviti pod svoj vpliv. Za vojne pohode je potreboval denar, zato je ustanovil centralni davčni urad, ki je uspešno pobiral davke vsem davčnim zavezancem. Tako se pravzaprav dogaja tudi danes. Začel je z gradnjo znamenite milanske katedrale in parmske kartuzije. Z rodbino Visconti pa je šlo kljub vsemu navzdol.

Ko je Galeazzo leta 1402 umrl za vročico (morda je bila tudi ta umetno povzročena), sta ga nasledila mladoletna sinova, Viridina nečaka. Vedno sta zrla le nasilje, zato sta tudi sama reševala konflikte le z nasiljem. Starejši od njiju je dal zapreti lastno mater regentinjo, sam pa je nekaj let kasneje komaj 23-leten umrl nasilne smrti – umorili so ga plačanci. Njegov 20-letni brat je sicer zasedel prestol, vendar je v resnici vladal poveljnik plačancev Facino Cane. Umrl je brez moških potomcev, ostala mu je le nezakonska hči Bianca Maria, ki so jo poročili s Francescom Sforzo. Ta je tako postal milanski vojvoda. Uresničil se je dolgoletni sen rodbine Sforza, ki je odtlej krojila usodo Milana in Lombardije.

 

Naše dežele po smrti Rudolfa Ustanovnika

 

Po Rudolfovi smrti sta skušala brata Albreht in Leopold, stara 17 in 15 let, skupno vladati v skladu s habsburškim hišnim redom. To jima je le s težavo uspevalo, saj je bil stric Albreht njun varuh. Po njegovi smrti sta si vladanje poenostvila. Ko sta leta 1379 postala opravilno sposobna, sta si posesti razdelila. Leopold III. je vladal Koroški, Kranjski, Štajerski, Istri, Slovenski marki z Metliko, Tirolski in prednjim deželam ob Renu. V teh deželah ob Renu so bile habsburške dedne posesti, saj so Habsburžani izvirali iz Alzacije. Ravno te posesti pa so bile vzrok stalnih težav. Švicarji so se namreč habsburški nadvladi upirali. Prakantoni Uri, Schwyz in Unterwalden so oklicali neodvisnost in se povezali v prisežno zvezo. S prisego so se zavezali, da bodo drug drugemu v nevarnosti priskočili na pomoč. Tej zvezi so se polagoma pridruževali tudi ostali kantoni. Vsi poznamo legendarno osebnost Wilhelma Tella, ki simbolno predstavlja švicarski boj za neodvisnost. Švicarji so si iskali zaveznikov po mestih v dolini Rena, saj so imeli z njimi mnogo več gospodarskih in kulturnih stikov kot s Habsburžani. Še dandanes je ta povezava vidna, saj mesta v Alzaciji ob zgornjem toku Rena sestavljajo eno od evropskih regij. Švicarski Basel, nemški Schwarzwald in Bodensko jezero se čutijo kulturno in jezikovno bolj povezani med seboj kot z matičnimi državami Avstrijo, Nemčijo, Francijo in Švico.

 

Leopoldov mrtvaški prt, ki ga oči mlade vdove nikoli niso videle

 

sempah
Bitka pri Sempachu leta 1386

Leopold se je leta 1386 s številno viteško vojsko odpravil v boj proti upornim Švicarjem. V tem pohodu so množično sodelovali člani najpomembnejših štajerskih, koroških in kranjskih plemiških rodbin. Poraz habsburške viteške vojske je bilo pričakovati. Švicarji so se borili na domačem terenu, ki so ga dobro poznali, lahka oborožitev pa jim je omogočala hitre premike. Medtem je bila plemiška konjenica v težkih kovinskih oklepih, v kakršnih je bila lahko uspešna samo v frontalnem spopadu, če je delovala kot udarna celota. Kakor hitro je sovražniku uspelo to celoto razbiti na manjše enote, je bil poraz neizogiben. Samo kovinska zaščita konjenika je pogosto tehtala 35 – 40 kg in v tako težkih oklepih so bili plemiči brez konj obsojeni na smrt, če niso pravočasno prišle okrepitve. Menjale pa so se tudi moralne norme vojskovanja. Pravi, klasični vitez je premagancu, ki se ni mogel braniti, podaril življenje ali pa ga je pustil pri življenju iz bolj prozaičnega razloga – zaradi odkupnine. Plačanci pa, ne v tistem in ne v današnjem času, niso bili nikoli posebno mehkega srca. V odločilni bitki pri Sempachu v bližini istoimenskega jezera v kanonu Luzern je Leopold III. julija 1386 padel in z njim mnogi plemiški udeleženci pohoda v Švico.

