Stična med svetovnima vojnama

 

Desetletje po tem, ko se je polegel hrup prve svetovne vojne, je utrip na Dolenjskem spet postal živahen in prešeren, četudi je mnoge ljudi pestila revščina in brezposelnost. Nove ideje, ki so vzniknile po svetu, so dosegle tudi deželo Desetega brata. V Stični in njeni okolici so nastajali gasilsko društvo, sokolska organizacija, gledališke skupine, jamarska skupina, jadralni klub, pevski zbori. Rasla so podjetja, stroji so ljudem vedno bolj lajšali delo, živahno se je začelo trgovati, razvijati se je začel turizem. E-stična bo skušala zbrati čimveč pričevanj o vsem tem dogajanju. Osnovane so bila sokolske organizacije, gledališke skupine, jamarska društva, jadralni klub pa seveda pevski zbori.

Stiški pevski zbor
Stojijo z leve proti desni: Jože Kovačič (Flerjanov), Alojz Podobnik (Plankarjev), Rudolf Skubic (Korletov), Jule Verbič, Janez Kovačič (Flerjanov), Karel Podobnik (Plankarjev), Ludvik Zajec (Povhov), Franc Skubic (Korletov) Sedijo z leve proti desni: Alojz Lampret (Brjakov), Franc Mak, Lado Ambrožič, Jože Miglič, Janez Podobnik (Plankarjev), Ivan Vidmar (čevljar pri Zgoncu)

 

Razgibano stiško obdobje

 

K razgibanem življenju v Stični in okolici je v obdobju med svetovnima vojnama veliko prispeval mladi učitelj Lado Ambrožič, ki je tu deloval v letih 1932 – 39 in ki je postal pozneje bolj znan kot general Novljan. O svojem stiškem obdobju pripoveduje v knjigi Novljanovo stoletje. Naj povzamemo njegovo pripoved:

Nekega dne leta 1932 so me v Velikem Gabru, kjer sem tedaj učiteljeval, obiskali sokolski starosta Anton Bršnak iz Ivančne Gorice in šolski upravitelj osnovne šole v Stični Jože Verbič s soprogo in sinom, študentom Juletom. Predlagali so mi, naj prevzamem učiteljsko mesto v Stični. Poglavitni namen tega vabila pa je bil, da bi postal načelnik sokolskega društva v Ivančni Gorici, ki naj bi v kratkem zgradilo svoj dom. Temu cilju bi posvetili največ pozornosti. Predlog sem sprejel in kmalu sem bil premeščen v Stično, kjer je bila tedaj lepa večrazredna osnovna šola. Hitro smo uredili vse potrebno za gradnjo sokolskega doma. Bršnakovi so bili zelo praktični in odločni ljudje. Skupaj z naprednimi domačini, zlasti iz Ivančne Gorice, smo v pičlih nekaj mesecih na horuk zgradili dom s prostorno dvorano, namenjeno telovabi in raznim prireditvam. Za dolino med Stično in Krko je bila to velika pridobitev.

Najprej smo začeli telovaditi. Kakih petnajst do dvajset fantov in mož je obiskovalo redne telovadne ure, ki so bile sestavljene tako, da je bila najprej na vrsti telovadna vzgoja, nato politični klepet – politična vzgoja. Ni treba posebej poudarjati, da je bil klepet namenjen utrjevanju napredne misli. Kmalu smo ustanovili tudi igralsko sekcijo Sokola in začeli prirejati gledališke predstave: v začetku lažje skeče in veseloigre, pozneje resnejša in zahtevnejša dramska dela, ki so bila primerna za predstavitev na podeželju. Dom je resnično živel. Eni so telovadili, drugi so se posvetili kulturnemu prosvetljevanju prebivalstva. Prireditve igralske skupine so privabljale ljudi iz vseh okoliških krajev. Med nami so bili dobri igralci pa tudi režiserji amaterji, na primer učitelj Edi Turnher iz Višnje Gore, Zdravko Acetto in Peter Lenardič iz Stične. Razvili so se v spodobne voditelje igralske družine.

