Sejmi v Stični

Dolgo sem izpraševal, kdaj se bo dejalo na sv. Bernarda dan. Ded so mi namreč obetali, da bode tačas v Stični semenj in da mi bodo klobuček kupili. Oj, kako sem bil norostno vesel, ko je prišel sv. Bernard! Ne samo zavoljo tega, ker so mi dejali, da mi bodo kupili kobuk, tak, da bode imel kitast motvoz z lepimi bingeljci, temveč zato, ker so mi bili tudi obljubili pokazati veliki grad, kjer so njega dni stanovali menihi. Precej dolgo se hodi od mojega doma do Stične, in sicer tako dolgo kakor od Stične do doma. Na tem dolgem potu so mi povedali ded marsikaj. 

Tako nam je Josip Jurčič v svojih Spominih na deda ohranil tudi spomin na enega od štirih stiških sejmov.

 

Omerova ilustracija2
Iz knjižice Jama, po kateri se pride na oni svet, zbirka Čebelica, 1994; ilustriral Miklavž Omersa

 

 

Vsebina:

Kdaj so bili v Stični sejmi

Kje je bil semanji prostor

Kako je bilo včasih na sejmu

Spomini starejših ljudi na sejme

Nastanek in pomen sejmov

Vstaja na sejmu leta 1753

 

Kdaj so bili v Stični sejmi

malka
Fotografija iz osebnega arhiva Amalije Skubic

 

Kar pomnijo domačini in pišejo zapiski, so bili v Stični štirje semanji dnevi: na Veliki četrtek, sejem exaudi na portni ponedeljek, na sv. Bernarda in na sv. Katarino. Prva dva torej nista bila vedno na isti datum, saj sta se ravnala po luninem koledarju kot Velika noč – Veliki četrtek je četrtek pred Veliko nočjo, portni ponedeljek pa šesti ponedeljek po Veliki noči. Druga dva sta bila ob stalnem datumu: sv. Bernard je 20. avgusta, sv. Katarina pa 25. novembra. To so bili živinski sejmi, a so na njih prodajali še marsikaj drugega, zlasti pa sezonsko robo. Ti sejmi pričajo, da je bila Stična v preteklosti živahen kraj. Iz preteklosti se je ohranila fotografija enega od stiških sejmov. Kdaj je fotograf ujel v svoj aparat ta sejem, ne vemo, lahko pa po nekaterih stvareh sklepamo.sejemPoskus časovne opredelitve fotografiranega sejma nam namreč razjasni nekatere stvari na njej. Gotovo je bil posnet sredi popoldneva, saj sence dreves kažejo, da se je sonce pomaknilo že proti JZ. Zato se je semanji prostor morda že malo umiril in živine ob privezih levo pred gostilno skoraj ni več videti. Verjetno so jo že odgnali kupci ali sami prodajalci, če je niso uspeli prodati ali zamenjati za kaj drugega. Desno vidimo žival, ki jo ravnokar vodijo s sejma.
Letni čas je skoraj gotovo poslavljajoča se zima ali zgodnja pomlad. Drevje je golo in po njem sem in tja opazimo sledove zapoznelega pomladnega ali zgodnjega jesenskega snega. 
Po tleh ni videti jeseni odpadlega listja in če ta videz ne vara, lahko sklepamo, da je bil posnetek narejen zgodaj spomladi, da je bil torej to najverjetneje sejem na veliki četrtek. Najteže je ugotoviti približno leto in sliko s tem umestiti v zgodovinski čas. Pri tem nam pomaga dejstvo, da je bil leta 1936 ob 800-letnici samostana v Stični prostor pred samostanom pogosto fotografiran. Na eni teh datiranih fotografij se vidi spodnji del semanjega prostora. Drevesa na tem in na posnetku sejma so skoraj enako velika, zato smemo verjeti, da je sejem posnet okoli leta 1936.

 

Kje je bil semanji prostor

prostor

Semanji prostor se je raztezal tam, kjer je danes središče Stične.  Dokler so še bili sejmi, je bil ta prostor drugače urejen.


sejem

Prostor je segal od Goriškove (Brezovške) gostilne in Gradička proti samostanu. Pred Goriškovo gostilno so bili privezi za živino, zato je bil tu osrednji del sejma. Bolj na sever je bilo sejmišče za drobnico. Ob poti proti samostanu pa so bile stojnice z vsakršno robo. Prostor sprva ni bil ograjen, kasneje so ga ogradili.