Na kak način in v kolikšnem času je prišla žalostna novica do Gradca, kjer sta imela Virida in Leopold svoj dvor, viri ne poročajo. Leopolda so najprej pokopali v mestecu Königsfelden, nekaj stoletij kasnejeso ga prenesli v benediktinski samostan sv. Blaža v Schwarzwaldu in ob začetku 19. stoletja na Koroško v šentpavelski samostan v labotski dolini. Virida svojega mrtvega moža torej nikoli ni videla in verjetno tudi ni mogla obiskati njegovega groba.

 

Zapuščena vdova

 

oba
Virida Visconti in Leopold III. sta imela v svojem zakonu sedem otrok.

 

Virida in Leopold sta imela sedem otrok: štiri sinove in tri hčere, od katerih sta dve hčerki umrli še v otroški dobi. Ob očetovi smrti so bili otroci še mladoletni, zato je zanje poskrbel stric Albreht, očetov brat, ki je ponovno zavladal v vseh habsburških deželah. Najstarejši od sinov, Viljem, je imel ob očetovi smrti 16 let, njegov brat Leopold pa leto manj. Ostala dva brata in sestra so bili še otroci, najmlajši Friderik je imel šele tri leta. Da bi lahko razumeli ravnanje moževih sorodnikov, si moramo pobliže ogledati navade in pravne norme tistega časa.

Otroke so poročali po njihovi doseženi polnoletnosti. Cerkveno pravo, ki se je opiralo na rimsko, je priznavalo zrelost za sklenitev veljavnega zakona moškemu z dopolnjenim štirinajstim, ženski pa z dopolnjenim dvanajstim letom. Za opravilno oziroma poslovno sposobnost pa je bila potrebna precej višja starost – najmanj 18 let. Zato so otroci, čeprav že poročeni, imeli varuhe iz najbližjega sorodstva in ti so stvari upravljali namesto njih. Kasneje se je ta meja še dvigovala in v 17. stoletju dosegla 22 let za moške in 20 let za ženske. Zato je razumljivo, da so se plemiški oziroma knežji otroci lahko poročali za naše pojme zelo mladi, niso pa mogli samostojno upravljati s premoženjem oziroma vladati, če niso dopolnili vsaj 18 let. Navadno so skrb zanje prevzeli najbližji moški sorodniki. Matere so za vzgojo otrok skrbele le v otroških letih, kasneje pa so se, če so bile vdove, morale umakniti in prepustiti vzgojo otrok sorodnikom svojega moža.

viljem
Najstarejši sin Viljem je kot deželni knez materi na njeno željo uredil bivanje v lovskem gradiču na Pristavi.
leo4
Drugorojeni Leopold IV. je vladal skupaj z bratom Viljemom in skupaj sta postala zaščitnika stiškega samostana.
ernest
Tretjerojenec Ernest je zavladal za  umrlima starejšima bratoma in se v zgodovino zapisal kot Ernest Železni.

 