V stiški dolini se je tedaj zares dogajalo veliko zanimivega. Na Obolnem smo tako zgradili planinsko kočo, ki je pozimi in poleti privabljala veliko obiskovalcev. V Stični smo imeli tudi zagnano skupino jamarjev. Pretaknili in preučili smo vse jame in luknje v okolišu ter v jamskih globinah doživeli mnoga razburljiva presenečenja. Naleteli smo na tvorbe kraškega sveta, med drugim tudi na podzemska jezera. Najbolj zagnan jamar je bil mlinarjev sin iz Potoka Karel Podobnik, po domače Plankarjev Korl, ki je jamarstvu posvetil ves svoj prosti čas, lahko bi rekel, tudi vsa svoja mlada leta. Potikanje po podzemlju je Karel združeval še z iskanjem zlatega teleta, ki naj bi ga bil nekoč v davnini tam nekje zakopal in skril znameniti hunski vojskovodja Atila. Karlovo raziskovalno strast so podžigale tudi znamenite arheološke najdbe na Gomilah v neposredni bližini vasi Vir pri Stični. Na Hudem pri Ivančni Gorici pa je delovalo društvo kmečkih fantov in deklet, ki je zbiralo napredne ljudi iz tamkajšnjega okolja.

Posebej moram omeniti letalsko organizacijo, ki je delovala v Stični. To je bila tako imenovana Jadralna skupina Stična, ena najmočnejših in najbolj zagnanih letalskih organizacij ljubljanskega aerokluba. Ustanovljena je bila leta 1934 na pobudo mojega prijatelja, prav tako učitelja, Rudija Piculina. V treh letih smo v Stični zgradili štiri jadralna letala, povečini z denarjem, ki so ga prispevali člani skupine, in seveda s prostovoljnim delom. Ker je bila naša skupina kritična in napredna, smo prišli v spor z vodstvom ljubljanskega aerokluba. Nismo bili zadovoljni z generalnim sekretarjem aerokluba Stanetom Rapetom, ker ni podpiral naših prizadevanj. Pogledi stiške jadralne skupine so bili všeč tudi mladim iz drugih, zlasti ljubljanskih dijaških skupin. Tako se je v ljubljanskem aeroklubu izoblikovala opozicija.

Vladajoči ljudje v aeroklubu so tako imenovano napredno mladino napadali vedno pogosteje in tako tudi nas: preprosto so nas razglasili za komuniste. Začeli so nam groziti z zakonom o zaščiti države, češ da je aeroklub državna organizacija posebnega pomena in da ima vsakršno nasprotovanje tej organizaciji za posledico preganjanje po določilih tega zakona. Kot predstavniku stiške jadralne skupine so mi grozili z advokati, češ da vnašam v organizacijo aerokluba protidržavno delovanje in da mladino hujskam k nepokorščini. Jadralna skupina Stična pa je postala klerikalnemu vodstvu aerokluba v Ljubljani velika ovira tudi zato, ker so na našo pobudo po Sloveniji nastajale nove letalske organizacije. Pomagali smo jim tako z organizacijskimi izkušnjami kot z izvrstnim tehničnim kadrom.

Ko je vodstvo aerokluba spoznalo, da stiških jadralnih letalcev ne bo moglo ugnati s prigovarjanjem, je poseglo po političnem nasilju. Nekega dne leta 1939 je prišel v šolo v Stični okrajni litijski glavar dr. Hacin. Dejal mi je, da zavajam mladino na kriva pota komunizma, da se pevski zbor, ki ga vodim, ne podreja klerikalnim političnim ciljem tedanjih oblasti, da v šoli otrokom lažno prikazujem politični in gospodarski napredek Sovjetske zveze, da izrabljam letalsko organizacijo za spodkopavanje kraljevega aerokluba v Jugoslaviji, da nasprotujem legalnim političnim smerem, da se prepiram z menihi stiškega samostana. Še istega leta so me premestili na Sinji Vrh. Tako so dosegli, da je stiška letalska organizacija počasi zamrla.

