Sprehodi

 

Stična leži v objemu zelo dobro ohranjene narave. V okolici lahko najdemo nekaj stiških znamenitosti in posebnosti, še več pa popolnoma vsakdanjih pojavov. Toda ali vsakdanjost pomeni, da se ob takih pojavih ni vredno ustaviti, da niso zanimivi, da jih dobro poznate? Preverite. V razmeroma pogostih časovnih razmakih bo rubrika opozarjala na pojave, ki jih v času objave lahko vidite na svojih sprehodih. Naj vam bodo ti prispevki spodbuda za spoznavanje narave pred vašim domačim pragom.

 

Gozdni rob

.
rob

 

Pogled na gozdni rob od daleč ni posebno vabljiv. A jeseni je vredno stopiti bliže. Šele od blizu opazimo, da so grmi okrašeni z rdečimi in temnomodrimi, skoraj črnimi jagodami, drevesa pa tudi z drugačnimi izveski. Kot bi pričakovali novoletne praznike.

Jagode in izveski so plodovi. Vsi z istim poslanstvom, da razširjajo semena, ki se skrivajo v njih. Če se seme zaseje pod matično rastlino, tam ne bo prostora za mlado rastlino, ki bi zrasla iz tega semena. Zasejati se mora nekje drugje, kjer je prostor za nov grm ali drevo. Nekam drugam pa ga mora nekdo odnesti. Zato obarvane jagode grmov privabijo ptice in te jih pojedo. Ptice odletijo, jagodno meso prebavijo kot svojo hrano, semen pa ne. Semena z iztrebki nepoškodovana zapustijo ptičje črevo. Vsaj nekatera bodo padla na primerna tla za novo rast. Pri drevesih prevzame nalogo raznašalca semen veter. Zato so drevesna semena opremljena s krilci ali drugačnimi letalnimi napravami. Z njihovo pomočjo odletijo svojemu novemu rastišču naproti.

Ker je razširjanje semen igra na srečo, jih mora rastlina proizvesti mnogo. Zato je na grmih toliko jagod in na drevesih toliko letalnih napravic. Le nekatera semena bodo namreč uspela najti primeren prostor pod soncem, vsa druga bodo propadla. Narava ravna tu res razsipno.

 

Travniška kadulja

.

Travniška kadulja s svojimi modrovijoličnimi cvetovi, ki niso pregosto nanizani vzdolž stebla, ravno prav opozarjajo nase iz nepokošene trave, da jo opazimo, a ne toliko, da bi se sklonili k njej. Kaj šele, da bi počakali na čebelin obisk. Pa bi bilo vredno počakati na to malo predstavico. Kadulja in čebela sta namreč imeniten primer sožitja v naravi.

Vse bljižnje sorodnice travniške kadulje, tudi zdravilni žajbelj, imajo po štiri prašnike. Le pri njej sta se dva prašnika preoblikovala v dva pedala, kakršne poznamo pri klavirju ali avtomobilu. Nameščena sta pri dnu preostalih dveh prašnikov in z njima trdno povezana.

Ko čebela rine z glavo v cvet, zadene ob pedalčka. Pedalčka se upogneta in za seboj potegneta še prašnika. Prašnika udarita čebelo po hrbtu in nanj streseta cvetni prah. Čebela a odnese s seboj v naslednji cvet. Ko leze vanj, s hrbtom podrgne ob brazdo in cvet opraši. Tako si kadulja in čebela medsebojno koristita: kadulja čebeli hrano, čebela kadulji pomaga do potomstva.

Ampak če ne dočakate čebele, si lahko predstavo pripravite sami. Še bolje boste videli zanimivo dogajanje. Držite cvetočo rastlino v roki in s travno bilko dregnite v cvet. Prašnika se bosta upognila in naprašila bilko. Prav tako, kot na spodnjih slikah.

 

Volkec

 

unnamed-2

 

Miniaturna Lunina površina s kraterji! Tako so videti številni lijački v sipki suhi prsti, kjer je padavine ne morejo navlažiti. Običajno jih vidimo pod nadstreški kakih starih poslopij, pa tudi v gozdu pod skalnim spodmolom, ob poti pod usekom v zgornjem delu pobočja… Tudi tako mirno je med temi lijački, kot je najbrž tudi na Luni.