————————————————————————————————————————————-

Dvor v Gradcu

Virida in Leopold sta imela svoj dvor v Gradcu. Mnogi kranjski in štajerski plemiči so bili v službi na dvoru. Srečali smo že stiškega opata Petra, ki je bil na Dunaju vzgojitelj poznejšega nadvojvode Leopolda. Nekatere dvorne funkcije so bile dedne in v času Rudolfa Ustanovnika pridržane predvsem koroškemu plemstvu, kasneje pa tudi Štajercem in Kranjcem. To so bile   funkcije komornika, ki bi mu danes rekli gospodarsko-finančni minister, stolnika, točaja, ki bi bil danes šef protokola in strežbe, maršal pa je bil vodja dvornega urada, kar bi danes pomenilo notranji in obrambni minister. Vsak dvor je imel tudi upravitelja oziroma upraviteljico – nekakšnega dvornega ekonoma. V službi upraviteljice Viridinega dvora v Gradcu je gotovo zanimiva Elizabeta Čreteška z gradu Čretež, ki je stal v dolini Laknice med Mokronogom in Šmarjeto. Njeni otroci so skupaj z vojvodovimi odraščali na Viridinem dvoru. Njena hči Elizabeta se je poročila z Viljemom Turjaškim in tudi sama postala dvorna upraviteljica sprva pri Viridi (verjetno jo je spremljala v Ljubljano in na Pristavo), kasneje pa pri Cimburgi, soprogi Viridinega sina Ernesta Železnega. Bila je izrazito poslovno nadarjena ženska, saj je uspešno kupovala in prodajala posesti, mlajša Viridina sinova Leopold in Ernest pa sta jo za zvesto službo bogato denarno nagrajevala. Prek nje so od Čreteških na njenega sina Herberta Turjaškega prešli tudi dedna čast in dohodki dednega komornika Koroške, Kranjske in Slovenske marke. Kot pravi eden od kronistov, je bila Elizabeta »soustvarjalka turjaškega blagostanja«. Zgodovinarji so si edini, da so Turjačani iz šumberške linije utemeljili svoj kasnejši politični vpliv in slavo ravno v službi Habsburžanov iz leopoldinske veje v drugi polovici 14. stoletja. Šumberška linija Turjačanov je imela svoj grad v Selah pri Šumberku, torej v naši neposredni bližini. Eden znamenitih članov te linije je bil Andrej Turjaški, ki je leta 1593 popeljal Kranjce v bitki pri Sisku do zmage nad Turki.

 

Položaj žene, kot se nam kaže v dokumentih in pravnih normah tistega časa

Gotovo si povprečni bralec, ki je hodil v šole polpreteklega časa, bistveno drugače predstavlja vlogo srednjeveške ženske. Prikazana nam je bila kot zaostalo, zatirano bitje, namenjeno le rojevanju otrok. To pa nikakor ne drži. Žena je bila po takrat veljavnih pravnih normah do določene mere zaščitena. Ob sklenitvi zakonske zveze je prinesla s seboj doto bodisi v denarju ali posesti. Od svojega moža je že pred poroko dobila »zaženilo« (posest ali denar ali oboje), s katerim je prosto razpolagala do svoje smrti, po njej pa je posest spet pripadla moževemu sorodstvu. Po poroki pa je od moža dobila še »jutrno«, ki je postala njena osebna last in je z njo prosto razpolagala, jo prodajala, zastavljala, zamenjevala in tudi testamentalno zapuščala, komur je pač hotela. Materialna neodvisnost je srednjeveški ženski omogočala, da je ohranjala osebno svobodo. Institut dote je obstajal v vseh stanovih. Najdlje se je ohranil pri nas na podeželju in sicer prav do obdobja nacionalizacije in kolektivizacije. Mlada žena je od doma prinesla doto v posesti ali denarju, neporočene hčere pa so dobile od staršev doto ali delež, ki jim je omogočal preživetje. Seveda so bile možne zlorabe, kot je to možno tudi danes. In če sta bila revna tako nevesta kot ženin in njuno sorodstvo, gotovo nista živela v blagostanju. Tudi danes je tako.

Za Virido Visconti vemo, kakšno balo in doto je dobila od svoje družine. V bali je bilo osebno in posteljno perilo, poročna obleka, več drugih oblek, srebrno in zlato namizno posodje, poslikana keramika, zelo dragoceno steklo in drugo. Za doto je dobila še 100.000 dukatov. Enako vsoto je kot poročno darilo prejel Leopold od svojega brata Rudolfa Ustanovnika. Seveda je bila taka dota izjemna, saj je šlo za vladarsko družino. Dukati so bili zlatniki in sicer beneška valuta. Na bančnem trgu so imeli izjemno vrednost. Jurij Turjaški, ki je bil v viteškem spremstvu Viridinega sina vojvode Viljema, je dobival letno od svojega gospoda 200 goldinarjev odškodnine, torej plače. Tudi goldinarji so bili zlatniki, ki pa so imeli gotovo manjšo vrednost kot beneški dukati. Vsakdo lahko izračuna, da je bila Viridina dota izjemno visoka in ji je omogočala njenemu stanu primerno življenje tudi po smrti moža in po umiku iz javnega življenja.

 

Z dvornega vrveža v samoto lovskega gradiča

 

Virida je živela v lovskem gradiču, ki je stal poleg današnje cerkvice sv. Lamberta na Pristavi.

