Kristina Gorišek

 

tina

 

Kristina Gorišek se je rodila 15. decembra 1906 v Mekinjah pri Stični. Po domače so njihovemu domu rekli Brezovec, njo pa so klicali Brezovška Tinca. Družina je bila velika, saj je Kristina imela osem sestra in dva brata. Kmalu po njenem rojstvu je oče kupil veliko hišo s trgovino in gostilno v Stični. Tam je preživela mladost in končala meščansko šolo v Ljubljani in Celovcu ter trgovsko šolo v Ljubljani. Potem je nekaj let pomagala očetu v trgovini, vendar je delo očitno ni prevzelo. Vleklo jo je v svet.

Na veliko presenečenje staršev se je odločila, da pojde v Beograd. Tam je dobila delo na pošti. Ker je znala nemško in delno francosko , so jo zaposlili na oddelku mednarodnega telefonskega prometa, vendar tudi tam ni bila zadovoljna. Obiskovala je še večerno šolo in jeseni leta 1930 zasledila oglas Društva rezervnih oficirjev. Ta je vabil, “naj se javijo tudi dekleta, ki želijo postati letalke”.

Kristina se je z dvema drugima Beograjčankama prijavila. Po opravljenih zdravniških pregledih in poskusnem letu, ki ga je dobro prestala, jo je čakalo šolanje. Začelo se je spomladi leta 1931. Po nekajmesečnem šolanju je vojno ministrstvo prepovedalo šolanje civilistom na vojaških letalih, zato je prišlo do večmesečnega zastoja. Ko je aeroklub dobil svoja letala znamke Fizir in Sim III, se je redno šolanje lahko nadaljevalo.

Kristino je učil letenja Slovenec Bogomir Jaklič, pilot lovca. Medtem je prosila za premestitev iz telefonske centrale na zemunsko pošto, ki je bila tik ob letališču. Prvič je samostojno poletela na letalu FN novembra 1932. To je bil prvi samostojni polet ženske v Jugoslaviji in sploh na Balkanu.

V vsej Evropi je bilo tedaj le 20 ali 30 letalk, v Jugoslaviji so bile pred drugo svetovno vojno samo tri. Za polet je Kristini beograjski aeroklub podaril srebrno vazo s posvetilom “Naši prvi jugoslovanski aviatičarki Kristini Gorišek.” Dobila je tudi kitajsko vazo od združenja rezervnih letalcev, ministrstvo za vojsko pa ji je podelilo medaljo za hrabrost. Povabili so jo na beograjsko univerzo, da je pripovedovala o letu. Srečala se je tudi z angleško letalko Emy Johnson.

Ni trajalo dolgo, da so Kristini začeli metati polena pod noge. Omejili so ji letenje, ker je bila gojenka pilotske šole tudi Desanka Tomić, žena komandanta zemunskega letališča, ki je načrtovala, da bo ona postala prva pilotka v Jugoslaviji. Ko je Kristina prva poletela, je Desanka skoraj ponorela od zavisti. Zaradi tega se Kristina nekaj mesecev ni smela pokazati na letališču, vse dokler ni Tomićeva postala samostojna pilotka.

Kristina je dobila diplomo pilota šele po 15 mesecih, februarja 1934. Bila je dobra letalka. Še pred tem in kasneje se je udeleževala številnih letalskih mitingov p oJugoslaviji. Udeležila se je tudi odprtja ljubljanskega letališča leta 1933, priletela je s civilnim letalom Fizir. Kadar je letela nad domačim krajem, so vaščani drli iz hiš in ji mahali v pozdrav. Otroci so še dolgo potem radi pravili, ko so uzrli kako letalo, da tam leti Brezoviška Tinca.

Ko so na zagrebškem letališču odprli poštno okence, Je Kristina prosila za premestitev. Tam je spoznala trgovca Dragutina Novakovića in se z njim leta 1939 poročila. Po poroki je malo letela, zadnjič je poletela leta 1940. Mož se je namreč bal zanjo, pa tudi letalske vožnje ni prenesel. Leta 1947 sta se preselila v Anglijo in si tam ustvarila dom. Kristina je rada prihajala domov na počitnice. Umrla je v Angliji leta 1969.


(Zgodovina letalstva na Slovenskem – od začetkov do današnjih dni, Darinka Kladnik, ZIP – Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana 2008)

 

Šolski krog

“Nekega jesenskega dne, 9. novembra 1932  sva z učiteljem kot navadno skupaj poletela in pristala. Niti najmanj nisem pričakovala česa podobnega. Iznenada je skočil učitelj iz letala rekoč, naj letim kar tako naprej in naj pokažem, kaj znam. Sprva nisem verjela njegovim besedam. Šele znak – zastavica me je opozoril, da moram poleteti. Za seboj sem imela okoli 80 do 100 ‘duplih’, kajti vedno so nastopile nove ovire in prekinitve v šolanju. Dodala sem gas in se prvikrat sama podala v prostor med nebom in zemljo. Bila sem presrečna in pri srcu mi je bilo nepopisno lepo. Šolski krog okrog letališča sem izvedla brezhibno. Pravočasno sem odvzela gas in mirno, brez vsakega poskakovanja pristala na določeni točki. Ves čas v letu sem mislila samo na to, da ne osramotim svojega učitelja. Ko sem ‘rulala’ proti hangarju, me je ustavila bela zastava. Zelo sem se začudila neobičajnem znaku. Šele tedaj sem zagledala učitelja Jakliča, ki sem ga pustila kar sredi steze, kako teče proti meni, da mi čestita in se pelje z menoj do oddaljenega hangarja. Bil je presrečen in ponosen, ker ga nisem razočarala.”


(Cvetka Klančnik – Belin: Naša prva letalka, Naša krila, št. 2/1975)