Med stiškimi stanovanjskimi hišami je gotovo najbolj mogočna in razgledna tista, ki jo domačini imenujejo “Gradiček” in stoji na gričku nad samostanom. Njena izpostavljena lega omogoča pogled daleč proti Ivančni Gorici. V starih papirjih lahko sledimo njeni zgodovini daleč nazaj. Hiša si res zasluži nekaj pozornosti.
Višnjanski rojak, kasnejši učitelj v Šentvidu pri Stični in ljubiteljski zgodovinar Konrad Črnologar je leta 1895 opisal nekdanji stiški samostan. O nekdanjem samostanu govori zato, ker je bil takrat samostan razpuščen. Zapisal je:
“Okoli gradú je precej hiš nekdanjih samostanskih podložnikov, izmed katerih je znamenita ona nad samostanom na griču, kjer je sedaj gostilna Poličanski. Prvotno je bil tu le šestoglati stolp, morebiti stražni stolp, ker se odondod dalje vidi, kot iz samostana, pozneje pa je neki to bilo letovišče prelatov.“
Iz Črnologarjevega zapisa zvemo torej, da je nastanek poslopja na gričku vezan na samostan. Verjetno je bil do razpusta samostana leta 1784 tudi v samostanski lasti. V njem so si sledili: stražni stolp, letovišče prelatov in gostilna.
Najmanj se v literaturi in starih zapisih omenja stolp. Vendar je ta v notranjosti hiše še vedno ohranjen. Danes je to soba, ki je imela sprva šest kotov, a so kasneje enega izravnali in tam sobo podaljšali v štirikoten podaljšek. Tako so stolp skrili pogledom od zunaj. Šestoglata zasnova pa je še vedno dobro vidna na obokanem stropu.
Črnologar se v svojem zapisu, da je bilo v današnjem Gradičku kasneje letovišče prelatov, sklicuje na domoznanski članek Augusta Dimica o Stični, objavljen leta 1861 v tedenski prilogi Laibacher Zeitunga — Blätter aus Krain. Članek je pisan v obliki pripovedi obiskovalcev Stične:
“Sijajni beli zidovi gradu podobnega samostana štrlijo v večerni zrak in pomirjajoče se ulega na srce tišina, ki gospoduje nad maloštevilnimi hišami v vasi.
Starodavno obokana šest vogalna soba z družinskimi slikami v nekdanji podeželski hiši prelatov, zdaj udobni starodavni gostilni, nas je vzela na prenočevanje. Jutranji zrak nas je zvabil na prosto in v spremstvu prijaznega kaplana smo šli ob potoku, polnem postrvi in z veseljem vdihovali sveži zrak in se veselili petja ptic.”
V knjigi Marjana Zadnikarja Samostan Stična in njegove znamenitosti lahko preberemo, da je Gradiček v starih listinah že od leta 1388 naprej večkrat omenjen kot reprezentančni objekt: poletni samostan, počitniški dvorec, zgornji samostan. Iz tega lahko sklepamo, da je bil to stražni stolp le v zelo zgodnjem obdobju po odprtju samostana ali pa da sta se vlogi kasneje dopolnjevali. Reprezentančno obdobje Gradička je trajalo dolgo, najmanj okoli 400 let, dokler je bil v samostanski lasti.
Žal pa se ni ohranila nobena slika ali opis, iz katerega bi lahko zvedeli, kakšno stavbno preobrazbo je doživljal od takrat, ko je bil stražni stolp. Najbrž bi kaj o tem lahko povedali sami zidovi, če bi lahko pogledali pod njihove omete. Vemo pa, kakšno podobo je dočakal v obdobju po letu 1828, ko je po reformah cesarja Franca I. v habsburških deželah nastal franciscejski kataster. Imel je samo en trakt, na vzhodni strani je bil že takrat hlev, pred njim je že pred skoraj 200 leti rasla lipa, vrt je bil veliko večji od današnjega.
Fortunova gostilna Poličanski
Po razpustu samostana so samostanske hiše izven obzidja prešle v posvetne roke. Tako je bila nadaljnjih 100 let v spodnjih prostorih Gradička gostilna, krajši čas pošta, v zgornjih pa stanovanja. Gradiček je menjal lastnike, gostilna pa gostilničarje in imena.
Že vabilo v časopisu Slovenski narod pove, da so si organizatorji zamislili Muljavo in Stično kot enakovredni prizorišči slovesnosti. V soboto pred slovesnostjo je časopis poročal: “Priprave, ki se tukaj delajo za Jurčičevo slavnost, so res velikanske. Do Muljavske cerkve se je po prizadevanji župana Spendala popravila cesta: od cerkve do Jurčičevega doma so naredili novo pot. Pred Muljavo bode Ljubljančane pozdravil župan Spendal, a ko se pripeljejo v Zatičino, zatiški župan Mulej. Jurčičev dom bode z mlaji, slavoloki in zastavami primerno olepšan, tako tudi v Zatičini Fortunatov vrt, kjer bode obed. Sploh se ljubljanski veliki trgovec, g. Fortuna, ki je tudi Jurčičev rojak, mnogo trudi, da bodo v njegovej krčmi v Zatičini slavnostni gostje kar najbolje postreženi, in se je zaradi velikih priprav uže parkrat pripeljal iz Ljubljane v Zatičino.