 

Ko sta starejša Viridina sinova prevzela vsak svoj del habsburških posesti, sta postala tudi varuha svojih dveh mlajših bratov Ernesta in Friderika. Kneginja Virida je postala na dunajskem dvoru dokončno »nepotrebna«.

plosca
Gradič danes ne stoji več, zato je spominska plošča pritrjena na zid ob vhodu v cerkvico.

Oba starejša sinova sta se pogosto mudila v naših krajih. Ob prevzemu oblasti je namreč deželni knez sprejel osebno zaprisego svojih vazalov. Ob tej priložnosti je deželni knez vojvodini potrdil tudi deželne privilegije. Viljem se je s tem namenom mudil v Ljubljani že leta 1386. Pozneje, leta 1403 pa je v Ljubljani praznoval celo poroko z neapeljsko princeso Ivano Anžujsko. Obred »dednega poklona« v Ljubljani je bil le medel odsev nekdanjega karantanskega ustoličevanja na Gosposvetskem polju.

Viljem je pogosto prihajal v Ljubljano, saj je bilo mesto prestolnica vojvodine Kranjske in je imel deželni knez tam svoje posesti oziroma enega svojih dvorov – rezidenc. Viridi bivanje na ljubljanskem dvoru po vsej verjetnosti ni ustrezalo. Viljem je poskrbel, da je mati Virida našla svojim željam ustrezno bivališče v lovskem gradiču poleg cerkvice sv. Lamberta na Pristavi. Stiški opat Andrej Čreteški je bil svak Viridine dvorne upraviteljice, poleg tega je njegov predhodnik, stiški opat Peter vzgajal njenega pokojnega moža. Zato ni čudno, da si je našla pribežališče v Stični, ko sta najmlajša sinova nekoliko odrasla in se je dokončno umaknila z graškega oziroma dunajskega dvora. Kot pričajo Viridine darovnice samostanu, se je kneginja Virida naselila na Pristavi med novembrom 1395 in novembrom 1396, v enajstem letu svojega vdovstva. Bila je stara 43 let. Njen sin, deželni knez Viljem je skupaj z leto dni mlajšim bratom Leopoldom postal zaščitnik stiškega samostana in je kot svetni vladar pogosto posredoval v sporih med stiško cisterco in okoliško svetno duhovščino. Kot smo govorili že v uvodnih poglavjih, je zaradi razkola v Cerkvi tistega časa prihajalo do trenj in nereda, neupoštevanja splošnih pravnih in  cerkvenopravnih norm. Tudi stiški samostan v tem ni bil izjema. V tem času moralne in siceršnje površnosti ter pehanja za materialnimi dobrinami je opata Andreja Čreteškega nasledil opat Albert Lindeški, ki je bil prava podoba svojega časa.

Za svoje lastne potrebe je zapravljal samostansko premoženje, ga prodajal in zastavljal ter drugače odtujeval. Seveda se je o njegovem neprimernem življenju razvedelo in o tem celo javno govorilo. Končno je izgubil tudi podporo svetne gosposke, torej Viridinih dveh sinov, in je moral odstopiti. To so zahtevali redovni predstojniki, ki so večkrat opravili vizitacije v samostanu, pa tudi del samostanske družine, saj se v ničemer ni držal pravil cisatercijanskega reda in cerkvenih norm.

 

Dobrotnica Virida

Virida prav gotovo ni imela vpogleda v vse, kar se je dogajalo. Iz dokumentov pa vemo, da je Albertu Lindeškemu posojala ogromne vsote denarja. Kot garancijo je dobivala v užitek samostanske posesti, čeprav je uživala tudi dohodke s habsburških posesti na Gorenjskem in z njimi prosto razpolagala. Čeprav ji denar ni bil nikoli vrnjen, so vse posesti po njeni smrti spet postale last samostana. To nikakor ni bilo in tudi še danes ni običajno, saj so bile vse te posesti tako rekoč pod hipoteko. Gotovo je tudi zaradi tega neobičajnega odnosa ostala v samostanskem spominu kot dobrotnica samostana. Zaradi samopašne zapravljivosti opata Alberta bi samostan brez Viridine darežljivosti pristal na beraški palici. V tistem času je namreč imel vsak dan na skrbi 150 ljudi, ki so živeli in delali v samostanu, da številnih gostov niti ne omenjamo. V skrbi za dušni blagor umrlih svojcev, še posebej svojih italijanskih sorodnikov, je Virida vse te znatne vsote denarja podarila in si kot protiuslugo izgovorila le pokop v samostanu, vsako leto slovesno peto mašo na dan njene smrti in molitve zase in umrle svojce. 