V Stični smo imeli tudi moški pevski zbor, ki naj bi del pevske kulture ponesel med ljudi. Šestnajst nas je bilo, glasovi še nekoliko grobi in nekultivirani, toda z leti se je zbor razvil v dobro podeželsko pevsko združbo. Prirejali smo koncerte in bili deležni priznanj ter zanimanja prebivalstva. Prepevali smo ljudske pesmi, ki so se najbolj prilegale našim dušam, povzemali in nekoliko prirejali pesmi svojega domačega okolja, na primer Le sekaj, sekaj smrečico, sploh pa so nas navdušvale umetne pesmi slovenskih komponistov. Kakšne vrhunske interpretacije od pevsko nešolanih kmečkih, delavskih in študentskih glasov seveda ni bilo pričakovati, toda naše petje je bilo kljub temu sprejeto kot posebno umetniško in ljudsko bogastvo.

Zbor pa ni gojil le petja. Bili smo družba mislečih in družbeno aktivnih ljudi. Naše vaje so bile tudi pravcati politični krožek. Često pogledam ohranjeno fotografijo zbora in si prikličem v spomin pevce in takratno dogajanje. Skoraj vsi člani zbora so se priključili osvobodilnemu gibanju. Franc Mak, predvojni orožnik in čevljar, je 1. novembra 1943 padel v veliki nemški ofenzivi na območju Ilove gore, ko si ni niti dobro opomogel od dolgega zapora v taborišču na Rabu; zapustil je petero nepreskrbljenih otrok. Jule Vrbič, študent in šaljivec, je bil kasneje obveščevalni oficir v glavnem štabu slovenske osvobodilne vojske, Jože Kovačič iz Gabrja pri Stični je padel kot borec 2. grupe odredov v bojih okoli Janč in je bil po vojni razglašen za narodnega heroja. Ludvik Zajc je dočakal svoj konec pri torpediranju ladje, na kateri je plul po širnih oceanih. Za svobodo je padel tudi Jože Meglič.

Ko opisujem organizacije, v katerih se je poleg temeljnega delovanja kovala tudi napredna politična misel prebivalstva, ne smem prezreti še ene, čisto posebne oblike združevanja, ki je prav tako pomembno vplivala na poglede in opredelitve ljudi. Težko bi si zamislil bolj naravno in spontano druženje ljudi, kot je bilo tisto v gostilni Gradiček v Stični, kjer sta gostom stregla Ludvik in Tončka Gabrijel. Tudi sam sem bil njun stalni gost, saj sem se tam hranil. Vsak dan sem zato dvakrat ali trikrat zahajal k tema prijaznima človekoma. Pozimi je bila gostilna ob večerih dokaj polna. Sem so prihajali ljudje iz Stične in tudi iz oddaljenejših krajev. Spominjam se starega mehanika Golnerja. Doma je v majhni delavnici izdeloval kovinske predmete, ki so jih naročali domačini. Bil je prisrčen, vesel mož. Ko je ura odbila enajst dopoldne, je že hitel po klancu navzgor v gostilno. Gnala ga je želja po družbi. Na hitro se je pogovoril o tem in onem, zvedel kakšno novico, potem pa odhitel domov k svoji stružnici. Ko se je zvečerilo, se je Gradiček počasi polnil. Fantje in možje so kupovali cigarete in nato počasi prisedali k mizam, če je bila kaka družba. Ob nedeljah pa je bil v gostilni pravi sejem. V poznejših urah se je med pivci ponavadi razvil žvahen pogovor; poglavitni temi sta bili gospodarstvo in politika, skupni imenovalec pa nezadovoljstvo vseh slojev. Ob gostilniški mizi so sedeli kmet Jože Lampret, ki je med vojno končal v nemškem koncentracijskem taborišču, pa čevljar Zgonc, ki je kot star puntar vihtel cepec nad glavami slovenske gospode, Bertel Gorišek, pred vojno premožen kmet iz Mekinj nad Stično, med vojno pa so ga neupravičeno imeli za kulaka. Ta me je oktobra leta 1942 sprejel kot velikega prijatelja, še bolj prijateljsko pa je sprejel Gubčevo brigado, ki sem jo peljal skozi Metnaj proti Ljubljani, in ji na široko odprl vrata svojega bogatega hleva, prav tako tudi kleti.«