Na Muljavi se je 15. avgusta 1882 zbralo okoli 400 voz oziroma okoli 7000 ljudi. Po maši, ki jo je v premajhni muljavski cerkvi vodil Prešernov sorodnik Tomo Zupan, in slavnostnem govoru pisatelja in Jurčičevega prijatelja Janka Kersnika so odkrili spominsko ploščo na Jurčičevi rosjtni hiši. Potem pa so se podvizali proti Stični ali kakor so ji tedaj pravili, Zatičini. Tam jih je pozdravil župan, potem pa so vozovi v sprevodu peljali do gostilne pri Poličanski.
Po prireditvi je Slovenski Narod poročal: “Pred lepim prostranim vrtom je Ljubljančane nasmejal šaljiv napis: “Pozdravljeni gosti! / Namen je Muljava, / Za piti bo dosti, / Obiskovalcem vsem slava!”Ob treh dolgih mizah se je nagnetlo nič več in nič manj kot 274 lačnih ust slovenske prestolnice. Ob straneh pa je obedovalo še več kot sto drugih ljudi.
Kdor ve, kaj se to pravi v Zatičini, kjer človek nijma vsega pri rokah, prirediti obed za skoraj 400 ljudij, mi bode rad pritegnil, da k tacemu podjetju treba nenavadne previdnosti in požrtvovalnosti, posebno če se pomisli, da je vsak, kdor se je pravočasno oglasil, dobil dober prostor ter bil hitro postrežen. Jedva smo se navžili zares izvrstnega kozlerjevega piva, uže prične se obed, pri katerem je svirala godba, čitalnični pevci pa so peli vmes čvrste zbore z običajno preciznostjo ter želi burno priznanje.“
Po kosilu so sledili govori in zdravice dr. Valentina Zarnika, dr. Josipa Vošnjaka, Luke Svetca, dr. Frana Šukljeta, Janka Kersnika, Simona Gregorčiča, Smolskega iz Poljske, novinaja z Dunaja in mnogih drugih. Prispelo je tudi okoli 70 brzojavk iz mnogih držav. Gostilna pri Poličanski ta dan ni gostila le velike množice ljudi, ampak tudi cvet slovenske kulture.
V gostilnah so imeli tudi volitve. V Kmetijskih in rokodelskih novicah je npr. 19. avgusta 1885 šentviški župnik Štefan Jaklič vabil v gostilno pri Poličanskem na volitve načelnika Kmetijske družbe Zatiškega okraja:
Fortunovi so v tem obdobju dozidali še zahodni trakt, tako da ima stavba danes obliko nekoliko nepravilne črke L. Dela so bila gotova 26. junija 1886, kot nam s svojim zapisom na fasadi sporoča takratni palir – vodja skupine delavcev Anton Medved. Ko so sedanji lastniki obnovili fasado, so njegovo sporočilo spoštljivo ohranili.
Leta 1889 so se v že prenovljenem Gradičku pri Poličanskem zbrali slovenski pravniki iz društva Pravnik. Člani tega društva so si prizadevali, da bi se na sodišču in drugih uradih lahko govorilo slovensko in ne le nemško, da bi ljudje razumeli, kaj hočejo od njih in bi lahko branili svoje pravice ter urejali zadeve. Zato so takrat pospešeno pripravljali slovensko pravno terminologijo.
Gostilničarji se menjajo
Na stiški razglednici, ki je bila odposlana leta 1899, nekaj dni po ponovni obuditvi samostana, se vidi, da je bil Gradiček v tistem času približno tak, kot danes. V njem je bila še vedno gostilna, a nič več v lasti Franca Fortune. Slovenski narod je 7. januarja 1885 objavil stečaj ljubljanskega špecerijskega trgovca in zvestega narodnjaka Franca Fortune. Lastnica gostilne Poličanski je postala njegova žena Terezija. 1. marca 1892 je v Slovenskem narodu objavila: “V najem se odda gostilna Poličanski v Zatičini. Več se izve pri lastnici Tereziji Fortuna v Zatičini.” 4. novembra istega leta je bivši trgovec in ljubljanski podžupan umrl v Stični.
Leta 1893 sta Gradiček kupila ljubljanski odvetnik dr. Franc Podobnik in njegova žena Antonija Podobnik Langer pl. Podgoro. Pritličje sta tudi onadva oddajala različnim gostilničarjem, gostilna pa se ni več imenovala Poličanski.