 

Dobro je živeti pod opatovo palico

Lahko se vprašamo, zakaj so preprosti ljudje Virido Visconti ohranili v spominu kot dobrotnico. Lahko pustimo naši domišljiji prosto pot, kot je to storil pisatelj Gospe s Pristave. Ljudsko izročilo je na nekih čisto realnih predpostavkah polagoma izrisalo skorajda pravljično podobo dobrotnice Viride. Ko človek proučuje njen čas, ljudi in dogodke, se mu nehote prikažejo vzroki, ki bi mogli razložiti to splošno ljudsko čustvovanje. Iz sočasnih dokumentov, ki obravnavajo neustrezno življenje opata Alberta Lindeškega, iz zapisnikov vizitacijskih komisij in iz obtožnice, s katero se je samostanska delegacija odpravila v Rein, je razvidno, kako je opat Albert ravnal s samostanskimi podložniki. Ravnal je nasilniško, v svojem pohlepu po denarju jim je samovoljno večal dajatve, jih kaznoval brez razloga, jim nalagal razne globe in enega od podložnikov celo po krivici vrgel v ječo, kjer je ta umrl.

Splošno znano pa je bilo, da se je samostanskim podložnikom vedno bolje godilo kot tistim, ki so živeli pod oblastjo svetnih fevdalcev. Znan je pregovor, da je dobro živeti pod opatovo palico. Ko je torej nevredni stiški opat Albert v svojem lovu za denarjem od Viride prejemal znatne vsote za osebno porabo in ji za to zastavljal samostanske posesti, so prišli samostanski podložniki »na boljše«. Virida jih prav gotovo ni »gnjavila« in je zahtevala zase samo tiste dajatve, ki so bile sprejemljive in zakonsko določene. Verjetno je kdaj pogledala tudi skozi prste, če je videla, da so ljudje v stiski. Človeški spomin ohrani v srcu tistega, ki vidi človekovo stisko in mu pomaga, ko je pomoči potreben. Lahko si tudi mislimo, da je ob premoženju, s katerim je razpolagala, marsikomu velikodušno pomagala, posebej, ko je po toliko življenjskih izkušnjah uvidela, kako malo sta vredna svetna slava in čast.

 

Viridina smrt

 

Leto Viridine smrti ni natančno znano. Ker se njeno ime po letu 1404 ni več omenjalo, je ta letnica veljala za leto njene smrti, čeprav so nekateri menili, da je umrla kasneje. Mnogi zgodovinarji pa so sklepali, da ni verjetno, da bi živela še po letu 1404. Toda prav v letu 2005, ko je Klasje objavljalo pričujoči prispevek o Viridi, so naši zgodovinarji v dunajskih arhivih naleteli na podatke, ki dopolnjujejo današnje védenje o zadnjih letih Viride Visconti. 

katarina
Virida Visconti je bila pokopana v cerkvici sv. Katarine izven samostanskega obzidja. Tam so pokopavali dobrotnike samostana oziroma tiste, ki niso bili člani samostanske družine. Kasneje so jo prekopali v samostansko cerkev. Danes so od cerkvice ohranjeni le temelji, ki so jih arheologi izkopali leta 1986.

Ko so spreminjali zasnovo ljubljanskega mestnega muzeja, ki ima svoje prostore v obnovljeni mestni rezidenci turjaških grofov na Trgu francoske revolucije, so si zamislili, da bi v eni od soban prikazali tudi nekaj znamenitih »Ljubljančank«. Med njimi se je znašla tudi naša Virida Visconti, ki je večino svojega vdovskega življenja sicer preživela v podeželskem gradiču na Pristavi, vendar so imeli v Ljubljani, prestolnici dežele Kranjske, Habsburžani tudi svoj dvor. Ko so brskali po arhivih, da bi Virido kar najbolje spoznali in predstavili širši publiki, so naleteli tudi na zanimivo listino. Gre za zadolžno pismo iz leta 1407, ki se nahaja v Državnem arhivu na Dunaju, v mestnem arhivu v Ljubljani pa sta shranjena mikrofilm in kopija tega dokumenta. Iz njega je razvidno, da je bila Virida v januarju 1407 še živa, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče skleniti pogodbe.