V Gradičku so se zbirali zelo raznoliki gostje, premožnejši in veseli, pa revnejši in taki, ki so bili v težkem socialnem položaju in so hote ali nehote kazali in izražali svoje razočaranje nad življenjem. Naj opišem zgodbo, ki sem jo slišal iz prve roke, kot se reče, morda bom po mnogih letih kaj izpustil ali kaj dodal, a ne v škodo originalne pripovedi o stiski človeka v surovem času prve svetovne vojne.

V našo družbo v Gradičku je pogosto prihajal znani mlinar Ignac Podobnik, po domače Plankar. Starejši mož, ki je imel veliko družino in domačijo z mlinom kake tri kilometre nad Stično, v Potoku. Bil je ugleden, vendar bolj tih človek, čigar obnašanje je kazalo, da je že veliko doživel. Skoraj vsakič, kadar je v Gradičku naletel na pravo družbo, se je našel kdo, ki ga je spodbujal: »Poslušaj, Plankar, povej no že enkrat, zakaj na desni roki nimaš kazalca!«

Mož se je izvijal na vse mogoče načine in druščina ni in ni mogla spraviti besede odgovora iz njega. Nekoč pa se je razjezil ali pa omehčal, kakor vzamemo, in odrezal: »No, vam bom pa povedal. To o mojem kazalcu.« In začel je pripovedovati: »Bilo je leto 1915, ko se je na Primorskm ustanavljala soška fronta, in tedaj so me, starega osemnajst ali devetnajst let, mobilizirali v avstroogrsko vojsko. To me je zelo prizadelo, kajti komaj sem se bil oženil in zakonskega življenja tako rekoč še niti poskusil nisem. Ko sem prišel na fronto, seveda nisem videl drugega kot Sočo, kajti kmalu so me posadili v neko kaverno, mi porinili v roke kladivo, k meni pa je pristopil moj tovariš z železnim vrtalnim drogom in postala sva posadka, ki ji je bilo naloženo vrtati luknje, nato pa z razstrelivom odprirati nove kaverne. In tako sva na soški fronti, med grmenjem topov in streljanjem pušk, tolkla skale dan za dnem, v nedogled, brez prestanka. Nekaj časa sem držal v roki drog jaz, potem sva pa zamenjala. Vmes sva se pogovarjala, kar je bilo silno pomembno. Hudo sem bil razočaran in strašna želja se me je polaščala, da bi odšel domov in objel svojo ljubo, mlado ženo. Toda dnevi so se vlekli in vlekli in čas ni šel nikamor.

Pa mi ob neki priložnosti reče kompanjon: »Poslušaj, Podobnik. Posebno pameten pa nisi. Kako to, da si dopustil, da te pripeljejo v ta pekel, tako daleč proč od domačega kraja?« Ko sem ga vprašal, kaj misli s tem, mi je povedal, da po avstrijskem zakonu tistega, ki nima kazalca na desni roki, ne mobilizirajo. Če pa se, na primer, ponesreči na fronti, če mu krogla ali karkoli odbije kazalec, potem je oproščen vojne službe in se vrne domov. Ta vest je bila medena, srečna. Neznansko me je prevzela. Kaj pa če bi žrtvoval svoj kazalec in bil rešen te soldaške nesreče za vse večne čase? Pa sem se odločil in onemu drugemu povedal: »Poslušaj! Morebiti bom pa kdaj premalo previden, ko bova vrtala … Morebiti bom prepočasi umaknil kazalec z vrha vrtalnega droga … In zdaj ti pravim, da vžgi po njem, potem pa … Kar bo, pa bo!«