Julija 1901 je imelo v njem svoje zborovanje Cecilijino društvo. O njem so poročali v poletni številki lista Cerkveni glasbenik in med drugim zapisali: “Ob eni popoldne se začne obed na gričku Poličanski, v gostilni g. Fritz-a. Mize so bile postavljene na prostem pod široko, košato lipo in udeleženci so je zasedli, v sredi predsedstvo in drugi odličnjaki, pevski zbori vsak pri drugi mizi. Kosilo je bilo kratko, a zdravo in tečno in vsi so bili prav zadovoljni s postrežbo.”
Zanimivo, da se je ime Poličanski z gostilne preneslo kar na griček, na katerem je gostilna stala, sama gostilna pa je dobila ime po novem gostilničarju Viljemu Fritzu.
V ohranjenih gostinskih knjigah iz obdobja, ko so bili lastniki Gradička Podobnikovi, ni nikakršnih vpisov med letoma 1913 in 1922, torej iz obdobja 1. svetovne vojne. Vemo le, da je bila leta 1919 v njem pošta. V knjižici dr. Josipa Srebrniča Stična je namreč fotografija Stične, pod katero avtor označuje Gradiček kot poštno poslopje. Koliko časa je bila tam pošta, ne vemo. So pa v tem in kasnejših časih bila v Gradičku tudi stanovanja, v katerih je stanovalo kar nekaj zanimivih ljudi.
Do leta 1913 so vsi vpisi v knjigah nemški, saj so bili naši kraji takrat del Avstro – Ogrske. Leta 1922 se vpisi nadaljujejo v slovenščini, saj je to že obdobje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Takrat je bil gostilničar Jakob Zupančič. Iz gostinskih knjig je mogoče razbrati, da je gostilno po gospodarski plati v bistvu vodila Antonija Podobnik sama, gostilničar Jaka pa najbrž po organizacijski.
Gradiček je bil v središču dogajanja tudi v letih 1937-1939, ko je življenje v Stični dodobra razgibal tedanji učitelj Lado Ambrožič. Gostilno sta vodila Tončka in Ludvik Gabrijel.
Ambrožič in prijatelji so se v njej sestajali, kovali načrte in se dogovarjali o realizaciji številnih “projektov“. Tam so se od Ambrožiča tudi poslovili. O tem sam pripoveduje v svojih spominih: “Domačini so mi ob odhodu pripravili poslovilni večer. Slovesni sestanek je bil v veliki sobi gostilne Gradiček. Zbralo se je veliko znamenitih ljudi, zadovoljnih, da so mogli delovati v sokolski organizaciji, da so raziskovali kraške jame, da so se seznanili z letalstvom in jadralnimi letali … “
Tu smo v literaturi kot naziv za gostilno prvič zasledili izraz Gradiček, čeprav na napisu nad gostilniškim vhodom piše samo GABRIJEL LUDVIK GOSTILNA. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko časa se ta domači izraz v resnici uporablja za to stavbo.
Po drugi svetovni vojni je v Gradičku delovala gostilna Pod lipo.
Gostilna “Pod lipo”; po domače se je od nekdaj reklo “Gradiček”! Fotografija je iz 60. let prejšnjega stoletja. Šank je bil takrat na levi strani vhoda v lokal, na desni strani je bila krušna peč. Pozneje so ga prestavili na desno stran, peč pa podrli. Pult šanka je bil prekrit s cinkovo pločevino. Vino so točili iz velikih steklenic, ustekleničenega vina takrat v glavnem ni bilo. Na šanku je vidna medeninasta pipa za točenje piva. Pivo je bilo shranjeno v manjših lesenih sodih. Zadaj, na policah se vidi kar lep izbor alkoholnih pijač. Takrat so prišli v modo razni likerji, najbolj popularna, predvsem pri damah, sta bila jajčni in čokoladni liker. V tistem času je bila gostilna vedno dobro obiskana, tudi zaradi dobre hrane. Še posebej ob sejmih, veselicah in drugih priložnostnih dogodkih, kot so trgatev, Sivestrovo in Pust. Za dobro vzdušje in ples so največkrat poskrbeli Franckovi (Migličevi) iz Metnaja.
Večinski lastniki Gradička so postali člani družine Skubic, ki so to še vedno. Gostinska dejavnost v njem je po letu 1997 ugasnila. Nekaj časa so lastniki njegov veliki vrt izkoriščali za vrtnarsko dejavnost. Zdaj so v njem samo stanovanja.
Napisala Tatjana Kordiš
Viri:
Blätter aus Krain, Bilder aus der Heimat, August Dimitz, Ljubljana, 1861
Cerkveni glasbenik, avgust 1901
franciscejski kataster
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Cerkev in samostan v Stičini, Konrad Črnologar, Ljubljana, 1895
Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana, avgust 1885
Novljanovo stoletje, Lado Ambrožič, Modrijan, 2006
Samostan Stična in njegove znamenitosti, Marjan Zadnikar, Družina d.o o.,Ljubljana, 2001
Slovenski narod, več številk, Ljubljana, 1982
Stična, Josip Srebrnič, samozaložba, Ljubljana 1919
informativna podpora Valerije Ravbar
pogovor z Amalijo in Frido Skubic
stare fotografije in razglednice