Morda bo za bralce zanimivo, kakšna so bila zadolžna pisma oziroma posojilne pogodbe v tistih časih. Zato posredujemo prevod besedila v celoti:

grb_cerkev
Ne ve se, kje točno v samostanski cerkvi je pokopana Virida Visconti. Na desni strani cerkve je na zid pritrjen kamen z grbom družine Visconti, ki ga pojmujejo kot njen nagrobnik, čeprav to ni. Izdelan je bil namreč v 17. stoletju Viridi Visconti v spomin.

»Jaz, Jurij Gunčič, ljubljanski meščan, in jaz, Doroteja, njegova gospodinja, v tem pismu priznavava, da smo midva in najini dediči dolžni visokorodni kneginji, naši milostljivi gospe Viridi Milanski, nadvojvodinji avstrijski itd. deset funtov dunajskih pfenigov stare, dobre veljave, ki sva jih v celoti prejela in sva za to naši zgoraj imenovani gospe zastavila hišo z dvoriščem in pritiklinami, ki stoji na Starem trgu v Ljubljani, med hišama ljubljanskih meščanov Blaža in Petra Kozine. Posodila nama je deset funtov dunajske veljave kot piše zgoraj, kar v celoti priznavava in se obvezujeva, da ji bova dolg poravnala osem dni pred ali osem dni po sveti Neži. Poleg tega se obvezujeva, da bova zgoraj imenovani gospe dala od te vsote tudi obresti, kar znaša letno 2 funta dunajskih pfenigov, ki jih bova izplačala na njeno zahtevo osem dni pred ali osem dni po sveti Neži. Če tega ne bova storila, lahko naša zgoraj omenjena gospa omenjeno hišo s pritiklinami in zemljiščem vzame v svojo last, jo lahko proda ali ona obdrži ali pa da, komur hoče ali pa s tem ravna, kakor ji je po volji, tako kot ravna z ostalim svojim imetjem. Midva in najini dediči zagotavljamo, da za našo hišo in pritikline z dvoriščem ne bomo nikoli iskali novih dogovorov ali ugovorov ali postavljali zahtevkov. Namesto da bi prisegli, to obljubljamo naši milostljivi zgoraj omenjeni gospe pri naši časti. Na to pismo sta obesila svoja pečata Herman Schaffer, ljubljanski sodnik in Eberharz Lanttroppski, ljubljanski meščan, po volji mene, zgoraj omenjenega Jurija Gunčiča in moje zgoraj imenovane gospodinje Doroteje v štirinajst sto sedmem letu po Kristusovem rojstvu, na nedeljo pred sveto Nežo.«

Virido so pokopali v skladu z njeno željo v Stični. Menijo, da je bila najprej pokopana v cerkvici sv. Katarine, katere temelje so odkopali pred leti. Ta cerkvica je bila pravzaprav pokopališka kapela, kjer so pokopavali samostanske dobrotnike, člane vplivnih plemiških družin. V času turških vpadov, ko so po odloku deželnega kneza  morali vsi poskrbeti za utrjeno obrambno obzidje, so Virido prekopali in položili k večnemu počitku v samostanski cerkvi. Danes nas nanjo spominja  samo plošča z grbom Viscontijev, ki pa je le del nekdanjega nagrobnika. Nagrobniki plemenitih pokojnikov, ki so bili pokopani v cerkvici sv. Katarine, so bili med številnimi turškimi vdori in ropanji razbiti in onečaščeni. Stiški samostan je bil večkrat poškodovan in oropan, menihi pa odpeljani v sužnost.