In tako sva spet vrtala in vrtala v tisto soško skalovje, čakajoč, da se zgodi. Za trenutek dlje sem puščal prst na vrhu svedra, kolega pa je vsakič pohitel in usekal, toda kazalec se je vsakič samodejno in pravi čas izmaknil izpod kladiva. Bil sem nesrečen in neodločen, kompanjon me je zmerjal, da sem reva in strahopetec: »Torej zadrži, no, tisto sekundico kazalec na svedru, da se boš lahko vrnil domov, k ženi …« Tako sva nabijala, se mi zdi, mesece in mesece. Leta, bi rekel. Vse skupaj je bilo tragično in smešno. Nekoč pa sem se razjezil, zbral vse moči in se v sebi odločil. In to v trenutku, ko je moj tovariš dvignil kladivo nekoliko manj visoko, nato pa hitro usekal po mojem kazalcu, ki je v hipu izginil. Bile so grozne bolečine. Od vsega hudega sem skakal po eni nogi in rjovel, ko se zunaj kaverne nenadoma zasliši silno vpitje, kar je bilo za nas nenavadno. Vojska je nepopisno kričala in zaslutila sva, da se na soški fronti dogaja nekaj velikega. Nenadoma v najino kaverno plane vojak in zavpije: »Fantje, vojne je konec! Domov gremo …« In lahko si predstavljate, kaj je to tedaj pomenilo zame, ki sem zaradi svoje neodločnosti na Soči zaman toliko let vztrajal. Te zgodbe do danes nisem hotel nikomur povedati, da se ljudje iz moje nesreče ne bi norčevali.«

Šolska mladež je bila v vseh krajih, kjer sem učiteljeval, prisrčna in bistra. Pravo veselje je bilo živeti med njo in jo vzgajati. Mladi učitelji se sprva resda še nismo dovolj zavedali odgovornosti svojega dela, saj smo bili preveč zaposleni z lastno mladostjo. Toda po nekaj letih smo povsem dozoreli in spoznali pravi smisel svojega poslanstva. Bilo je dobro, da smo bili v tesnih stikih s starši in da smo poznali njihove socialne razmere. Tedaj smo morali vse učno gradivo predelati v šoli, zato so bile naše učne metode na prvi pogled sila enostavne. Časa za domače učenje ni bilo, doma je učence čakalo delo na polju, pri živini, v delavnicah in podobno. Veliko pozornosti smo posvečali nacionalni in socialni vzgoji; naši učenci so se tako po osemletni šolski obveznosti v glavnem že kar samostojno opredeljevali do prenekaterih pomembnih in odločilnih življenjskih vprašanj. Mnogi so šli med vojno v partizane ali pa kako drugače delovali za osvoboditev.

Domačini so mi ob odhodu pripravili poslovilni večer. Prvič v življenju sem doživel, da so se zbrali prebivalci v gostilni, da mi zaželijo uspešno delovanje v novem okolju. Slovesni sestanek je bil v veliki sobi gostilne Gradiček. Zbralo se je veliko znamenitih ljudi, zadovoljnih, da so mogli delovati v sokolski organizaciji, da so raziskovali kraške jame, da so se seznanili z letalstvom in jadralnimi letali, da so se lahko uspešno spopadli s tedanjimi etabliranimi političnimi strankami in njihovimi propagandisti. Med vsemi temi ljudmi, ki so prišli, so bili neverujoči in verujoči, pa takšni, ki so veliko razmišljali o družbenih gibanjih, o usodi Slovencev in o nevarnostih, ki jih je prinašal hitlerizem. To je bil pač politično in družbeno zelo razgiban in pomemben čas.