A mir zmoti žužek, ki neprevidno hiti mimo. Zdrsne mu v lijak in po sipki prsti nikakor ne more zlesti nazaj. Vedno znova se zapelje v dno “kraterja”. Tedaj pa se začne dramatično dogajanje. Iz kraterja začne bruhati pravi “peskomet”. Curki peska brizgajo navzgor v vse smeri in žužek hitro izginja v pesek. In že ga ni več.

Kaj se je zgodilo? Lijački niso Lunini kraterji, ampak volkčeve lovilne naprave. Ličinke volkcev so jih same oblikovale in se skrile v pesek na dnu. Vsaka ličinka ima svoj lijak. Tam čakajo na neprevidne žužke. Z brizganjem peska navzgor še dodatno preprečujejo svojim žrtvam, da ne uidejo. Ko žrtve omagajo, padejo na dno, volkec jih potegne v pesek in použije.

Slika 1: Lovilna naprava-lijak z vkopanim volkcem na dnu.  Slika2: Volkčeva ličinka-to je ropar na dnu kraterja. Slika3: Odrasel volkec je žuželka iz rodu mrežekrilcev. Je podoben kačjemu pastirju

 

Bradavičar

 

Krvavi mlecnik (1)

 

Bradavičar je eno od imen za krvavi mlečnik. To je okoli pol metra visoka, grmičasto razrasla rumenocvetoča rastlina. Spomladi zacveti na neobdelanih tleh okoli človeških bivališč. Ime krvavi mlečnik si človek lahko za vedno zapomni, če pretrga eno od njenih stebelc. Iz njega se pocedi temno rumen do oranžnordeč, torej skoraj krvav mleček. In zakaj se mu reče tudi bradavičar? Ker ga v ljudskem zdravilstvu že od nekdaj uporabljajo za odstranjevanje bradavic. Bradavico nekajkrat namažeš z njegovim sokom in bo gotovo izginila – ali pa tudi ne. Ni znano, zakaj pri nekaterih osebah zelo dobro učinkuje, pri nekaterih pa sploh ne. Učinkovine, s katerimi deluje, so namreč dokazane. Nekateri njegovi alkaloidi namreč zavirajo razmnoževanje celic, nekateri encimi pa razkrajajo beljakovine. Kaže, da potrebujejo za učinkovanje še nekaj tretjega, kar pa mora biti v človekovem telesu, pa je ali pa ni.

 

Polžja svatba

 

unnamed-5

 

Kaj pa delata ta dva polža? Mlade polžke, seveda! Maj cveti in ljubezen z njim. Bo levi očka in desna mamica ali obratno? Če bi polža znala in zmogla odgovoriti, bi zvedeli, da smo ljudje čudni, ker se obremenjujemo z nesmiselnimi vprašanji. Pri velikem vrtnem polžu je to enostavno. Levi in desni bo mamica in očka v eni osebi. Ti polži so namreč dvospolniki. V objemu, kakršnega vidimo na sliki, bo vsak od njiju drugemu posredoval svoje semenčice, da se bodo v vsakem od njiju oplodila jajčeca. Potem bo vsak od njiju izkopal jamico in vanjo odložil okoli 50 jajčec. Čez kak masec bo iz jame prilezla četica majhnih polžkov. In vsak bo imel že svojo hišico. Kakšno bogastvo-že ob rojstvu svojo hišo vsa polstotinja potomcev. To je možno samo v polžjem svetu, v katerem se ne obremenjujejo s tem, kdo je levi in kdo desni :-))

 

Školjke v kamnu

Med sprehodom na bližnji hrib običajno ne mislimo na morje. Če pa že, pomislimo kvečjemu, kako daleč je. Pa je res? Današnje gotovo. Toda marsikje hodimo po dnu nekdanjega morja iz daljne zemeljske zgodovine. Ostro oko bo med hojo marsikje v okoliških kamninah opazilo okmnele ostanke morskih živali. Te kamnine so torej nastale na dnu morja. Seveda morja ni bilo tu gori. Zaradi premikov v zemeljski skorji se je dno dvignilo v veliko gubo, morje je pa odteklo navzdol. Guba je zdaj naš hrib, na katerega hodimo.

V tej kamnini so okamneli ostanki velikih morskih školjk srčaste oblike. Ker sta se njihovi lupini zapirali z velikim zobčastim izrastkom, so školjke dobile ime Megalodonte (mega – velik, dent – zob).