 

Kako je bilo včasih na sejmu

V Spominih na deda je Josip Jurčič tako zapisal, kakšen je bil sejem na sv. Bernarda v njegovem otroštvu okoli leta 1850:

Prideva v Stično. Semnja ne bom popisoval, saj je bil tak kakor vsak semenj: prodajalci so robo hvalili; vsak je imel najboljšo; kupci pa so grajali in napačnosti iskali, nazadnje pa vendarle kupili. Še Ribničan, ki je bil svojo zidano “ruobo” okoli kamenja razpostavil, hvalil jo je, da poje “ko zvon v zvonici”. Mešetar se je pridušal, da ima krava (katere popred še nikdar ni videl), dasi zimska, vsako pot po dve latvici mleka. Kar bi bilo o mojem dedu povedati, morda je to, da so klobuk do zadnje dlačice pred ogledali in ocukali, preden so ga kupili, in da so klobučarju devetkrat povedali, da svet ne zna več klobukov delati.

 

Omerova ilustracija1
Iz knjižice Jama po kateri se pride na oni svet, zbirka Čebelica, 1994; ilustriral Miklavž Omersa

 

 

clank1Članek v časopisu Rodoljub iz leta 1900 opisuje “zatiški” Katarinin sejem kot največji sejem za govejo živino na Krajnskem v tistem času. Zato opisuje predvsem živino, ki so jo prodajali. Takole pravi:

Od 9. do 11. ure se je živina pripeljala na semnjišče. Začetkoma prišle so majhne uboge kravice in junci Suhokranjčanov. Dlaka je tej živini silila proti glavam, kosmata je bila ta živina  ko medved. Suša je letos Suhokranjčane oškodovala, njihova živina se je mogla še koncem novembra pasti. Pa velike goveje živine tam tudi v najboljših letih ni dosti. V Suhi Kranji je kraški svet. Ali Temenčani so možje! To je živina! Pripeljali so na ta semenj gotovo 400 parov velikih, lepih volov. Kupci iz Moravskega, iz Tirolskega in iz Solnograškega pokupili so okolo 250 parov volov in sicer rejnih in rejenih. Moravski kupci so rejne vole kupovali za fabrike, sladkarne, da jih tam odebelijo. Pravijo ti kupci, da se dolenjska goveja živina rada v par mesecih za mesnico zredi. Debeli voli so bili na tem sejmišču kaj lepi. Človek, ki redkokrat volovsko meso užiti dobi, bi kar le ugriznil v to živo žival. Skupili so naši Temenčani dosti denarja ta dan; v treh urah se je štelo okolo 60 tisoč goldinarjev. Ti prodani voli (cene so bile od 300-500 gold.) so kazali, da so v krajih bili zrejeni, v katerih je dosti nemške detelje ter žita in sočivja. Naš Temenčan da v mlin bob, fižol, ječmen, lan ter s tem in kuhanim krompirjem dobro rezanico pomeša in tako debelo živino v par mesecih napravi.

Sejem exaudi so v Stični prirejali že od srednjega veka, saj je samostanu pravico do njega podelil že Ulrik III. Spanheimski (1220 – 1269). Na sejmu je namreč tudi samostan lahko prodajal svoje pridelke in izdelke in tako imel od njega korist. Ker so imeli na nedeljo Exaudi žegnanje v spomin na blagoslovitev cisterce v Stični, je bil na ta dan tudi sejem z enakim imenom. To je prva nedelja po Jezusovem vnebohodu, torej šesta nedelja po Veliki noči, saj se je Jezusov vnebohod zgodil 40 dni po njegovem vstajenju, torej po Veliki noči. Ime Exaudi je nedelja dobila po vstopnem spevu, ki so ga ta dan peli pri bogoslužju:

Exaudi, Domine, exaudi vocem meam, qua clamavi ad te, alleluia:

tibi dixit cor meum, quaesivi vultum tuum, vultum tuum Domine requiram; 

ne avertas faciem tuam a me, alleluia.

Dominus illuminatio mea, et salus mea: quem timebo?

V slovenskem prevodu bi se spev glasil:

Usliši, Gospod, moj glas, s katerim kličem k tebi, aleluja. 

 Tebi govori moje srce;  tvoje obličje iščem, Gospod, tvoje obličje bom iskal Gospod;

 ne odvračaj svojega obličja od mene, aleluja, aleluja. 

 Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal.

 

Spev lahko poslušate tukaj:

 

Kasneje so ljudje raje kot o sejmu exaudi govorili kar o sejmu na portni ponedeljek, saj je samostan že v nedeljo po bogoslužju pri vhodu (porti) obiskovalcem zastonj delil hrano. To je bil seveda tudi razlog, da so se na porti ljudje srečevali in sklepali znanstva. O tem piše etnologinja Tanja Tomažič:  V Stični je bila v 19. stoletju znana tako imenovana portna nedelja, ko se je na stiško žegnanje raztegnil sejem na tri dni, predvsem za drobnico, konje in govedo, zraven pa so prišli še številni kramarji od vsepovsod. Omenjena portna nedelja je bila pomemben dan predvsem za posle in služinčad. Imeli so ga pravico izkoristiti prav v določen namen: za spoznavanje in navezovanje stikov. Menda so si dekleta že pri pogajanju za službo izgovorila prosto portno nedeljo. V tem primeru je stranski pomen žegnanje popolnoma nedvoumno definiran in uveljavljen.

 

Spomini starejših ljudi na sejme

Starejši krajani  se spomnijo sejmov po drugi svetovni vojni, torej po letu 1945:

… Največji med štirimi stiškimi sejmi je bil Katarinin. Vsi ti sejmi so bili živinski, poleg živine se je pa prodajala in kupovala sezonska roba. Sejemski prostor za živino je bil ograjen, znotraj ograje so bili privezi za živino. V resnici semanji prostor pred letom 1904, ko je bila nad njim še Hrastova gostilna, še ni bil ograjen in je imel za priveze za živino samo kole. Po letu 1908, ko je to postala Goriškova (Brezovška) gostilna, so uredili priveze, h katerim so lahko privezali več glav živine, in prostor ogradili.

hrast2

To je bil prostor, kjer je danes kulturni dom s parkiriščem in  zelenico, otroško igrišče. Štanti z ostalo robo so bili razpostavljeni mimo Brezovške gostilne. Kupec si je živino ogledal na privezu in se odločil, kaj bi rad kupil. Potem so šli prodajalec, mešetar in kupec v gostilno v Gradičku in tam sklenili posel ter udarili v roke. Mešetar je obvezno moral biti zraven. Pri trgovanju z živino je bil zelo prisoten kmet Vrbe, ki je bil predsednik podružnice živinorejskega društva, ki je takrat že propagiralo sivo-rjavo pasmo. Govedo te pasme so imeli že oštevilčeno. Vrbe je imel tudi bika te pasme. Sedež njegovega društva je bil pa v Velikih Laščah. Sezonsko robo so prodajali razni obrtniki. Tako so splomladi prodajali in kupovali npr. kose in drugo orodje.  To je prodajal trgovec iz Stranski vasi. Čevlje je prodajal čevljar Zgonc. Pletenine je prodajala Albina iz Kurje vasi. Za otroke so bili najbolj privlačni lectarski izdelki. Ampak takrat otroci niso kaj dosti hodili na sejem. Vsaj kmečki otroci ne. Ni bilo kdaj, saj so morali zjutraj najprej gnati na pašo, potem pa v šolo.

… Sam sem začel goniti živino na sejem, ko mi je bilo približno 12 let, to je proti koncu šestdesetih let. Oče se je na sejem peljal z avtobusom, jaz sem pa z živino prehodil vso pot do Stične. Hodil sem kaki dve uri. Tako je bilo kaka tri leta, potem smo pa že dobili traktor in sem na sejem peljal z njim. Ampak po letu 1970 sejem ni bil več dolgo. Najpogosteje sem prignal vola. Najugodneje je bilo, če ga je oče prodal. Včasih ga je pa za kaj zamenjal. Sem ga pa včasih moral gnati tudi nazaj domov in smo ga potem peljali na kak drug sejem prodajat. Ampak najbolj se pa spomnim dveh starejših zakoncev, ki sta prodajala lectova srca. Ta so bila nam otrokom posebno všeč.