 (Lado Ambrožič ml.: Novljanovo stoletje, Modrijan založba, 2008)

 

V letih 1934-39 je v Stični delovala Jadralna skupina Stična, ki jo je ustanovil takratni stiški učitelj, Ljubljančan Lado Ambrožič, vsestranski organizator in pobudnik kulturnoprosvetnega ustvarjanja in pronicljiv opazovalec političnega dogajanja v predaprilski Jugoslaviji. Jadralno skupino so poleg Ambrožiča sestavljali napredni ljubljanski študentje in konstruktorji ter domačini, tako Milivoj Šircelj, Božo Učakar, Albert Grobler, Slavko Lampret, Jože Perme, Ludvik Starič, legendarni motociklistični dirkač, v svetu znan kot Leteči Kranjec, in še nekateri drugi. Glavne in zahtevnejše dele letal je izdelal tukajšnji mizar Jože Perme, po domače Mežnarjev Jože, ljubitelj knjig in vnet prebiralec Karla Maya. Ambrožič je na Blokah naskakoval državni jadralni rekord, 10 ur in 47 minut, vendar je bil prekratek za pičlih 12 minut.Jadralna letala so bila seveda tisti čas za sleherni kraj in seveda tudi za Stično velikanska atrakcija; pri vsakem prevozu letal na Nograd in pri vzletanju je sodelovala mala množica fantov, mož in mladeži, razstavljeno letalo pa je v hrib s konjsko vprego vozil domačin Pungeršček. Delovanje stiške jadralne skupine je zamrlo tik pred drugo svetovno vojno.

 

gradnja letala
Člani jadralne skupine Stična pri graditvi letala Zögling na notranjem dvorišču gostilne Gradiček v Stični. Z leve: Ambrožič, ključavničar Golnar, gostilničar Ludvik Gabrijel, študent Šircelj, učitelj Lazar; sedijo: neznani, Pregelj, Kuhelj, Verbič

 (Ludvik Starič: Kragulje gnezdo, Mladinska knjiga, 1957, str.14-41; Lado Ambrožič ml. Novljanovo stoletje, Založba Modrijan, Ljubljana, 2006, str. 52-96).

 

Sokolsko društvo Ivančna Gorica je bilo ustanovljeno leta 1925 in je delovalo do leta 1941. Društvo je ustanovil Tone Bršnak. Osnovni namen društva je bila orodna telovadba. Ker pa  v Ivančni Gorici ni bilo nobenega primernega prostora, so nekaj časa hodili na telovadbo v Šentvid pri Stični, kjer jih je poučeval dr. Andrej Jenko. Člani so sčasoma začeli postavljati zahteve, da bi imeli svoj dom in svojega učitelja telovadbe. Kmalu se je to tudi uresničilo. Od Osvalda Fačinija so kupili zemljišče, ker pa društvo ni bilo pravilno registrirano ni bilo mogoče urediti zemljiško-knjižnega prepisa. Za krajši čas je bilo zemljišče prepisano na Hranilnico in posojilnico Ivančna Gorica. Društvo je uvedlo postopek za ponovno registracijo in stvar se je zavlekla v leto 1931. Pri ponovni registraciji so bili v vodstvu društva naslednji člani:

starosta Anton BRŠNAK

načelnik Gabrijel BRŠNAK

načelnica Danica MENCIN

tajnik Božidar KOSMINA

prosvetar Josip VERBIČ

Društvo je štelo 70 rednih članov in 29 rednih članic.

Sokolski starosta Anton Bršnak in šolski upravitelj iz Stične Jože Verbič sta nekega dne leta 1932 prišla v Veliki Gaber k tamkajšnjemu učitelju Ladu Ambrožiču in mu predlagala naj prevzame učiteljsko mesto v Stični. Poglavitni namen tega vabila pa je bil, da bi Ambrožič postal načelnik sokolskega društva v Ivančni Gorici, ki naj bi v kratkem zgradilo svoj dom. Kmalu zatem je bil Ambrožič premeščen v Stično, kjer je bila lepa večrazredna osnovna šola.

Hitro je bilo potem vse nared za gradnjo sokolskega doma. Skupaj z naprednimi domačini, zlasti iz Ivančne Gorice, so v pičlih nekaj mesecih na horuk zgradili dom s prostorno dvorano, namenjeno telovadbi in raznim prireditvam.

 

Lado
Fotografija prikazuje vzdušje ob otvoritvi sokolskega doma. (Verjetno leta 1933)

 

 

.