 

Leska

 

unnamed-9
Spredaj ženski cvetovi, zadaj moška socvetja

Pomlad se je pritihotapila, pa če še tako nerada prizna in nas slepi z nizkimi temperaturami. Izdaja jo vsak dan bolj pisana preproga, ko zacveti vsakič kaj novega. V tem zgodnjem času je kraljica med cvetočimi gotovo leska. V vetru tisoči mačic razsipajo cvetni prah. Alergični se ga bojijo, romantiki uživajo ob njem, sladkosnedi se veselijo lešnikov v jeseni. In gredo mimo misleč, da so videli vse, kar jim leska lahko pokaže. A le kdor se skloni k vejam, bo videl, kje nastajajo lešniki. V drobnih bunkicah z rdečimi cofki na vrhu. To so ženski cvetki, cofki so brazde, na katerih pristane cvetni prah moških mačic. Po oploditvi se v plodnici v bunkicah začnejo razvijati lešniki. Mmmm, kako se bomo jeseni sladkali z njimi!

 

Jazbec se je sprehodil

 

unnamed-10   jazbec

 

Številne različne stopinje v snegu pričajo o “prometu”na gozdni poti. Redko med njimi zagledamo take z izrazitimi dolgimi iztegnjenimi kremplji.Čeprav se je razmočeni sneg razlezel in stopinje “povečal”, ni dvoma-tod se je sprehodil jazbec. Večino zime jazbec sicer miruje v svoji jazbini, a od časa do časa le pride iz nje. Izdajo ga dolgi kremplji, ki jih ne more vpotegniti. Ti kremplji so njegovo orodje pri kopanju njegovega podzemnega domovanja.

 

 

 

Beka je najlepša pozimi

.
Zima ni čas za majhne šopke, te prekrije sneg. V snegu pridejo do izraza veliki aranžmaji, kakršni so beke. Je že res, da jim do njihove bujne frizure z obrezovanjem pomaga človek,  a taka je ta vrsta vrbe sestavni del naše kulturne krajine.  Po bregovih spremlja reke in potoke, krasi pa tudi marsikatero kmečko dvorišče. Z bekinimi šibami, ki zrastejo po obrezovanju, vinogradniki namreč privezujejo trte. Kjer pa še znajo plesti košare, je bekino protje dragocen material zanje.

 

beka

 

 

kosara

 

—————————————————

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tukaj je tekel poljski zajec

 

sled2-1      Running_hare (1)

 

 

 

 

 

 

Zajec z zadnjimi nogami “prehiteva sprednje noge.

 

 

 

 

 

 

Večjih živali v naravi ne srečujemo na vsakem koraku. Človeka pravočasno zaznajo in se mu umaknejo. Pozimi pa nam njihove sledi izdajo, kje so hodile. Prav pogosto boste naleteli na sled poljskega zajca. Ta je še posebno zanimiva, saj sta prva odtisa tačk v sledi odtisa zadnjih nog, zadnja odtisa tačk pa odtisa sprednjih nog. Zajec se pri teku namreč tako močno odriva z dolgima zadnjima nogama, da z njima “prehiteva” sprednji nogi. Manjša slika iz literature kaže zajca v takem teku.

 

 

 

 

Snežna površina

 

sneg1     pesek1

Zapadel je sneg, posijalo sonce in ni se mogoče upreti vabilu na sprehod. Med vsemi radostmi hoje po snegu sodi med lepše opazovanje zanimivih oblik zasnežene pokrajine. Gledaš in malo ugibaš, kako so oblike nastale, malo pa se ti zdi, da so ti znane še od nekod drugod. In če se potem doma zakoplješ po starem med knjige, po novem na internet, si razjasniš oboje. Oblike snežne površine nenavadno spominjajo na oblike peščene površine v puščavah. In to pove tudi, da jih je izoblikoval mojster veter.

 

sneg              pesek

 

 

 

Drevesno lubje

 

Zimska pokrajina se nam pogosto zdi enolična. Pogrešamo barv in oblik. Res? V tem času, ko nas ne pritegnejo ozelenele krošnje, osredotočite svoj pogled na drevesno lubje! Saj človek težko verjame, da se znajde pred pravcato likovno galerijo. Razkošje sicer umirjenih, a ne puščobnih barv, pisanih vzorcev in zanimive ponudbe tudi za otip. Slike prikazujejo lubje pri nas najpogostejših šestih dreves, a sami boste odkrili še marsikatero drugo.