…Se spomnim možakarja, ki je mimo naše hiše vodil vole domov s sejma, zadaj pa je šla njegova hči in jih poganjala z bičem. Ta možakar je bil barantavec starega kova. Prav tak, kot jih opisuje Jurčič. Včasih sem tudi jaz hodila z očetom na sejem po pujske. Ko je oče ogledoval kako gnezdo pujskov, je prišel tak mešetar in ga skušal na silo zvleči k drugemu vozu, kjer so bili pujski “cenejši, boljši ali kar koli že”. Ti možaki so te prijeli za suknjič in vlekli drugam. Bili so zelo nadležni. Lectarjev se zelo dobro spomnim tudi jaz. Bila sta Perkova iz Višnje Gore. Še vedno ju imam pred očmi. Ampak mene je bolj zanimal sladoledar s sladoledno kišto na kolesu.

bertl
Spodnja Goriškova (Bertljnova) gostilna leta1923.

…Pri hiši mojega dedka so imeli vedno dva para konj, saj je praded s kočijo prevažal kramarje in obiskovalce semnja z železniške postaje v Stično. To je bila namreč značilna frmanska postojanka, furmani in suhorobarji so za semanje dneve hodili v Stično. V njegovi gostilni so se lahko okrepčali. Sejmarji so navadno prišli v Stično en dan pred sejmom, da so pripravili stojnico. Na sejmu se je kupilo vse od kmečkega orodja, suhe robe,  kovaških, pletarskih in lončarskih izdelkov, do čevljev, blagajn, oblek. Navadno so romarji domov nesli tudi odpustke, kot je lectovo srce. Srca so izbrali glede na napis na njih, navadno so to kupovali starši otrokom ali fantje dekletom. Na sejmih se je prodajala tudi živina. Zvečer, ko se je sejem zaključil, je večina romarjev, kupcev in trgovcev odšla domov. V dedovi gostilni je ostala le še peščica ostalih gostov, okrepčali so se, peli in plesali, saj je moj praded znal igrati na frajtonarico, ki jo hranimo še danes.

…Štante, stojnice je imel Špančev Polde in jih dajal v najem. Kramarji so jih ob sejmih najemali pri njem.

…Kadar so bili sejmi, smo med okoliškim prebivalstvom v gostilni vedno najeli še dodatne kelnarce in kuharico, da smo lahko postregli številne goste, ki so prišli na sejem. Kuharica je prišla že dan pred sejmom, ker smo že takrat skuhali juho in golaž. Za kuharico smo ob takih priložnostih najraje najeli Ančko iz Štorovja, ker je dobro kuhala.

 

gostilna
Pred Gabrijelovo gostilno v Gradičku se je takole fotografiralo osebje, najeto samo za semanji dan.

 

Nastanek in pomen sejmov

joze
Goriškova (Brezovška) gostilna je kraljevala nad semanjim prostorom.

Sejmi imajo svoje korenine v samih začetkih civilizacije. Ko so ljudje v davnini polagali bogovom na žrtvenike svoje darove, so sicer res želeli zadovoljiti bogove, a so vedno s temi darovi poudarjali tudi svojo pomembnost. Ni bilo vseeno, kako bogat dar je kdo žrtvoval, kajti dar je izražal družbeno moč in pomembnost darovalca.

 

Bilo je torej pomembno prinesti na določeno mesto ob določenem času na ogled čim boljše, lepše, večje, dragocenejše blago, da ga vidi čimveč obiskovalcev. To je tudi osnovno poslanstvo današnjih velikih gospodarskih sejmov. Jasno, da je temu samodejno sledila blagovna menjava iz katere se je razvilo ekonomsko poslanstvo sejmov. Lahko torej rečemo, da so se sejmi razvili iz preprostih predsejemskih oblik religiozno-ekonomskega značaja. Ta religiozno-ekonomski značaj so številni sejmi ohranili do prejšnjega stoletja, oziroma reči smemo, do danes, saj jih zdaj vedno več oživljajo, pa čeprav v turistične namene. Priložnosti, ko so se podeželski ljudje ob določenem času zbirali na določenem kraju so bili praviloma cerkveni prazniki. Sprva predvsem žegnanja, kasneje tudi godovi cerkvenih patronov in drugih svetnikov. Privabljali so kramarje, ki so sprva na prostoru pred cerkvijo prodajali predvsem spominke in drobnarije. Narodopisci pravijo, da ni bilo žegnanja ali romarskega shoda, ki bi minil brez kramarjev, krčmarjev, vsakovrstnih beračev, padarjev, zobodercev, prodajalcev lastnih ali tujih izdelkov. Zato je bilo pričakovano, da bodo tudi pravi živinski sejmi, ki so jih oblastniki dovoljevali posameznim krajem, na te dni. Tako so bili tudi vsi štirje stiški sejmi na cerkvene praznike. Dajali so zaslužek predvsem prodajalcem – kmetom, obrtnikom in kramarjem. A tudi gostilničarjem in prevoznikom. Stiški semanji prostor je prav značilen. Raztezal se je od samostana z župnijsko cerkvijo do kar treh gostiln. Iz tega tržnega prostora se je razvilo središče Stične.