 

Ernest Železni – mož s pravim imenom

Viridina starejša sinova Viljem in Leopold sta umrla komaj tridesetletna. Ker nista imela naslednikov, jima je sledil mlajši brat Ernest, ki je bil ob očetovi smrti leta 1386 star komaj devet let. Ko je postal deželni knez Koroške, Kranjske in Štajerske, je imel 26 let. Zgodovina mu je dala vzdevek Železni. Vladal je 22 let (1402 – 1424) in v tem obdobju sta v dednih deželah vladala mir in blagostanje. Kot poročajo viri, je bil Ernest temnopolt in živahnega, italijanskega temperamenta, kar je podedoval po svojih milanskih prednikih. Poiskal si je sebi primerno nevesto. Šel je daleč na vzhod, v Prusijo in na obale Baltika. Prva žena Margareta Pomorjanska mu je kmalu umrla. Zato pa je bila druga žena Cimburga Mazovska iz znane poljsko-rusko-litovske družine toliko bolj ustrezna. Kot o njej pišejo sočasni viri, je bila izredno telesno močna in vzdržljiva. Baje je samo s prsti drobila lešnike in orehe in s pritiskom prstov potisnila žebelj v leseno desko. Dokaz, da je bila telesno vzdržljiva, je dejstvo, da je Ernestu rodila devet otrok, od katerih so nekateri dosegli zavidljivo starost.

 

Ernest se da ustoličiti po prastarem običaju

 

Viridin sin Ernest Železni je bil zadnji koroški vojvoda, ki se je pri Krnskem gradu pustil po starem običaju ustoličiti slovenskemu kmetu. Slika ne prikazuje njegovega ustoličenja.

 

Deželni knez je moral vsaj enkrat letno priti s svojega dvora v Gradcu in kasneje na Dunaju in od deželnih stanov prejeti t. i. dedni poklon. To je bila slovesnost, med katero je deželni knez sprejel vazalno prisego plemstva in  jim potrdil deželne privilegije, kajti vsaka od dednih dežel je imela svoje posebnosti in svojo, danes bi rekli, ustavo. Ernest Železni je bil zadnji deželni knez, ki se je leta 1414 dal ustoličiti po starodavnem karantanskem običaju.

Njegov najstarejši sin Friderik, torej vnuk gospe Viride s Pristave, je dokončno utrdil premoč Habsburžanov. Čeprav je imel sprva dvor v Gradcu in čeprav so ga Dunajčani gledali postrani,  saj so ga imeli za »Štajerca«, mu je uspelo, da je leta 1442 postal nemški kralj. Po vzoru Kralja Velikega se je dal okronati v Aachnu, deset let kasneje, leta 1452, pa za rimsko-nemškega cesarja v Rimu. Odslej so Habsburžani obvladovali srednjeevropski prostor in širili svoj politični vpliv v Evropi. Friderik je ostal našim deželam še posebno zvest. Leta 1461 je ustanovil ljubljansko škofijo in našemu etničnemu prostoru zagotovil tudi enotno cerkveno oblast. Kot moderen vladar je obvladal deželne jezike svojega cesarstva, in kot pričajo viri, govoril in razumel tudi slovensko.

To pa so že druge zgodbe, ki govore o drugačnih časih in drugačnih ljudeh, kot so bili tisti, o katerih je imel namen govoriti naš sestavek.

Maja A. Ficko

 

Viri:

Atlas svetovne zgodovine, Ljubljana, DZS 1989

Auerspergi, po sledeh mogočnega tura, Miha Preinfalk, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljublajana 2005 

Blesk zlate krone, Dušan Kos, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljublajana 2003

Cistercijani v Stični, Jože Gregorič, Ljubljana 1980                                                                  

Grande Dizionario Enciclopedico (UTET), Torino 1990, Zvezek VIII, XI, XII, XX

Habsburžani, zgodovina evropske rodbine, Ljubljana, Mladinska knjiga 1994                                        

Histoire de la littérature française, Lanson Tuffrau, Hachette 1980                                 

Grand Larousse Encyclopédique Larousse, Tome X, Paris, 1964                                          

Moyen age, Lagarde-Michard, Bordas 1985                                                                             

Od viteza do gospoda, Maja Žvanut, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1994 

Pregled obče zgodovine, Stanko Petelin, Anton Krošl, Celje, Mohorjeva družba 1934                

Srednji vek, velika ilustrirana enciklopedija, Ljubljana, Mladinska knjiga 1985                      

Stiška opatija 1136 – 1784, Jože Mlinarič, Novo mesto 1995                                                        

Virida v Stični, p. Maver Grebenc, Meddobje 1982, št. 1-2, Buenos Aires 1982

Zgodovina slovenskega naroda, Josip Gruden, Družba sv. Mohorja, Celovec 1912, ponatis Mohorjeva družba, Celje 2002

internetne strani, geslo Visconti Verde