 

gaber-3 hrast_3

 

 

 

Pogled v zimsko nebo – ozvezdje Orion

 

Zimski dnevi so kratki. Ko pridemo iz službe, se že kmalu zmrači in časa za sprehod zmanjka. Toda lep je lahko tudi nočni sprehod. In pogled v nočno nebo. Tam nas pritegne skupina najsvetlejših zvezd, ki jo zvečer vidimo na vzhodu, proti jutru pa po južni strani nebesnega svoda potuje proti zahodu. To je ozvezdje Orion.

Ko pozno jeseni prvič zagledamo Orion na nebu,vemo, da se približuje zima. Ko ga spomladi ne vidimo več, vemo da je zima že daleč za nami. Orion je zimsko ozvezdje. Je tudi veliko. S svojo svetlobo, velikostjo in značilno obliko je že od vekomaj navdajalo ljudi s posebnim spoštovanjem. Skoraj vsi narodi so v njem videli vtelešenega junaka. Vsak od narodov pa si je zgodbo o tem junaku spletel po svoje. Zato obstaja veliko legend o Orionu.

Stari Grki so si o njem pripovedovali, da je bil sin boga morja Pozejdona. Bil je velik, lep in dober lovec, a zaslovel je predvsem kot moški, ki se je pretirano gnal za ženskami. Tako je zasledoval tudi sestre Plejade, hčere boga Atlasa. Zatekle so se po pomoč k vrhovnemu grškemu bogu Zevsu in ta jih je spremenil v golobice, da so mu lahko ušle.

.
Orion1       Orion2      Orion3

sl.wikipedia.org/wiki/Orion_(ozvezdje)
http://www2.arnes.si/~osljpreska1/teksti/orion.htm

 

 

 

Bršljan

 

zimzeleno

Poleti prijazna hruška, jeseni obložena z medenimi plodovi, se je pozimi spremenila v zimzeleno strašilo. Njen “masker” je bršjan. Ko se takole vzpenja po drevesu in ga vsega objame, so mnogi prepričani, da ga zajeda in ga bo ugonobil.
A so njegove oprijemalne korenine povsem neškodljive, saj služijo res le oprijemanju, hranilne snovi pa srka s koreninami iz zemlje.
Pozimi se z njegovim listjem rade hranijo srne, s plodovi pa ptiči. Mi si odpočijemo oči na njegovem zelenju, primerjamo lahko starejše triroglate in mlajše enojne liste in si naredimo zimski šopek. Le paziti moramo pri delu z njim, ker so plodovi za človeka strupeni.

 

tako pleza
Tako pleza
tako se oprijemlje
Tako se oprijemlje
plodovi zorijo
Plodovi zorijo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrabci

Vrabci so vrabci, vsi enaki razgrajači! Tako pogosto rečemo. Pa ni tako. Niso vsi vrabci enaki. Na tejle krmilnici so se prvi pojavili poljski vrabci. Imajo rjavo teme, bela lička z veliko črno piko in bel polovratnik, ki ne seže tako daleč, da bi se oba dela na hrbtni strani srečala. Šele naslednje leto so se jim pridružili tudi domači vrabci. Pridružili ni prava beseda. Obe vrsti se na tej krmilnici nikoli ne družita. Domači vrabci ostajajo na tleh in pobirajo semena, ki jih razmetavajo njihovi poljski vrstniki. Kdor prvi pride, prvi melje, drugi pa pobira ostanke. Domači vrabec ima sivo teme, bela lička brez črnih pik in nimajo ovratnika. Povsem drugačna je pa zgodba, če prileti samica domačega vrabca. Njo pa poljski vrabec trpi ob sebi na krmilnici. Se pa samička domačega vrabca zelo razlikuje od samca. Ima sivo celo glavico, čeprav teme nekoliko temneje sivo. Ni belih ličk in ovratnikov. Pač pa ima dobro vidne dolge svetle obrvi. Ptičja krmilnica ponuja številne možnosti za opazovanje pernatih zimskih gostov. Še na sprehod ni treba iti za to.

 

Slika1
Samec poljskega vrabca
Slika2
Samec domačega vrabca
Slika3
Samica domačega in samec poljskega vrabca

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

.