 

Vstaja na sejmu leta 1753

upor

Na sejmih se je vedno zbralo veliko ljudi, zato je večkrat prihajalo do raznih neprijetnosti. 3. junija 1753 pa je je v Stični na sejmu exaudi prišlo do prave vstaje, ki je imela za posledico kar enajst mrtvih in dokaj neuspešen sodni proces. Čeprav je bila takrat Stična povsem kmetijsko območje, to ni bil kmečku punt. Ne, bila je vstaja obiskovalcev sejma zoper tobačne nadzornike in revolt proti vojaškemu nasilju. Lahko bi torej rekli, da je bila to vstaja proti državi. Na sejme so namreč prihajali tudi tihotapci tobaka, ki so mimo državnega nadzora prodajali tobak ceneje kot v redni prodaji. Državi seveda ni bila všeč izguba dobička od davka na tobak, zato so na sejme pošiljali tobačne in finančne  nadzornike. Poslali so jih tudi na sejem v Stično in jim dodelili vojaško spremstvo. Ko so se nadzorniki pojavili na sejmu, so se tihotapci razbežali, nadzorniki pa so zasegli tobak in ga spravili v samostanu. Toda obiskovalci sejma so se postavili v bran tihotapcem, ki so jih znatno ceneje oskrbovali s tobakom, zato so hoteli nadzornikom preprečiti zaseg. Nastalo je splošno prerivanje in ker je bilo po nekaterih zapisih na sejmu več tisoč ljudi, so vmes posegli vojaki ter v zrak sprožili nekaj strelov. S tem dejanjem pa so stvari ušle izpod nadzora, ljudje so navalili, nadzorniki so se v strahu hoteli skriti v samostan, a so jih obiskovalci sejma dosegli, privlekli ven in jih s koli in kamenjem pobili. Sicer pa, preberite celoten sestavek zgodovinarja in arhivarja Petra Ribnikarja, ki je v arhivu pregledal stare sodne spise in drugo dokumentacijo o stiški vstaji ter dognano strnil v zanimivo zgodbo. Povezava na izvorni sestavek: klik

Zaradi tega dogodka je samostan v naslednjem letu prosil vlado, da bi sejem prestavila v Višnjo Goro ali pa k cerkvi sv. Roka v Št.Vidu. Menili so, da je na obeh predlaganih lokacijah dovolj prostora za kramarje in tiste, ki pripeljejo na prodaj živino. V prošnji so omenjali, da je samostan zaradi tega sejma že nekaj let v nevarnosti in da bi ob zadnjem lahko prišlo do požara. Sklicevali so tudi na to, da mora biti  v samostanu in okoli njega mir, hrup, ki ga zganjajo sejmarji, pa ovira samostansko bogoslužje.

 

Zbrala in napisala Tatjana Kordiš

Viri:

Analiza sejemske dejavnosti v Sloveniji, diplomsko delo, Uroš Pohlin, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2008

Gostilna Gorišek (1881 – 1950), Urška Gnidovec, Potujemo skozi čas, Osnovna šola Stična, 2010

Nekatera bistvena dogajanja in pojavi na področju družbene kulture v 19. stoletju na Slovenskem, Tanja Tomažič, Slovenski etnolog 33/34, Etnografski muzej Slovenije, 1990

Spomini na deda – Jama, po kateri se pride na oni svet, Josip Jurčič, Zbrano delo, Državna založba Slovenije, 1946

Stiška opatija 1136—1784, Jože Mlinarič, Dolenjska založba, Novo mesto, 1995.

Upor v Stični 3. junija 1753, Peter Ribnikar, Arhivi, letnik 25, št. 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2002

Veliki semenj, S.K., Rodoljub, 5.1.1900

pogovori z Antonom Černivcem, Jurijem Goriškom, Alojzom Ljubičem, Ignacem Medvedom, Valerijo Ravbar, Amalijo Skubic

stare fotografije in razglednice

spletni zemljevid